1Dalmatinova Biblija je po pravilih rimskega indeksa sicer spadala med prepovedane knjige, vendar med najmanj problematične, zato se je ohranila v veliko izvodih. V zadnjem stoletju se je razširila zmotna razlaga, da naj bi jo med protireformacijo sežigali skupaj z drugimi protestantskimi knjigami. V resnici je deželnoknežje verske komisije v Notranji Avstriji niso uničevale, saj so upoštevale rimski indeks, ki je določal, da lahko protestantske svetopisemske prevode, ki niso delo avtorjev prvega razreda, krajevni škof dovoli »pobožnim in učenim možem« v pomoč pri razumevanju Vulgate – latinskega prevoda Svetega pisma. V skladu s tem navodilom so Hren in njegovi nasledniki na škofovskem prestolu v 17. in 18. stoletju izdajali dovoljenja za branje Dalmatinove Biblije duhovnikom, ki so jo potrebovali za pridiganje, poučevanje in pisanje v slovenščini.

Biblia, tv ie, vse Svetv Pismv, Stariga inu Noviga Teſtamenta, Slovenſki, tolmazhena, ſkusi Ivria Dalmatina. Wittemberg, 1584. (Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, R II 10052)

1Izvod je bil v lasti gorenjskega arhidiakona, kamniškega župnika in operoza Maksimilijana Leopolda pl. Raspa, ki je na naslovnici pustil rokopisni ekslibris. Rasp je kot mecen slovenskega nabožnega slovstva dobro poznal tako slovensko protestantsko književnost kakor politiko katoliške Cerkve do prepovedanih knjig: v svojem izvodu rimskega indeksa iz leta 1711 si je označil Trubarja kot avtorja prvega razreda.

Biblia, tv ie, vse Svetv Pismv, Stariga inu Noviga Teſtamenta, Slovenſki, tolmazhena, ſkusi Ivria Dalmatina. Wittemberg, 1584. (Semeniška knjižnica, B VII 6 r)

1Generalni vikar ljubljanske škofije Karel pl. Peer je Semeniški knjižnici v Ljubljani po smrti zapustil na novo zvezan izvod Dalmatinove Biblije, ki ga je opremil s tiskanim grbovnim ekslibrisom. Kakor drugi dostojanstveniki ljubljanske škofije Peer ni izgubljal časa za pridobivanje dovoljenja, ampak je to delo preprosto uporabljal.

Biblia, tv ie, vse Svetv Pismv, Stariga inu Noviga Teſtamenta, Slovenſki, tolmazhena, ſkusi Ivria Dalmatina. Wittemberg, 1584. (Kamnik, Frančiškanski samostan Kamnik, brez signature)

1Izvod Dalmatinove Biblije vsaj od leta 1675 hranijo kamniški frančiškani, kar dokumentira vpis na naslovni strani. Kamniški frančiškani so ga očitno uporabljali brez omejitev, saj Dalmatinova Biblija v njihovem katalogu iz 18. stoletja ni označena kot prepovedana. Prav tako uporabnikov niso motile izvirne platnice iz časa natisa, ki prikazujejo Martina Luthra.

Biblia, tv ie, vse Svetv Pismv, Stariga inu Noviga Teſtamenta, Slovenſki, tolmazhena, ſkusi Ivria Dalmatina. Wittemberg, 1584. (Nazarje, Frančiškanski samostan Nazarje, brez signature)

1Izvod Dalmatinove Biblije je eden od 330 izvodov, ki so jih štajerski deželni stanovi prejeli v zameno za približno 1300 goldinarjev vložka v izdajo slovenskega prevoda Svetega pisma. Nekaj izvodov je šlo v prodajo, nekaj pa so jih stanovi podarili uglednim deželanom, cerkvam in predikantom. Nazarski izvod je leta 1586 dobil v dar magister Joannes Weiding, kakor nam sporoča njegov zapis na naslovni strani: »Ex dono et liberalitate illustrium Styriae procerum possideo.« Med protireformacijo ali po njej je izvod po neznani poti prišel v katoliške roke, v nazarski samostan.

Biblia, tv ie, vse Svetv Pismv, Stariga inu Noviga Teſtamenta, Slovenſki, tolmazhena, ſkusi Ivria Dalmatina. Wittemberg, 1584. (Ljubljana, Frančiškanski samostan Ljubljana – Tromostovje, brez signature)

1Izvod, vezan v belo usnje, je Jurij Dalmatin takoj po natisu podaril svojemu učitelju Primožu Trubarju, ki se je vanj podpisal. Felicijan Trubar je po očetovi smrti knjigo očitno odnesel iz Derendingena v Ljubljano, nato pa je bila skupaj z njegovo celotno knjižnico prodana kranjskim deželnim stanovom. V okviru stanovske knjižnice je bila prenesena v Lontovž, kjer je dočakala protireformacijo in izročitev škofu Tomažu Hrenu, ki jo je očitno dodelil kapucinskemu samostanu v Ljubljani. Kapucini so jo okoli leta 1700 na novo zvezali, odstranili predgovor, platnice okrasili s katoliško ikonografijo in jo označili kot prepovedano. V tem primeru je šlo torej za precej hud cenzorski poseg. Po ukinitvi samostana pod Jožefom II. je knjiga prišla v knjižnico ljubljanskega frančiškanskega samostana.