1Na začetku zgodnjega novega veka je postala glavni predmet cenzure v Evropi tiskana knjiga: izum tiska s premičnimi črkami je namreč omogočil do tedaj nepredstavljivo obsežno izmenjavo informacij in idej. Nadzor oblasti nad tiskom in prodajo knjig se je začel stopnjevati z zaostrovanjem verskega konflikta od leta 1517 naprej.² Tako katoliški kakor protestantski vladarji so se pri izvajanju cenzure v svojih deželah sprva v največji meri opirali na cerkvene oblasti, ki so v njihovem imenu odločale o ustreznosti ali neustreznosti tiskov. Cenzurna politika je dobila najenotnejšo obliko v katoliški Evropi, kjer jo je bistveno določala katoliška Cerkev. Papež je sicer lahko cerkveno cenzuro v popolnosti izvajal le v papeški državi, kjer je bil tudi posvetni vladar, povsod drugje pa so o bolj ali manj tesnem sodelovanju z Rimom odločali vladarji ali posvetne oblasti.³ Kljub temu je ostajala vloga vere in posledično cerkvenih oblasti v cenzuri po vsej Evropi močna v 17. in še globoko v 18. stoletju, vendar se je nezadržno manjšala s krepitvijo državnih aparatov tako v katoliških kakor v protestantskih absolutističnih monarhijah in republikah.⁴

2Takšen razvoj je bil v zgodnjem novem veku značilen tudi za habsburško monarhijo in znotraj nje za Notranjo Avstrijo, v kateri je tedaj živela velika večina Slovencev. Cenzura je bila sicer oblastni mehanizem habsburškega deželnega kneza, vendar jo je v primerjavi z drugimi evropskimi cenzurami zelo dolgo, do smrti cesarja Karla VI. leta 1740, v največji meri izvajala katoliška Cerkev, in sicer cenzurni urad pod vodstvom dunajskega škofa in dunajska univerza pod vodstvom jezuitskega reda. Za lokalno cenzuro so bili zadolženi krajevni škofje in jezuitski kolegiji, ki so lahko posvetno oblast v primerih kršitev pozvali k ukrepanju, inkvizicijo v Rimu pa obveščali o pojavu spornih tiskov.⁵

3V drugi polovici 16. stoletja habsburški deželni knez skupaj s katoliško Cerkvijo še ni mogel učinkovito nadzorovati knjižnega trga v svojih deželah, saj so plemiči in meščani, poleg duhovnikov edini potencialni avtorji in bralci v tedanji družbi, večinoma sprejeli luteranstvo. Augsburški verski mir iz leta 1555 je sicer knezom Svetega rimskega cesarstva, tako katoliškim kakor luteranskim, dajal pravico, da izberejo vero svojih podložnikov. Toda nadvojvoda Karel II., vladar Notranje Avstrije v letih 1564‒1590, je za boj s Turki potreboval denar protestantskih deželnih stanov, zato jim je puščal versko svobodo, posledično pa tudi bolj ali manj prost dostop do protestantskih knjig. Šele njegov sin nadvojvoda Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) je začel odločno izvajati rekatolizacijo svojih dežel, v tem okviru pa tudi preganjati dela, ki so nasprotovala njegovi konfesionalni usmeritvi. Njegove verske komisije, ki so jih vodili krajevni škofje, so leta 1600 in 1601 po mestih demonstrativno zasegale in sežigale protestantske knjige: to je naznanilo uveljavitev vladarjeve katoliške cenzure.⁶

4V 17. stoletju so ostajali interesi habsburške cesarske hiše in Cerkve tudi na knjižnem področju še naprej usklajeni: cilj cenzure je bil predvsem boj proti nekatoliškemu in protikatoliškemu tisku. Predhodna ali preventivna cenzura, tj. nadzor del pred tiskom, je bila zelo učinkovita: avtorji so dobro vedeli, kje lahko pričakujejo težave, in so se avtocenzurirali, založniki in tiskarji si niso drznili izdajati del brez potrebnih dovoljenj, podtalnega tiska pa – drugače kakor v Franciji, Angliji ali Italiji – sploh ni bilo. Nasprotno je popuščala retroaktivna ali represivna cenzura, tj. reakcija na že natisnjena dela.⁷ Družbena elita si je lahko od konca tridesetletne vojne naprej prepovedane knjige brez težav in strahu pred kaznijo prinašala iz tujine in jih brala doma.⁸ Cerkvene in posvetne oblasti so ne glede na načelno strogo cenzurno zakonodajo reagirale samo, če je zbiranje tovrstnih knjig prestopilo meje posameznikovega sveta in napadalo ustaljeno politično in versko ureditev, na primer širilo protestantizem.⁹

5Na začetku 18. stoletja so se zaradi novih izzivov, predvsem razmaha politično sporne literature, pojavili prvi poskusi ločevanja posvetnih in cerkvenih oblasti: cesarja Jožef I. in Karel VI. sta cenzuro političnih del odvzela univerzi in pridržala svojemu dvornemu svetu. Toda šele Marija Terezija je začela po zgledu drugih evropskih držav, zlasti Francije in Prusije, institucionalizirati, centralizirati in birokratizirati cenzuro, v kateri je Cerkev postopno izgubila neposreden in odločilen vpliv. Marija Terezija je najprej, leta 1751, v okviru svojega državnega aparata ustanovila Dvorno komisijo za knjižno cenzuro, ki je prevzela pristojnosti starejših ustanov. Leta 1759 je vodenje komisije prevzel Gerard van Swieten, ki je podobno kakor Malesherbes, tedaj prvi cenzor francoskega kralja, zastopal politiko zmernega razsvetljenstva. Vladarica je nato leta 1772 državni preventivni cenzuri podredila še teološka dela, kar je bilo za Cerkev hud simbolen udarec.¹⁰

6Toda sekularizacija ni samodejno prinesla liberalizacije. Terezijanska cenzura je bila v primerjavi s sočasno cenzuro v Franciji in nekaterih protestantskih kneževinah Svetega rimskega cesarstva, na primer na Pfalškem, v Prusiji in Braunschweigu, konservativnejša in restriktivnejša. Cesar Jožef II. jo je kritiziral že v času materinega življenja in jo odpravil, takoj ko je mogel. Leta 1781 je izdal tolerančni patent in radikalno reformiral cenzuro, kar je sprožilo razmah knjižnega trga in poplavo novih publikacij. Po izbruhu francoske revolucije se je začela cenzura v habsburški monarhiji kakor drugod po Evropi spet zaostrovati.