1Jacobus de Teramo (1349–1417) je bil spoštovana osebnost poznosrednjeveške Cerkve, znan predvsem kot sposoben škof in poznavalec kanonskega prava. Poleg mnogih pravnih del je okoli leta 1382 napisal satiroTolažba grešnikov, ki opisuje pravdo med Luciferjem in Kristusom pred sodnikom – kraljem Salomonom. Hudič namreč Odrešenika obtožuje, da je pri svojem spustu v pekel in rešitvi nekrščenih motil tujo posest. Delo je bilo prvič natisnjeno leta 1460 in ni zmotilo nikogar. Šele leta 1559, v času zaostritve odnosov s protestanti in v času vzpona cerkvene cenzure, so ga prepovedali, ker bi bilo lahko razumljeno kot posmehovanje cerkvenim naukom, čeprav v resnici to ni bil avtorjev namen.
Jacobi de Theramo Consolatio peccatorum. Augustae, 1472. (Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ti 12127)
1Izvod augsburške izdaje iz leta 1472 je imel značilno v lasti Gašper Žitnik, katoliški filozof in svetnik vlade nadvojvode Karla Notranjeavstrijskega v Gradcu, ki je kot pravnik in humanist najbrž cenil duhovitost Tolažbe grešnikov. Svoj ekslibris je zapisal na naslovno stran: »Sum Casp. Sitnich«. Knjigo je dobil po smrti svojega strica Žitnika v last Tomaž Hren, ki je tako v mladosti, ko je bil še protestant, kakor pozneje, ko je bil katolik, cenil dobro humanistično literaturo, pa naj je bila prepovedana ali ne. Tolažbo grešnikov je skupaj z drugimi stričevimi knjigami hranil v svoji priljubljeni rezidenci v Gornjem Gradu, od koder je knjiga prišla v Licejsko knjižnico v Ljubljani leta 1798.
