Meni

Velikonočna pejsem146

>>

>>

1
Jezus je od smrti vstal,
od njega bridke martre;
obtu se veselimo
inu Boga hvalimo.
Kyrie eleison, Christe eleison.
2
De bi ne bil od smrti vstal,
vus volen svet pogublen bil;
nam se je veseliti,
nam hoče k troštu priti.
Kyrie eleison, Christe eleison.
M147
Hudič je bil človestvu vzel,
s sabo je je v peku zajeu,
ondi je milu plakalu,
božje milosti čakalu.
Kyrie eleison, Christe eleison.
3
Bug je taku milostiv bil,
svojga Sinka mej nas spustil;
od Marije je rojen bil,
vus volen svet obveselil.
Kyrie eleison, Christe eleison.
4
Začel Jude vučiti,
de bi Bogu služili;
Judje so ze zlo vzeli,
na križ so ga rezpeli.
Kyrie eleison, Christe eleison.
5
Na križu je to smrt podjel,
sveti Jožef ga je doli snel,
Marija prejemala,
vse rane kušuvala.
Kyrie eleison, Christe eleison.
6
Noter v grob je položen bil,
en velik kamen gori djan;
(K:148 doli je pred pekel šel,
vse verne duše vun spelal.
Aleluja, aleluja.)
Na tretji dan je gori vstal
Inu je v Galilejo šal.
Kyrie eleison, Christe eleison.
7
Ta angel je k tèm ženam djal,
de je Jezus od smrti vstàl:
»Pojdite, jogrom pravite,
prvič Petru oznanite.«
Kyrie eleison, Christe eleison.
8
Marija Magdalena,
ta je ta prva bila,
kir je Jezusa vidila
s svojima dvejma sestrama.
Kyrie eleison, Christe eleison.
9
Sveti Tomaž neoveren bil;
saj je kumaj tega dobil,
de je Jezus od smrti vstal,
nu mu je segel v desno stran.
Kyrie eleison, Christe eleison.
10
Marija Divica,
bodi naša pomočnica
pruti Bogu nebeškimu
nu usmilenimu Jezusu.
Kyrie eleison, Christe eleison.
11
Aleluja pojemo,
Kristusa Jezusa hvalimo,
lubo Divico Marijo
tèr vso nebeško družino.
Kyrie eleison, Christe eleison.
12
Aleluja, aleluja, aleluja.
Nam se je veseliti,
nam hoče k troštu priti.
Kyrie eleison, Christe eleison.

>>

Opombe

146.

1Prolog Tretjega dela Pasijona v verzu 1813 napove, da se bo prikaz Jezusovega vstajenja sklenil z velikonočno pesmijo: Kader žiə vse bode minulu / inu s tej velikunačni pesmi se sklenilu … Napove jo tudi sv. Janez v repliki 479, ko pravi: Pujte od gar vstajanja vsi z mano (verz 2568) in sledeča didaskalija. To je bila najverjetneje stara Velikonočna pejsem, ki v rokopisu Kapelskega pasijona ni zapisana, ker so jo ljudje znali na pamet, saj je bila ena najbolj znanih in razširjenih pesmi iz srednjeveške pesemske tradicije. Kakor navaja Ivan Grafenauer v študiji Ta stara velikonočna pejsen in še kaj za njeno nemško predlogo, se je tudi slovenska velikonočna pesem verjetno pela »pri obredu vstajenja, splošno pa pri obrednem prizoru obiska pri praznem božjem grobu, pri slovesni maši ob velikonočnih praznikih; pela se je za tedeumom pri velikonočnih jutranjicah, pred pridigo in po pridigi v velikonočnem času, izmenično s kiticami Marijine antifone Regina coeli laetare pri slovesnih večernicah – pri teh pač s pripevom aleluja (nam. Kyrie eleison) – pa tudi pri velikonočnih igrah in procesijah zunaj cerkve in ob drugih priložnostih, tudi zgolj posvetnih.« (Grafenauer 1980: 246)
2Poleg tega, da so verniki to pesem peli tako pogosto med liturgijo in drugimi obredi v cerkvi, je pomembna Grafenauerjeva navedba, da je velikonočna pesem prestopila cerkveni obseg in so jo kot ljudsko pesem peli tudi »pri velikonočnih igrah in procesijah zunaj cerkve«, kar natanko ustreza kontekstu Kapelskega pasijona. Poleg tega je zanimiva njegova omemba prepletanja z antifono Regina coeli laetare, katere priredbo Kapelski pasijon vsebuje v pesmi angelov ob vstajenju (verzi 2266–2284). Zato je Marijan Smolik lahko zapisal, da je »starodavna prazniška pesem« povsem obvladovala velikonočni praznik (prim. opombo 124 k didaskaliji ob koncu vstajenjskega prizora).
3Velikonočna pejsem je zato organski in historično pristen del Kapelskega pasijona kot igre, čeravno ni verbatim navzoča v samem rokopisu kot tekst, je pa napovedana v prologu in omenjena v didaskaliji in s tema referencama posredno navzoča kot obče mesto velikonočnega praznovanja.
4Tu jo objavljamo v redakciji Ivana Grafenauerja, ki je v omenjeni študiji raziskal njen nastanek na prehodu iz 12. v 13. stoletje in njen zgodovinski razvoj do protestantov – v Trubarjevi redakciji ima naslov Ta stara velikonočna pejsen (DC 1584) – in nato v katoliških tiskih 17. stoletja. Naša objava prevzema Grafenauerjevo redakcijo izdaje pesmi po Schönlebnu (EvL 1672), v kateri je bila najbolj splošno razširjena in kjer ima naslov Velikonočna pejsem. Upoštevali smo tudi Grafenauerjevi rekonstrukciji dodatne 3. kitice (sprejel jo je iz t.i. Muzejskega rkp.) in dveh verzov v 6. kitici (sprejel ju je iz Kalobskega rkp.).

147. M pomeni Muzejski rokopis (gl. Vire), od koder je Iv. Grafenauer to kitico sprejel v svojo redakcijo zaradi pomena, ki jo je v razvoju pesmi imela resnica o izvirnem grehu – človekovi nagnjenosti k slabemu.

148. K – verza sta sprejeta iz Kalobskega rokopisa, ki edini vsebuje varianto z Jezusovim sestopom v predpekel, od koder je odrešil duše vernih (prim. Legiša 1973: 122). To temo v uvodu k vstajenjskemu prizoru intenzivno tematizira tudi Kapelski pasijon v verzih 2241, 2250, 2279, 2283, 2288.

>>