1Odnos Cerkve do del Erazma Rotterdamskega (1466–1536), tudi do njegove zbirke pregovorov Adagia, je bil – zaradi kvalitete, uporabnosti in razširjenosti – ambivalenten. Čeprav je ostal Erazem do konca zvest katolištvu, je bil oster kritik slabih cerkvenih praks, to pa je postalo v času vse večjega verskega razkola v desetletjih po njegovi smrti nesprejemljivo. Tako je papež Pij IV. leta 1564 na rimski indeks uvrstil več njegovih del, tudi neprečiščena Adagia, predvsem pa tista dela in njihove odlomke, ki so se dotikali vere. Ta prepoved, ki je že sama dopuščala precej prožno interpretacijo, ni v praksi niti najmanj omejila uporabe Erazmovih del, ki so ostala med temeljnimi vsake knjižnice, bolj je škodovala njihovemu tiskanju. Prav Erazem je bil (predvsem s svojo zbirko pregovorov) najpogosteje prisotni prepovedani avtor v knjižnicah na Slovenskem. Zbirko, prvič natisnjeno leta 1500 v Benetkah, sestavlja več kot 3000 latinskih in grških rekov in pregovorov s komentarji.
Collectanea adagiorum veterum D. Erasmi Roterodami. Hagenoae, 1519. (Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, GS 1426)
1Izvod iz izdaje Erazmove zbirke pregovorov, natisnjene leta 1519 v Hagenauu, je zvezan skupaj še s petimi drugimi Erazmovimi deli. Vsa so bila last Janeza Krstnika Seebacha (1546–1613), zakonskega sina ljubljanskega škofa Petra Seebacha, ki je bil velik bibliofil in se pri večanju svoje knjižne zbirke, ki jo je hranil v rezidenci v Gornjem Gradu, ni oziral niti na stroške niti na rimski indeks. V knjigi je pustil – značilno za Erazmovo izjemno brano in konzultirano delo – številne rokopisne pripombe. Knjiga je ostala do leta 1798 v Gornjem Gradu, nato pa je prišla v Licejsko knjižnico v Ljubljani.
Epitome adagiorum ex novissima D. Erasmi Rot. recognitione. Coloniae, 1549. (Ljubljana, Semeniška knjižnica v Ljubljani, X V 15 r)
1Tomaž Hren niti kot ljubljanski škof in najhujši nasprotnik luterancev ni zbrisal spomina na svojo protestantsko vzgojo. Tako je vse življenje obdržal Erazmovo zbirko pregovorov, natisnjeno v Kölnu leta 1549, ki sta jo njemu in njegovemu bratu Andreju kot dečkoma podarila starša Lenart in Uršula Hren. O tem priča vpis na naslovni strani: »Sum Thomae et Andreae Chrönn fratrum« (Sem [last] bratov Tomaža in Andreja Hrena). Delo je tedaj (najbrž okoli leta 1568, ko je odšel Tomaž v Gradec k stricu Gašperju Žitniku) z izjemo prečiščene verzije že več let prepovedoval tridentinski indeks. Niti Hrenovim staršem niti Hrenu samemu se ni nikoli zdelo potrebno, da bi – kakor je bilo ob menjavah lastnikov sicer običajno – v knjigi izbrisala ali prečrtala vpis njenega prvega (nedvomno protestantskega) lastnika po imenu Eustachius Feiertager iz leta 1553: »Spes mea Christus«.
Desiderii Erasmi Roterodami Adagiorum epitome recognita. Lipsiae 1678. (Kamnik, Frančiškanski samostan Kamnik, XI 41)
1Prvotni lastnik knjige je neznan, ker so njegov pisni ekslibris na naslovnici kamniški frančiškani prečrtali. Knjiga je bila v samostansko knjižnico vključena leta 1725, kar kaže na to, da je Erazem kljub prepovedim ohranjal vlogo enega najpomembnejših humanistov v katoliškem svetu še globoko v 18. stoletje.
