1Zbirko novel Dekameron je italijanski renesančni pesnik in pisatelj Giovanni Boccaccio (1313–1375) napisal okoli sredine 14. stoletja, prvič pa je bila natisnjena leta 1492. Zaradi več moralno spornih mest, predvsem erotike ter opisov čarovništva, astrologije in drugih nesprejemljivih praks, je bil Dekameron po rimskem indeksu prepovedan, razen v prečiščenih verzijah. To je bila najblažja oblika prepovedi. Cerkev se je dobro zavedala, da v tolikšni meri kanoniziranega in znanega dela ni mogoče izkoreniniti, zato ga je najprej skušala nadomestiti s cenzuriranimi verzijami (naročila je kar tri), ker pa se to ni obneslo, ga je v praksi tolerirala. Prepoved tako ni zmanjšala branja Dekamerona, ampak ga je kvečjemu še spodbudila, je pa otežila tiskanje tega dela v marsikaterem predelu katoliške Evrope.
Il Decamerone Di M. Giovanni Boccaccio. In Vinegia, 1557. (Ljubljana, Semeniška knjižnica, neohranjeno)
1Vsaka dobro založena knjižnica, tudi na Slovenskem, je morala ne glede na prepoved imeti Dekameron, eno najpomembnejših del renesančnega leposlovja. Tudi Semeniška knjižnica v Ljubljani ga je imela na voljo v beneški izdaji iz leta 1557. Knjiga je imela pred vključitvijo v Semeniško knjižnico gotovo vrsto drugih lastnikov, ki pa so neugotovljivi, ker je bil izvod izločen v 19. stoletju in ga danes ni več v razvidu.
Cento novella, Hundert newer Historien, Durch Johannem Boccatium. S. l., 1593. (Zagreb, Metropolitana, M 9348–8°)
1Janez Vajkard Valvasor si je – značilno – priskrbel nemški prevod Boccaccievega Dekamerona in lastništvo knjige označil s svojim tiskanim grbovnim ekslibrisom. Izvod pripada poznorenesančni nemški izdaji iz leta 1593, ki jo krasijo okusne lesorezne ilustracije.
Il Decamerone di Messer Giovanni Boccaccio. In Venetia, 1612. (Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, GS 9774)
1Beneška izdaja Dekamerona iz leta 1612 je ponatis tretje protireformacijske, izjemno inovativne cenzure tega dela, ki jo je po naročilu Rima izpeljal literat Luigi Groto. Izvod je zamenjal precej lastnikov v italijanskih in cesarskih deželah, med katerimi so se vanj podpisali Pietro di Francisci, Bernardino Leopoldo in Swarzhorn et Hoffstadt in Adam Wolff, konec 18. stoletja pa je prišel v roke Janeza Nepomuka pl. Buseta, svetnika kranjskega deželnega glavarstva, ki je vanj nalepil svoj heraldični ekslibris. Iz knjižnice družine Buset je knjiga prišla v Licejsko knjižnico v Ljubljani.
