Dopoldanska predstava velikega četrtka

1Dopoldanska predstava se prične s Prologom (Predgouor). Opazno je, da se vrstni red dogodkov, ki ga predvideva prolog, in dejanski vrstni red prizorov ne ujemata. Prvi dogodek, ki ga napoveduje prolog, naj bi bilo Marijino slovo od Jezusa, nato naj bi sledilo dogajanje na Oljski gori, Judeževo izdajstvo in odhod na sojenje pred Ano in Kajfo. V dejanskem vrstnem redu pa je pred Marijinim slovesom v dveh sklopih uvrščeno pasijonsko dogajanje s pripravami na zadnjo večerjo, zadnja večerja sama in zasedanje velikega zbora, ki se dogovori z Judežem za izdajstvo. Šele po Marijinem slovesu se vsebina prologa in vrstni red prizorov bolj ali manj ujemata. Iz tega lahko sklepamo, da sta bili v rokopis združeni dve prvotno samostojni besedili, s katerima je predgovor le nepopolno usklajen. Konkretno ima predstava naslednjo zgradbo:

2Prvi sklop prizorov je opremljen s posebnim naslovom Ta Ponishna Pristoua Christusoua in, kot že omenjeno, tudi z lastnim štetjem replik od 1 do 32. Začenja se z Jezusovo napovedjo trpljenja in smrti (R I, 1), odgovorom učencev (R I, 2) in Jezusovim naročilom Petru in Janezu, naj gresta in naročita pashalno jagnje (R I, 3). Učenca uredita vse, kot jima je bilo naročeno (R I, 4–9). Kristus sede k mizi, pozdravi učence ter blagoslovi kruh in vino (R I, 10–13). Sledijo umivanje nog, ki se mu Peter upira (R I, 14–20), Jezusova napoved Judeževega izdajstva (R I, 21–30) in Jezusov zaključni govor pri zadnji večerji (R I, 31 in I, 32). Replike od R I, 1 do I, 32 so v prozi in, kot bomo še pokazali, prevzete ali adaptirane po evangelijskih besedilih.

3Drugi sklop se začenja z novim štetjem replik. Replike II, 1 do II, 12 se začenjajo z didaskalijo Jezt wierd der Rath vorgestellt. Njej sledijo dialogi med Kajfo, Ano in velikim zborom, pred katerim se pojavi Judež in obljubi, da bo pomagal Jezusa prijeti. Ob koncu teh dialogov, za repliko II, 12, je moral biti prvotno umeščen tudi prizor s štetjem denarja, ki je bil kasneje dodan na str. 87.

4Didaskalija Die Beurlaubung Xſti je uvod v slovo Jezusa od Marije (gl. poglavje 7). V naslednjem prizoru se pokažeta dva Angela, od katerih eden v R II, 18 vabi grešnika k premišljevanju Marijinega trpljenja.

5Replike naslednjega dialoga med Kristusom, Petrom in Janezom (R II, 19 do II, 25) ter Jezusovega prihoda na Oljsko goro (R II, 26) so nerimane in spet precej točno prevzete po Svetem pismu. Ko Kristus pade na svoj obraz (II, 26 prvi del), se mu pokaže Angel s kelihom. Njegova replika (R II, 26 drugi del) je v prozi, le ob koncu sta dva rimana verza. Z repliko II, 27 se KP spet vrne k svetopisemskemu besedilu (Jn 18,1–11, Mt 26,47–56, Mr 14,43–50; Lk 22,47–53) in mu sledi do replike II, 36: Judež izda Kristusa s poljubom in na Jezusovo vprašanje Kaga vi jſhete (II, 29; II, 32) Judje popadajo na tla. Peter hoče potegniti meč (II, 34), vendar ga Jezus zaustavi (II, 35). Pri tem so Jezusove, Judeževe in Petrove replike spet v prozi in prevzete iz Svetega pisma. Predvsem daljša Kristusova replika II, 36 je kompilacija svetopisemskih citatov (Mt 26,52–53). Replike Prvega Juda (der erste Jud) (II, 31), ki bodri svoje tovariše, naj spet vstanejo, in Judovskega stotnika (Der Juden Hauptman) (II, 33), ki da povelje, naj Kristusa primejo in dobro varujejo, pa so rimane. Ko učenci Jezusa zapustijo, pri odhodu z Oljske gore Prvi, Drugi, Tretji Jud z imenom Robinus, in Četrti Jud v replikah II, 37 do II, 42 zmerjajo Kristusa v slabo rimanih verzih.

