1Dela zdravnika, astrologa in alkimista Paracelsa (1493–1541) so bila med najbolj razširjenimi medicinskimi deli zgodnjenovoveške Evrope. Odnos cerkvenih oblasti do njih je bil ambivalenten: na eni strani so bila sumljiva zaradi zavračanja dotedanjih medicinskih avtoritet, na primer Galena, okultizma in domnevne avtorjeve naklonjenosti protestantizmu, na drugi strani pa so bila preveč uporabna, da bi jih izkoreninili, zato so jih pogosto neuradno tolerirali. Delo Septem defensiones adversus aemulos suos je Paracelsov zagovor lastnih alkimističnih teorij o zgradbi in delovanju človeškega telesa. Paracelsus je bil najbolj bran prepovedani avtor s področja medicine na Slovenskem v zgodnjem novem veku.
Avreoli Theophrasti Paracelsi Septem defensiones adversus aemulos suos. Coloniae Agrippinae, 1573. (Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, GS 11604)
1Kölnska izdaja iz leta 1573 vsebuje poleg delaSeptem defensiones adversus aemulos suosše deloDe morbis tartareis, ki obravnava bolezni zaradi kalcinacije, na primer ledvične kamne, in zdravila zanje. Izvod izkazuje široko rabo, značilno za Paracelsova dela. Prvotno je bil v lasti koroškega zdravnika Janeza Latomusa, ki je na naslovni strani pustil svoj rokopisni ekslibris: »Johannes Latomus Carinthus Me[dicinae] D[octor]«. Pozneje, vsekakor še v 18. stoletju, je knjiga prišla v diskalceatski samostan sv. Jožefa v Ljubljani, po ukinitvi redovne postojanke pod cesarjem Jožefom II. pa je knjiga leta 1786 prišla v Licejsko knjižnico v Ljubljani.
