1Cerkvena in cesarska cenzura sta na rimski in dunajski indeks uvrstili tista dela, ki so po njuni presoji širila znanje, nevarno za vero in moralo ljudi. Nekatera so bila prepovedana zaradi okultizma in vraževerja (npr. knjige o prerokovanju), nekatera pa so že pripadala moderni znanosti (npr. knjige o heliocentrizmu) in so bila prepovedana, ker se v večji ali manjši meri niso skladala s tedanjimi cerkvenimi nauki in politično stvarnostjo. Tovrstna dela so bila oblastem sumljiva toliko bolj, če so jih napisali protestanti.

2Posebej priljubljen tudi na Slovenskem je bil zaradi pomanjkanja tovrstnih knjig srednjeveški kompendij filozofskega, medicinskega in okultnega znanja o ženskah in človeški reprodukciji z naslovom De secretis mulierum libellus, ki so ga sprva napačno pripisovali sv. Albertu Velikemu. Cerkvena prepoved iz leta 1605 očitno ni zavrla njegove uporabe: Valvasor je imel nemški prevod, natisnjen v Frankfurtu brez letnice,⁷³ njegov naslednik na mestu kranjskega kronista Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg latinski izvirnik v amsterdamski izdaji iz leta 1669,⁷⁴ frančiškani v Novem mestu pa izvod neznane izdaje.⁷⁵ Izvod iz Narodne in univerzitetne knjižnice iz leta 1558 ima – značilno za to delo – znamenja pogoste rabe.⁷⁶

3Pravniki so pogosto potrebovali knjige o zasliševanju s torturo, duhovniki pa knjige o eksorcizmu: mnoge od njih sta indeksa prepovedala zaradi zastarelosti, na primer znameniti traktat o zatiranju čarovnic Malleus malleficarum. Enako znano je bilo delo Flagellum daemonum, ki ga je frančiškan Girolamo Menghi prvič objavil leta 1578 v Bologni, prepovedano pa je bilo leta 1709. Menghijevo delo v novi beneški izdaji iz leta 1683 si je že leta 1687 kot mlad duhovnik priskrbel Janez Anton Dolničar,⁷⁷ izvod iste izdaje pa so imeli na voljo v kartuziji Bistra, od koder je knjiga prišla v licejsko in nato Narodno in univerzitetno knjižnico.⁷⁸

4V 17. in 18. stoletju je bil na Slovenskem tako med duhovniki kakor med laiki zelo bran zdravnik Paracelsus, čeprav ga je tridentinski indeks zaradi zavračanja tedanjih medicinskih avtoritet, ukvarjanja z astrologijo, alkimijo in okultizmom ter domnevnega približevanja protestantizmu uvrstil med avtorje prvega razreda. Večino Paracelsovih tedaj dosegljivih del je zbral Valvasor,⁷⁹ v frančiškanskem samostanu v Kamniku pa so imeli njegovo alkimistično delo Caelum philosophorum.⁸⁰ Paracelsovo prav tako alkimistično delo Septem defensiones adversus aemulos suos, natisnjeno leta 1573 v Kölnu, ki je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, je kupil koroški zdravnik Johannes Latomus, pozneje pa je prišlo v knjižnico diskalceatskega samostana sv. Jožefa v Ljubljani.⁸¹

5Med najbolj znanimi znanstvenimi deli na papeškem indeksu sta bili delo De revolutionibus orbium coelestium Nikolaja Kopernika, ki je bilo dovoljeno le v cenzurirani varianti, in Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo tolemaico e copernicano, ki ga je napisal Galileo Galilei. Baselsko izdajo Kopernikovega dela iz leta 1566 so imeli kljub temu na voljo v jezuitskem kolegiju in frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Jezuitski izvod je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici,⁸² frančiškanski pa je bil last p. Škerpina, ki je vanj nalepil svoj ekslibris.⁸³