1Na Slovenskem so začeli precej pozneje kot sporna protestantska dela brati renesančno politično filozofijo, ki je prišla v konflikt z dotedanjimi družbenimi in etičnimi modeli.⁵⁰ Ugodnejše razmere za tovrstno refleksijo so nastopile po vestfalskem miru leta 1648, predvsem pa po krščanski zmagi nad Turki pri Dunaju leta 1683. Šele tedaj so začela v večjem številu prihajati politično sporna dela, in sicer ne le s protestantskega severa, temveč tudi iz Benetk in Francije. Njihovi bralci so bili sicer večinoma neomajno zvesti habsburški cesarski hiši in papeštvu, vendar so hoteli kljub temu poznati duhovne tokove, ki so napadali ustaljeno ureditev katoliške Evrope, na primer galikanizem.⁵¹

2Eden najbolj znanih političnih filozofov 16. stoletja je bil kalvinec François Hotman, ki je med drugim zagovarjal voljeno monarhijo in predstavniško vlado, Cerkev pa ga je razglasila za avtorja prvega razreda. Toda Kranjcem in njihovim sosedom so se zdela sprva uporabna predvsem njegova pravna dela. Gašper Žitnik, doktor obojega prava, profesor etike na Dunaju in svetovalec notranjeavstrijske vlade v Gradcu, je pridobil Hotmanovo razpravo In tractatum de actionibus, ki jo je skupaj z drugimi knjigami zapustil svojemu nečaku Tomažu Hrenu.⁵² Tudi Hotmanove komentarje Justinijanovega zakonika z naslovom In quatuor Libros Institutionum juris civilis eruditissima commentariaiz leta 1569, ki so danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, sta v 17. in zgodnjem 18. stoletju ne po naključju uporabljala dva kranjska pravnika: tajnik deželnih stanov Gabrijel Lukančič pl. Hertenfels in tajnik vicedomskega urada Janez Hieronim Marzina pl. Merzenheimb.⁵³

3Najbolj bran politični filozof v zgodnjem novem veku na Slovenskem je bil gotovo Niccolò Machiavelli, ki ga je tridentinski koncil predvsem zaradi njegovega Vladarja uvrstil med avtorje prvega razreda. Izvod izdaje Machiavellijeve zgodovine Firenc z naslovom Historie iz leta 1550 in izvod izdaje njegovega dela o vojaški strategiji z naslovom Libro dellʼarte della guerra, ki ju hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, morda izvirata iz knjižnice škofovske rezidence v Gornjem Gradu.⁵⁴ Knjigo o vojaški strategiji je imela v 18. stoletju v izvirniku na voljo tudi Javna, današnja Semeniška knjižnica v Ljubljani,⁵⁵ v nemškem prevodu pa si jo je priskrbel Valvasor.⁵⁶ Največ Machiavellijevih del je zbral prošt Prešeren: poleg latinske verzije Vladarja s komentarjem Hermanna Conringa iz leta 1686 in florentinske zgodovine je imel na voljo še delo Modus quo usus est Dux Valentinus, ki je opisovalo, kako je Cesare Borgia učinkovito obračunal s svojimi nezvestimi kondotjerji.⁵⁷

4Tod so krožili tudi najostrejši politični pamfleti, na primer napadi na Cerkev in papeštvo izpod peresa Gregoria Letija. Za njegova dela so se najbolj zanimali prav duhovniki. Tako so biografijo papeža Siksta V. z naslovomVita di Sisto V. iz leta 1693, ki je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, hranili v cistercijanskem samostanu v Stični.⁵⁸ Ljubljanski škof Žiga Krištof grof Herberstein pa je imel delo Il Vaticano languente iz leta 1677, v katerem je Leti zbral paskvile ob smrti papeža Klemena X. Letija so brali tudi drugi škofje, saj je bilo več njegovih del na voljo v ljubljanskem škofijskem dvorcu.⁵⁹

5Konec 17. in na začetku 18. stoletja je v vojvodini Kranjski lastno politično teorijo razvijal Franc Albert Pelzhoffer baron Schönau. Njegovi deli Lacon politicus (prva izdaja leta 1706) in Arcanorum status (prva izdaja v letih 1709‒1713) pa – značilno za nove razmere – nista več vznemirili cerkvene, temveč vladarsko cenzuro, ki je bila pozorna na vse v kakršnemkoli pogledu sumljive politične razprave od Machiavellijevega Vladarja do Rousseaujeve Družbene pogodbe. Notranjeavstrijska vlada in cesarska cenzura sta se odzvali že leta 1711, ko nadaljevanje dela Arcanorum status ni izšlo v Ljubljani, temveč brez dovoljenja v Frankfurtu.⁶⁰ Več kot pol stoletja pozneje ni bila prav nič manj mila terezijanska cenzura: indeks je leta 1776 prepovedal drugo frankfurtsko izdajo dela Arcanorum status iz let 1724 in 1725.⁶¹ Kljub prepovedim so prvo izdajo omenjenega dela, ki je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, hranili v avguštinskem samostanu v Ljubljani.⁶² Strogosti terezijanske retroaktivne cenzure namreč niso kljubovale le zasebne knjižnice razsvetljencev, temveč tudi cerkvene knjižnice, ki so si zaradi zasidranosti v srednjeveškem, humanističnem in baročnem univerzalizmu prizadevale za pregled nad celotnim, tudi prepovedanim človeškim znanjem.