1Tridentinski Index librorum prohibitorum iz leta 1564 je uvedel kategorijo »auctores primae classis«, ki je zajemala v perspektivi katoliške Cerkve najnevarnejše avtorje. Vsa dela avtorjev, ki so dobili to oznako, so bila samodejno prepovedana, zato v indeksu niso bila posebej izpisana. Kategorija je bila zasnovana predvsem za teološko sporne avtorje, tj. glavne predhodnike, predstavnike in pisce reformacije, na primer Jana Husa, Martina Luthra, Jeana Calvina, Huldrycha Zwinglija, Philippa Melanchthona, Johannesa Brenza, Johanna Spangenberga, Bernardina Ochina, Johannesa Sleidana, kralja Henrika VIII. in mnoge druge.²⁰ Nove avtorje so dodajale tudi naslednje izdaje indeksa, vendar v manjši meri. Kategorija je kljub osredotočanju na protestantizem zajela marsikaterega kritičnega in drznega katoliškega intelektualca, na primer Françoisa Rabelaisa.²¹

2Kategorija avtorjev prvega razreda je bila za Notranjo Avstrijo posebej pomembna v zadnjih desetletjih 16. stoletja, v dobi zasilnega sobivanja katolicizma in protestantizma, in na začetku 17. stoletja, ko je zmagovala protireformacija. Indeks je namreč s tem jasno označil avtorje, katerih dela bi bilo treba ustaviti, zaseči in po možnosti celo uničiti najprej. Toda v drugi polovici 16. stoletja to še ni bilo mogoče. Sočasni seznami knjig, zapuščinski inventarji in vizitacijski zapisniki kažejo, da so v knjižnicah med avtorji prvega razreda izrazito prevladovali luteranci, kar je tudi razumljivo glede na prevlado te veje reformacije v Notranji Avstriji.²² Njihove knjige so k nam večinoma prihajale iz protestantskih dežel in mest Svetega rimskega cesarstva. Največkrat – nikakor pa ne vedno – so imele protestantske lastnike, pozneje pa so jih vključili v katoliške zasebne in cerkvene knjižnice, bodisi z zaplembo med protireformacijo bodisi po mirni poti z darovanjem ali dedovanjem.²³

3Značilni primeri takšne spremembe lastništva v zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice so Luthrovo delo Supputatio annorum mundi (1541), Melanchthonovo delo Annotationes in Epistolam Pauli (1524), Melanchthonovo delo Liber de anima recognitus (1554) in Calvinovo delo Institutio christianae religionis (1553). Luthrovo delo je bilo najprej last protestantskega šolnika Lenarta Budine, potem pa je prišlo v protestantsko knjižnico kranjskih deželnih stanov v Ljubljani, ki je hranila tudi ostala tri dela.²⁴ Deželni stanovi so to knjižnico oblikovali iz zbirk Primoža in Felicijana Trubarja, Jurija Dalmatina, Budine in drugih ter jo namenili protestantskim predikantom in šolnikom. Leta 1604 so skušali del knjižnice iz Lontovža na Novem trgu pretihotapiti v Nemčijo, vendar so oblasti knjige prestregle in izročile ljubljanskim jezuitom. Leta 1617 so se kranjski deželni stanovi končno uklonili ukazu nadvojvode Ferdinanda in predali ostanek knjižnice: del knjig je bil zopet prepuščen jezuitom, del pa je dal škof Tomaž Hren prepeljati v knjižnico škofovske rezidence v Gornjem Gradu. Knjige iz nekdanje stanovske knjižnice so bile skupaj s celotno gornjegrajsko knjižnico leta 1798 vključene v licejsko knjižnico v Ljubljani.²⁵

4Dela avtorjev prvega razreda so bila gotovo najbolj ogrožena v letih 1600 in 1601, ko so verske komisije nadvojvode Ferdinanda, ki so obiskovale mesta v Notranji Avstriji, zasegale in javno sežigale prepovedane knjige.²⁶ Kljub temu so jih v naslednjih letih veliko vključili v samostanske knjižnice, pri čemer očitno niso dajali prednosti teološkim razpravam, ki so jih imeli za najnevarnejše, temveč delom, ki so se jim zdela manj sporna, predvsem pa koristna, na primer Luthrovemu prevodu Svetega pisma v nemščino.²⁷ V knjižnici frančiškanskega samostana v Novem mestu so imeli v 18. stoletju značilno precej uporabnih del avtorjev prvega razreda, na primer katekizem Johannesa Brenza ter Partitionum dialecticarum libri (z namerno iztrgano naslovnico in predgovorom) Johannesa Sturma.²⁸ Še veliko manj pomislekov glede zbiranja tovrstnih del so imeli posvetni intelektualci v zavetju svojih zasebnih knjižnic, na primer Janez Vajkard Valvasor, ki je imel na voljo dela Husa, Luthra in Aventina.²⁹ Načrtno pa je dela protagonistov reformacije, tudi Luthra, Melanchthona, Ochina in Sleidana, zbiral ljubljanski stolni prošt in predsednik Akademije operozov Janez Krstnik Prešeren kot strokovnjak za cerkveno zgodovino in mednarodno pravo. Prešeren je tovrstne knjige kupoval konec 17. stoletja na svojih mladostnih potovanjih in diplomatskih misijah v Italiji, Franciji in Nemčiji.³⁰