6Praporščak (Fendrich) v replikah II, 43 in II, 44 poziva vse, naj storijo svojo dolžnost in pomagajo tega zapelavca dobiti! Kristusu grozi, da mu vse njegovo skrivanje ne bo nič pomagalo, zdaj so ga končno dobili v roke in bo našel svojega sodnika. Obe repliki Praporščaka (Fendrich) delujeta nekako kot tujek v KP: a) lik praporščaka (Fendrich) se pojavlja samo na tem mestu namesto Judovskega stotnika (Der Juden Hauptman); b) praporščak (Fendrich) v R II, 44 ugotavlja, da se je Kristus znal pred njimi varovati v mestu in skušal pred njimi zbežati, kar se ne sklada niti z biblijskim dogajanjem niti z ostalim besedilom Pasijona, c) ista replika II, 44 vsebuje stavek mi smo tebe shie daunu betali inu jskali, v katerem glagola betati ni mogoče smiselno interpretirati niti kot tujko niti kot napako pri prepisovanju, č) replika se konča s precej nekoherentnima stavkoma: de smo te\le enkrat v nashe pesti dobili, Sdei ti bomo eno drugo storilli, le\tu more toi praui Sodnik bitti, ti pak moresh tuojo krÿ preliti. Iz navedenega bi se dalo sklepati, da gre verjetno za slabo prepisan in v ostalo besedilo slabo integriran vrinek. Ta poseg je toliko bolj zanimiv, ker lika Praporščaka in namigovanja na skrivanje Kristusa pred biriči tudi v ostalem korpusu besedil nismo mogli najti.

7Rimana replika II, 45 Judovskega stotnika (Der Juden Hauptman), ki predstavi Kristusa Ani (Annas), markira prehod k naslednjemu prizoru: Ana mu v svoji, šele v zadnjem delu rimani repliki II, 46 očita zapeljevanje ljudi. Replike II, 47 do II, 50 so spet prozni citati iz Svetega pisma (prim Jn 18,20–26). Prizor pred Ano se konča v prozni repliki II, 51 z njegovo odločitvijo, da Kristusa pošlje Kajfi.

8Prizor pred Kajfo se spet začenja z rimano repliko II, 52 Judovskega stotnika, ki predstavi Kristusa kot goljufa in zapeljevalca ljudi. Ves prizor (II, 53–65) je enostavna dramatizacija svetopisemskega besedila. Tudi prizor pred Pilatom se v R II, 66 začenja z rimanim uvodom Judovskega stotnika, ki v nerimani repliki II, 70 po svetopisemskem besedilu (Jn 18,30) povzame tudi obtožbo proti Kristusu, v R II, 73 pa jo v rimani obliki ponovi. Pilatove replike (R II, 71, 76, 78, 80, 82, 83), prozne replike Judov (II, 72, 74, 84) in Farizejev (II, 75), predvsem pa Kristusovi repliki (II, 79, 81) so spet prevzete ali preoblikovane po Svetem pismu. S Pilatovo odločitvijo, da Jezusa pošlje Herodu (II, 87), se prizor konča.

9Prizor pri Herodu se prav tako začne z uvodom Judovskega stotnika, ki pa je tokrat v prozi (R II, 88). Ker so informacije o srečanju med Herodom in Kristusom v Svetem pismu bolj skope (Mt 23,8–11), je bilo treba replike oblikovati z raznimi referencami na dogodke Kristusovega življenja. Klub svobodnejšemu odnosu do besedil Svetega pisma so vse replike tega prizora (R II, 89–93) v prozi. Replika II, 91, v kateri se Prvi Jud (der 1te Jud) znaša nad Kristusom, pa je nekoherentna in kaže znake popačenega besedila.

10Brez kakršnega koli prehoda se dejanje nadaljuje pred Pilatom. Za dramatizacijo tega prizora nudi Sveto pismo več oprijemljivih dialogov med Pilatom (R II, 96, 98, 100, 102) in vsemi Judi (R II, 99, 101, 103). Citati so dopolnjeni z vsebinskimi, vendar vseskozi prozno oblikovanimi povzetki svetopisemske zgodbe (R II, 95, 97) do Pilatove odločitve v R II, 104, da Jezusa da bičati. Z njo se tudi končajo replike, ki so oblikovane v prozi in po neposrednih svetopisemskih predlogah.

