1Temelj vsake evropske knjižnice v zgodnjem novem veku so bila kanonizirana dela antičnih in humanističnih avtorjev, vendar jih je bilo nekaj uvrščenih na rimski indeks. Sedmo tridentinsko pravilo je sicer prepovedovalo lascivne in obscene tekste, vendar zaradi lepega jezika in odličnega sloga izvzemalo tovrstna dela klasikov, na primer Ovidijevo Ars amatoria ali Juvenalove satire, prepovedovalo je samo njihovo uporabo pri pouku mladine.⁸⁴

2Cerkev je imela ambivalenten odnos tudi do kanoniziranih humanistov, na primer Giovannija Bocciaccia, Erazma Rotterdamskega in Baldassareja Castiglioneja: ker se je zavedala, da ni mogoče ustaviti branja njihovih del, jih je kljub uradni prepovedi pozneje tolerirala ali vsaj poskušala nadomestiti s cenzuriranimi verzijami. Beneška izdaja Dekamerona iz leta 1612, ki je ponatis inovativno cenzurirane variante Luigija Grota iz leta 1588, je bila v lasti Janeza Nepomuka pl. Buseta, svetnika kranjskega deželnega glavarstva,⁸⁵ danes pa je v Narodni in univerzitetni knjižnici.⁸⁶ Valvasor je imel na voljo beneško izdajo iz leta 1638, ki je ponatis starejše cenzurirane variante Lionarda Salviatija iz leta 1582.⁸⁷ Na Slovenskem so sicer krožile tudi neprečiščene izdaje Dekamerona in druge podobne zbirke novel,⁸⁸ ki sta jih prepovedovala bodisi rimski bodisi dunajski indeks, na primer Heptameron kraljice Margarete Navarske in Novelle amorose beneškega pisatelja Giovannija Francesca Loredana.⁸⁹

3Podobno usodo je doživljal izjemno priljubljeni in vplivni traktat o dvorski etiketi Il Cortegiano grofa Castiglioneja, ki je prvič izšel v Benetkah leta 1562, v naslednjih stoletjih pa je izšel v več sto izdajah v izvirniku in prevodih ter vplival na vzgojo vrste generacij evropskih plemičev. Zaradi nekaj prostodušnih komentarjev in šal na račun Cerkve so delo leta 1623 prepovedali, dovolili pa le cenzurirano beneško izdajo iz leta 1584. Izvod te izdaje, ki je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, je imel v lasti svetnik kranjskega deželnega glavarstva Jožef Gabrijel pl. Buset.⁹⁰ Še v veliko večji meri pa je bil Dvorjan na Slovenskem kakor tudi povsod drugod po Evropi prisoten v necenzuriranih izdajah, na primer v knjižnicah Franca Galla barona Gallensteina, Valvasorja in dekana Dolničarja.⁹¹

4Od prepovedanih humanističnih del so bila v zasebnih knjižnicah na Slovenskem gotovo najštevilčnejša Erazmova. Indeks je opozarjal predvsem na tista, v katerih avtor razpravlja o veri.⁹² Čeprav so humanista zaradi zagovarjanja reform Cerkve kritizirali katoliki, zaradi odklanjanja reformacije pa protestanti, so njegova dela v drugi polovici 16. stoletja brali vsi, na Slovenskem od protestantov na primer Samuel Budina, Lenart Budina⁹³ in Franc Jurij Rain z gradu Strmol,⁹⁴ od katolikov pa na primer ljubljanski škofje Peter Seebach, Baltazar Radlič, Janez Tavčar⁹⁵ in Hren.⁹⁶ Za vsakega intelektualca je bila nepogrešljiva Erazmova zbirka pregovorov Adagia. Izvod iz leta 1519, ki je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, je imel v lasti Janez Krstnik Seebach,⁹⁷ zakonski sin škofa Seebacha, ki je med letoma 1566 in 1568 svojo knjižnico dopolnjeval v Gornjem Gradu, pri tem pa se ni prav nič oziral na ceno, še manj na indeks.⁹⁸ Seebach je imel na voljo še eno izdajo Erazmove zbirke pregovorov (1558), ki se je ohranila v Semeniški knjižnici v Ljubljani.⁹⁹

5V 17. stoletju so se bralci na Slovenskem navdušili nad sočasno italijansko književnostjo, tudi nad prepovedano. Posebej radi so imeli dela razvpitega libertina Ferranteja Pallavicina, ki je v zavetju Beneške republike pisal romane, satire in pamflete, pogosto uperjene zoper papeža, kurijo, jezuite in španskega kralja.¹⁰⁰ To ni niti najmanj motilo tukajšnjih intelektualcev, ki so uživali predvsem v njegovem izbrušenem slogu ter ljubezenskih, celo erotičnih vsebinah. Med prvimi bralci Pallavicina je bil deželni svetnik Lenart Fabjanič Merherič z dvorca Lisičje: njegov izvod romana Il Sansone, natisnjen leta 1654 v Benetkah, je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici. ¹⁰¹ Valvasor je imel pri roki nemški prevod istega romana iz leta 1657.¹⁰² Pallavicinova dela so kupovali tudi člani Akademije operozov: predsednik Janez Krstnik Prešeren, tajnik Janez Gregor Dolničar in Janez Gašper Corusi.¹⁰³ Kranjci so Pallavicinova dela celo pomagali razširjati po Svetem rimskem cesarstvu: deželni glavar grof Wolf Engelbert Auersperg je podprl nemški prevod romana Il Sansone, ki ga je leta 1657 v Nürnbergu objavil grof Johann Wilhelm von Stubenberg,¹⁰⁴ baron Franc Wützenstein z gradu Lebek pa je v Nürnbergu leta 1669 pod naslovom Vulcani Liebes-Garn objavil svoj prevod Pallavicinovega romana La rete di Vulcano.¹⁰⁵