1Prepovedana erotična literatura je začela v Notranjo Avstrijo pritekati v drugi polovici 17. stoletja, večinoma iz Benetk in Francije. Za Janeza Gregorja Dolničarja, ljubitelja beneške književnosti in umetnosti, je bila denimo zanimiva knjiga Metamorfosi di P. Ovidio N., ki je izšla leta 1674 v Benetkah. V njej je Francesco Bardi Ovidijeve Metamorfoze predelal v serijo emblemov, zanje pa uporabil renesančne lesoreze Giovannija Antonia Rusconija, ki nesramežljivo upodabljajo gola telesa in spolne akte.106
2Na Slovenskem je bila dobro znana La Fontainova zbirka verzificiranih opolzkih zgodb Contes et nouvelles, ki je prišla na indeks leta 1703: imeli sta jo obe javni knjižnici v Ljubljani (v Karlovem kolegiju107 in v liceju). Izdaja iz leta 1779 je ohranjena v Narodni in univerzitetni knjižnici.108 Med prvimi zasebniki si je tovrstne francoske knjige privoščil prošt Prešeren. V njegovi knjižnici so bili roman La Belle sans chemise ou Ève ressuscitée (Köln 1683) o ljubezenskem dozorevanju, Compagnie agreable (Pariz 1685) z galantnimi zgodbami za preganjanje melanholije in Les recreations Francoises (1681) – zbirka kratkočasnih zgodb.109 Teh anonimnih del sicer rimski in dunajski indeks nista omenjala, saj so bila preveč nepomembna, poleg tega pa cenzorji niso več dohajali vedno večje francoske produkcije tovrstnih knjig.
3V habsburško monarhijo je začela francoska erotična literatura legalno prihajati šele po letu 1781. V tem obdobju je lahko zbirko žgečkljivih zgodb Les Contemporaines (1780), ki jo je napisal Nicolas Edme Restif de La Bretonne, pridobil razgledani ljubljanski profesor in prvi vodja licejske knjižnice Inocenc baron Taufferer,110 ki je le nekaj let pred tem zapustil razpuščeni jezuitski red.
4V zgodnjem novem veku so torej intelektualci na Slovenskem kljub načelni strogosti cerkvene in vladarske cenzure v želji po znanju, resnici in ne nazadnje zabavi kupovali, brali in ohranjali uradno prepovedane knjige. Prostor za njihovo recepcijo, ki se je širil od protireformacije naprej, je vzpostavljala predvsem vse gostejša mreža knjižnic, tako cerkvenih kakor zasebnih, ki so ne glede na politične, verske in moralne omejitve težile k vseobsegajočemu zbiranju zapisov, znanj in idej ne glede na njihovo spornost.