11Pri bičanju se štirje Judje grobijansko izživljajo nad Kristusom (R II, 105–113). Tedaj se nenadoma pojavi Vojak (Soldat), ki jih hoče odgnati (R II, 114). Kot bomo še pokazali, gre pri tem za motiv vojaka Porfirija iz apokrifnega izročila. Judje z Drugim Judom (der 2te Jud) na čelu se umaknejo, saj so svoje delo že opravili (R II, 115), Vojak (R II, 116) pa razmišlja, kako bi Jezusu pomagal, in se odloči, da bo s svojo sabljo prerezal vrv, s katero je privezan.

12Sledi neke vrste interludij, v katerem nastopata dva Angela in zapojeta pesem Vse stvari žalujte (R II, 117), odmev katere najdemo v Štrekljevih narodnih pesmih 6450–6453 (Štrekelj III, 684). Po tem interludiju še enkrat nastopijo vsi Judje in sklenejo (R II, 118), da odpeljejo Kristusa pred Pilata in mu povedo, da zaradi Vojakove intervencije svojih želja niso mogli v celoti izpolniti.

13Naslednji prizor pred velikim zborom se začne zelo dramatično. Nastopi Judež (Judas) (R II, 119), vrže denar pred farizeje (Phariseer), ki pa ga zavrnejo (R II, 120). Sledi Judežev monolog (R II, 121–122), v katerem si želi vrvi, da bi se obesil. Takoj se pojavi Lucifer (Der Luzifer) in mu jo ponudi (R II, 123). Ko se Judež v obupu obesi (II, 124), pripoveduje Lucifer, ki tokrat nastopa z imenom Hudič (der Teufl), v svojem monologu (II, 125) zgodbo svojega padca in Judeževega pogubljenja. Pridružita se mu Drugi Hudič (der 2te Teufel) (II, 126, 128) in Lucifer, ki ukaže, da Judeža popadejo in odnesejo v peklensko jamo (II, 127). Drugi hudič razpara Judeževo telo in mu odvzame drobovje, Hudiči (didaskalija II, 128) pa ga snamejo z drevesa in ga odnesejo z odra.

14V repliki II, 129 se Judje spet pojavijo pred Pilatom in se pritožujejo, da zaradi Vojakovega posega Kristusa niso mogli pretepsti, kolikor bi bili hoteli. Zato zahtevajo dovoljenje, da ga kronajo s trnjem. Pilat jim to nevoljen dovoli (II, 130).

15Kronanje s trnjem je v pasijonskih igrah zelo priljubljen motiv. V nasprotju s pravzaprav skopim biblijskim izročilom, po katerem so Jezusa kronali Pilatovi vojaki (Mt 27,27–31, Mr 15,16–20 in Jn 19,2–3), to vlogo v pasijonskih igrah prevzamejo Judje. Tako tudi v Kapelskem pasijonu. V replikah II, 131–II, 142 v skladu z baročno estetiko grobijanstva in ljudsko domišljijo Judje mučijo in sramotijo Kristusa.

16Ljudsko domišljijo je spodbujala tudi Pilatova žena. V Svetem pismu je omenjena samo pri Mt 27,19, ko prosi svojega moža, naj zaradi sanj, ki jih je pretrpela, ne obsodi Pravičnega. V Kapelskem pasijonu se ta motiv razvija v seriji prizorov, v katerih Pilat najprej s pomočjo Dekle komunicira s svojo ženo (R II, 143–146) in jo nato sprejme v osebni avdijenci (R II, 147–II, 148). Potek dialoga in pravila obnašanja, ki se jih Pilat in žena držita, so nazoren primer rokokojsko navdahnjene dvorjanske etikete (Prunč 2014). Ko žena odide, Pilat sede na prestol in naroči Služabniku (Bediente[r]), naj spet pokliče Jude (R II, 149), kar ta takoj stori (R II, 150–151).

17Ko Judje pridejo z Jezusom, jim Pilat pokaže bičanega Kristusa s svojim znamenitim rekom Glejte človek (Jn 19,5). V KP je preveden kot Pogleite all je an anemo zhloveko glich (II, 152). Na tem mestu se KP spet vrne k biblijski predlogi, iz katere so dobesedno prevzete R II, 153, 154, 157–158, 162, ostale replike pa so samo nekoliko prilagojena dopolnila. V R II, 163 si Pilat umije roke, zlomi palico in razglasi sodbo, v kateri KP v uradovalnem jeziku posnema besedilno zvrst sodne obsodbe.

