1Na rimski indeks sta v zgodnjem novem veku prišla dva Slovenca: Primož Trubar, ki je bil uvrščen v kategorijo avtorjev prvega razreda, in Janez Ludvik Schönleben, ki ga je doletela prepoved dveh oziroma treh del. Indeks ni omenjal nobenega drugega slovensko pišočega protestanta, je pa med avtorje prvega razreda prištel še dva protestanta, tesno povezana s Slovenci: nekdanjega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija³¹ in rektorja ljubljanske stanovske šole Nikodema Frischlina.

2Predlog za prepoved celotnega Trubarjevega opusa je najbrž prišel iz ljubljanske škofije,³² ki je bila kakor vse škofije dolžna poročati v Rim o spornih tiskih na svojem ozemlju in ki je imela interes za sankcioniranje odpadništva svojega nekdanjega duhovnika. Prepoved je bila prvič objavljena v indeksu papeža Klemena VIII. leta 1596: »Primus Tuberus Carniolanus«.³³ Napačen zapis reformatorjevega priimka je šele poldrugo stoletje pozneje popravila reformirana izdaja papeža Benedikta XIV.: »Truberus (Primus) Carniolanus«.³⁴ V vsej Evropi odmeven indeks Klemena VIII.³⁵ je postal v Notranji Avstriji podlaga za novo knjižno politiko nadvojvode Ferdinanda, ki se je uveljavila z začetkom rekatolizacije leta 1598. Med požigi prepovedanih knjig v letih 1600 in 1601 so bile zato od slovenskih protestantskih knjig najbolj ogrožene prav Trubarjeve. Na primer: v Ljubljani je 29. decembra 1600 in 9. januarja 1601, verjetno ob prangerju na Mestnem trgu, zgorelo skupaj več sto knjig, večinoma luteranskih v nemščini in latinščini, med slovenskimi, ki jih je bilo manj kot deset odstotkov, pa so najbrž prevladovale Trubarjeve.³⁶ Dela drugih slovenskih protestantov niso bila izrecno prepovedana, zato so bila v manjši nevarnosti, še posebej, če niso bila teološka, temveč filološka, retorska, zgodovinska, medicinska, glasbena ipd., na primer dela Adama Bohoriča, Hieronima Megiserja, Krištofa Spindlerja, Samuela Budine in Davida Verbca.³⁷ Zunaj nevarnosti je bila tudi Dalmatinova Biblija kot neproblematičen protestantski prevod Svetega pisma, ki so ga lahko – in so tudi ga – posameznim prosilcem dovoljevali krajevni škofje, predvsem Hren in njegovi nasledniki.³⁸

3Anatema, objavljena v indeksu, je gotovo pripomogla k razmeroma skromni ohranjenosti Trubarjevih del na Slovenskem. Valvasor si jih je lahko približno osemdeset let pozneje ogledal le nekaj.³⁹ Nekoliko pozneje je izvod Trubarjeve Hišne postile našel in pridobil prošt Prešeren.⁴⁰ Zato ni nenavadno, da sta lahko največji slovenski zbirki Trubarjevih del s pomočjo nakupov doma in v tujini sestavila šele Zois in Kopitar. Izvod Trubarjevih Articulov iz leta 1562 iz Narodne in univerzitetne knjižnice je bil Kopitarjeva last.⁴¹ Slavist ga je kupil leta 1813 skupaj z zbirko južnoslovanskih protestantskih tiskov tübingenškega profesorja Christiana Friedricha Schnurrerja.⁴²

4Iz čisto drugih razlogov je prepoved doletela dve oziroma tri dela kranjskega zgodovinarja, pridigarja in teologa Schönlebna. Schönleben si je goreče prizadeval za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju, v čemer ga je podpiral celo papež Aleksander VII., vendar se je pri tem zapletel v ostro polemiko z dominikanci, proti katerim je naperil knjigi Vera ac sincera sententia (1668, 1670) in Palma virginea (1671). Novi papež Inocenc XI. je zaradi dominikanskih pritožb nad žaljivim tonom knjig leta 1677 in 1679 z dekretom obe uvrstil na indeks.⁴³ Domnevno je Schönleben kljub prepovedim vztrajal v svojem prepričanju in leta 1680 skrit pod psevdonimom »Sigismundus a S. Maria« objavil še delo De officio immaculatae conceptionis Deiparae, ki je bilo leta 1682 prav tako postavljeno na indeks.⁴⁴ Izvod hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.⁴⁵ Kljub prepovedi so bila na Slovenskem razširjena vsa tri mariološka dela. Razumljivo je, da so jih imeli na policah svojih zasebnih knjižnic Schönlebnovi sodelavci, na primer Valvasor,⁴⁶ in sorodniki, na primer stolni dekan Dolničar.⁴⁷ Še bolj povedno pa je, da so jih imeli na voljo tudi v cerkvenih knjižnicah, na primer v knjižnicah škofijskega dvorca v Ljubljani⁴⁸ in kapucinskega samostana v Svetem Križu v Vipavski dolini.⁴⁹