1Po pravilih rimskega indeksa protestantski svetopisemski prevodi niso bili najbolj sporni, še posebej, če je šlo za prevode Stare zaveze in za prevajalce, ki niso bili avtorji prvega razreda. V takšnih primerih prevodov niso uničevali ali zasegali, krajevni škof pa je lahko (brez obveščanja Rima) izdajal dovoljenja za njihovo uporabo. Strogo prepovedani so bili samo prevodi Nove zaveze, ki so bili delo avtorjev prvega razreda, kakršen je bil Luther. Kljub temu navodilu so knjižnice na Slovenskem imele na voljo razmeroma veliko število Luthrovih prevodov Svetega pisma, saj so bili ti kakor Dalmatinovi izjemno uporabni pri pripravi pridig, katehezi in drugih pastoralnih opravilih v ljudskem jeziku, ki je bil ponekod nemški (na primer v Mariboru in na Ptuju).

Biblia, das ist: die gantze Heylige Schrifft. Franckfurt, 1564. (Ljubljana, Semeniška knjižnica, A IX 1 č)

1V Semeniški knjižnici v Ljubljani, do ustanovitve Licejske knjižnice v Ljubljani edini javni in največji knjižnici na Slovenskem, so v 18. stoletju hranili Luthrov prevod Svetega pisma iz leta 1564, kar ne preseneča. V stolnici in drugih ljubljanskih cerkvah so bile do konca 18. stoletja v navadi tako slovenske kakor nemške pridige, čeprav so bile zadnje manj številne, za njihovo sestavljanje pa so duhovniki potrebovali tudi nemške prevode Svetega pisma – če ni bilo na voljo dovoljenih katoliških, so uporabljali protestantske.