1Politični traktat Niccolòja Machiavellija (1469‒1527) je bil napisan leta 1513 in prvič natisnjen po avtorjevi smrti, leta 1532, v naslednjih petindvajsetih letih pa je izšel v več kot desetih izdajah. Leta 1559 ga je papež Pavel IV. zaradi zagovora političnega realizma, ki je religijo podrejal državnim in moralo političnim interesom, skupaj s celotnim avtorjevim opusom uvrstil na prvi indeks. Tridentinski koncil je potrdil prepoved in Machiavellija predvsem zaradi Vladarja v tridentinskem indeksu leta 1559 uvrstil med »avtorje prvega razreda«, tj. v kategorijo najstrožje prepovedanih avtorjev. To je v katoliški Evropi skoraj ustavilo objavljanje, ne pa tudi branjaVladarja. V deželah, poseljenih (tudi) s Slovenci, je bilo delo med najbolj iskanimi in branimi prepovedanimi.
1Latinsko verzijo Vladarja je uredil in komentiral nemški filozof Hermann Conring, izšel pa je v protestantskem Helmstedtu. Izvod je kmalu po natisu pridobil ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren, ki je vanj nalepil svoj tiskani ekslibris. Leta 1701 ga je skupaj s svojo celotno knjižnico podaril novoustanovljeni Javni (Semeniški) knjižnici, v katero je bila vključena po proštovi smrti leta 1704 oziroma dokončanju knjižnične dvorane 1725.
1Francoski prevod Vladarja je pripravil kontroverzni francoski politični pisec Nicolas Amelot de la Houssaye, ki je bil tudi sam z več deli uvrščen na Index librorum prohibitorum. Delo je v Semeniško knjižnico prišlo pred sredino 18. stoletja, okoli leta 1800 pa so ga iz nje izločili, ker je bilo na voljo več italijanskih verzij istega dela.