1V vseh dobah od starega veka naprej so si oblasti prizadevale regulirati pretok informacij in idej ter po možnosti ustaviti ali vsaj upočasniti tiste, ki so po njihovi presoji (potencialno) škodile družbi oziroma njihovim interesom. Te dejavnosti so dobivale raznovrstne oblike, ki jih imenujemo s skupnim izrazom cenzura: od implicitnih oblik, kakršne so bile neformalni pritiski na ustvarjalce, prikrito oviranje distribucije in avtocenzura, do eksplicitnih oblik, kakršne so bile uradni seznami prepovedanih del, oblastne zaplembe in uničenja publikacij ter sodno preganjanje in kaznovanje avtorjev.1
1. Gl. npr. Jonathon Green, Encyclopedia of Censorship (New York: Facts On File, 2005); Robert Darnton, Censors at Work: How States Shaped Literature (London, New York: British Library, 2014). Za cenzuro na Slovenskem gl. predvsem Eva Kodrič-Dačić, Jaz, Cerberus: cenzura v knjižnicah (Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1996); Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes, ur. Mateja Režek (Ljubljana: Nova revija, 2010); Helena Janežič, ‘Stop, cenzura! O zaplembah, cenzuri in prepovedani literaturi v Sloveniji (1945‒1991)’, SLO: časi, kraji, ljudje, 7 (2015), 60‒63.