1Indeks je bil glavno sredstvo retroaktivne cenzure katoliške Cerkve, saj je zbiral naslove že natisnjenih spornih del. Izhajati je začel leta 1559 pod papežem Pavlom IV. v Rimu, leta 1564 pa je tridentinski koncil potrdil novo verzijo z naslovom Index librorum prohibitorum. Tej so vsakih nekaj desetletij sledile dopolnjene izdaje, razdeljene na prvi (tridentinska pravila s poznejšimi dodatki) in drugi del (prenovljen seznam). Za sestavljanje seznama in izvajanje pravil sta bili zadolženi Kongregacija inkvizicije in Kongregacija indeksa v Rimu. Knjige so bile prepovedane z dekreti inkvizicije, ki jih je potrdil papež, ali z bulo oziroma brevom samega papeža. Kršiteljem pravil, tj. založnikom, tiskarjem, prodajalcem in bralcem, so grozile cerkvene kazni, od katerih je bila najhujša ekskomunikacija, prepovedane knjige pa je v najslabšem primeru doletelo uničenje. Tisti, ki je želel brati knjige, uvrščene na indeks, je moral pridobiti dovoljenje bodisi od Kongregacije inkvizicije (za najstrožje prepovedana dela, npr. avtorjev prvega razreda) bodisi od krajevnega škofa (za manj sporne knjige, npr. protestantske prevode Svetega pisma). Od začetka 17. stoletja naprej so sestavljavci indeksa vse težje pregledovali vedno večjo in raznovrstnejšo knjižno produkcijo, vpliv indeksa na knjižni trg pa je slabel. Sredi 18. stoletja je dal papež Benedikt XIV. pripraviti reformirani indeks, ki je pregledneje razvrstil avtorje in dela, odpravil vrsto napak v imenih in naslovih ter kritično prečistil seznam. Toda to je bil že čas, ko so tudi vladarske družine, tradicionalno zveste Rimu, pripravo podlage za retroaktivno cenzuro zaupale izključno lastnemu upravnemu aparatu.¹¹

2Leta 1754 je začela Dvorna komisija za knjižno cenzuro pod Marijo Terezijo na Dunaju izdajati indeks, pozneje imenovan Catalogus librorum a Commissione Aulica prohibitorum, s katerim je želela vzpostaviti boljši nadzor nad importom knjig iz tujine. S tem je prekinila dvestoletno univerzalno veljavo rimskega indeksa v habsburški monarhiji oziroma jo omejila na cerkveno sfero. Avstrijski indeks je do cesaričine smrti leta 1780 izšel v štirih izdajah, ki so bile vmes večkrat dopolnjene in ponatisnjene, in narasel na približno 350 strani, s čimer je po obsegu dosegel rimski indeks. Njegova temeljna usmeritev je bila v skladu z vladaričinimi nazori ves čas katoliška in konservativna, toda glavna tarča drugače kakor v Rimu niso bili versko sporni, predvsem protestantski tiski, temveč politično in moralno sporni tiski. Prizadevni dunajski cenzorji so tako na indeks uvrstili veliko število najpomembnejših del francoskega in nemškega razsvetljenstva, kar pa ni bistveno zavrlo njihove recepcije.¹²

3Rimski in dunajski indeks načeloma nista bila namenjena celotnemu bralstvu, temveč ustrezno izobraženim ljudem na določenih položajih v cerkveni in državni upravi v katoliški Evropi, na primer cenzorjem in bibliotekarjem. V praksi je bil krog bralcev veliko širši: indeksa so na primer uporabljali nižji duhovniki, ki so hoteli biti seznanjeni s problematiko, založniki in tiskarji, ki so morali spremljati dogajanje na svojem področju, ter ljudje, ki jih je preprosto gnala intelektualna radovednost in so v njima videli vodnika po zanimivem čtivu. Raznovrstnost rabe kažejo tudi izvodi indeksov, shranjeni v Narodni in univerzitetni knjižnici.

4Izvod papeškega indeksa, natisnjen leta 1711 pod papežem Klemenom XI., je imel v lasti kamniški župnik in operoz Maksimilijan Leopold pl. Rasp.¹³ Vsestransko izobraženi pospeševalec pobožnosti, verske vzgoje, šolstva in cerkvenih obnov v svoji župniji si je indeks priskrbel leta 1713, nato pa ga je stalno študiral, preverjal in dopolnjeval. Iz njegovih zaznamkov in pripomb je razvidno, da je posebej podrobno preučil tridentinska pravila in priporočila poznejših papežev, na primer o branju hebrejskih knjig. V seznamu si je označil pomembne prepovedane avtorje, na primer Petrarco, Machiavellija, Melanchthona, Calvina in Bayla. Zanimal se je za novejša teološka, posebej mariološka dela in dela, naperjena zoper papeštvo. Pozoren je bil na oba Slovenca na papeškem indeksu: Primoža Trubarja kot avtorja prvega razreda¹⁴ in Schönlebna kot avtorja vsaj dveh prepovedanih knjig. V istem času in z istim namenom kakor Rasp so indeks uporabljali tudi drugi slovenski duhovniki. Ljubljanski stolni dekan Janez Anton Dolničar pl. Thalberg, Raspov sodelavec iz Akademije operozov, na primer, je imel v lasti indeks papeža Inocenca XI. iz leta 1685, ki ga je kupil leta 1686 v Rimu.¹⁵ Izvod indeksa iz leta 1683 pa je v frančiškanskem samostanu v Novem mestu od leta 1712 naprej uporabljal p. Bernardin Gregorič.¹⁶

5S popolnoma drugačnim namenom si je indeks papeža Benedikta XIV. iz leta 1752 priskrbel baron Zois.¹⁷ Mecen slovenskega preroda, ki se je kot mladenič čutil blizu senzualizmu, morda deizmu, se je v starosti in bolezni sicer znova približal katolicizmu,¹⁸ vendar kot razsvetljenec indeksa značilno ni več razumel kot verskega priporočila, ampak ga je moral v svoji izjemno bogati knjižnici uporabljati kvečjemu kot bibliografijo oziroma brati kot dokument časa. Reformirani indeks so dobro poznali tudi drugi Kranjci. Izdajo iz leta 1764 je v frančiškanskem samostanu v Kamniku od leta 1769 naprej uporabljal p. Modest Fabijanič.¹⁹