18Ko povorka z Jezusom odhaja, se spet pojavi Judovski stotnik (der Juden Hauptman). Njegova replika, v kateri opominja rablje in biriče, naj na Kristusa skrbno pazijo, je neoštevilčena in verjetno dodana pozneje. Prav tako fragment, ki je dodan na str. 34, vendar ne predstavlja konca dopoldanske predstave – kakor bi se lahko zdelo na prvi pogled zaradi pripisa Ende Finis – ampak nadaljevanje prologa večerne predstave (v kritičnem prepisu prim. opombe k Prologu Drugega dela).

Večerna predstava velikega četrtka

1Predstava se spet prične s Predgovorom (Vorrede, R III, 1), ki grešnika spodbuja k pokori in v katerem so napovedani važnejši prizori. Spet se vrstni red in število prizorov v sami predstavi ne ujemata z vrstnim redom, kot ga predvideva prolog. Tako npr. v Predgovoru manjkajo Petrova zatajitev Kristusa, Kristus v ječi in Simon Cirenejski. Med napovedanimi liki je tudi Marija Magdalena, kiəra je iz lubezni njemo eno Ruto podelila (R III, 1), kar pa je kajpak lahko samo pomota, saj se dejanje v R III, 63–64 pravilno odvija med Jezusom in Veroniko.

2V prvem prizoru večerne prestave vsi štirje Judje (alle 4 Juden) čakajo na dvorišču velikega zbora na obsodbo Kristusa (R III, 2–4), kar je pravzaprav spet v protislovju s potekom dejanja, saj je bil Kristus v prvi predstavi že obsojen. Ker jih zebe, Prvi Jud (Erster Jud) (R III, 5–6, 8) prosi Vratarico (Thierhieterin) oziroma (Prvo) deklo (Daß Mensch),¹⁵⁹ da jim prinese živega ognja. Ta mu zagotovi, da bo to takoj storila, saj ji to ſtorit obena teſhava ni (R III, 9). Ker pa je dalj časa ni, Prvi Jud (Erster Jud) dvomi v žensko zanesljivost (R III, 10), vendar se Dekla vsa ponosna pojavi z ognjem (R III, 12), kar ji Tretji Jud (Der 3te Jud) tudi šteje v dobro (R III, 11). Ko se pojavi še Druga dekla (2te Mensch), se med njima (R III, 15) in štirimi Judi (R III, 13, 16, 18) razvije zbadljiv pogovor o stereotipnih ženskih in moških lastnostih, v katerih pride do veljave ljudski humor.

3K ognju pride tudi Peter. Njegov pogovor z Deklama in Judi (R III, 19–28) je nekoliko razširjena nerimana dramatizacija svetopisemskega poročila o Petrovi zatajitvi Kristusa (Mt 26,69–75; Mk 14,66–72; Jn 18,25–27). Ko Peter in Judje (R III, 29) odidejo, se Dekli še kratko pogovarjata (R III, 30–33), pri čemer Druga dekla v R III, 31 – pravzaprav brez opore v predhodnem besedilu – opozarja Prvo, naj nikar ne pozabi vzeti stola s seboj. Prva Dekla (Die Erste Magd) ji v R III, 32 obljubi, da bo to storila, vendar naj pazi, da ga bo tudi sama vzela s seboj, da ne bade skues toja namarnost ſuna aſtau.

4Prizor z Jezusom v ječi se začenja z replikami treh Judov (R III, 33–35), ki so Jezusa prignali in posadili v ječo. Prvi Jud (Der Erste Jud), v R III, 33 ponudi Drugemu in Tretjemu Judu, da prevzame stražo, onadva pa naj gresta po svojih opravkih. Tedaj se pojavi Angel (Der Engel), ki Kristusa tolaži in spomni na njegovo vlogo pri odrešenju sveta (R III, 36). Nato sledi umetelno komponiram trogovor med Kristusom (R III, 37, 40), Angelom (R III, 39, 42) in Prvim Judom (R III, 38, 41). Jedro Kristusovih replik so tri kitice njegovih očitanj Popule meus (R III, 37, 40, 43), tako imenovanih improperij, ki od poznega srednjega veka naprej sodijo v liturgijo velikega petka. Prvi Jud (Erster Jud) ob koncu (R III, 44) zagrozi Kristusu, da mu bo trnovo krono še močneje pritisnil na glavo. S prihodom vseh Judov (R III, 45–47) se prizor v ječi konča in se pričenjajo priprave za križev pot.

5Križev pot je bil na slovenskem etničnem ozemlju razširjen predvsem v verziji Leonarda Portomavriškega (Leonardo da Portomaurizio, 1676–1751), ki je imela 14 postaj (Nežič 2005).¹⁶⁰ Vseh 14 postaj najdemo, kot je ugotovil že Stegenšek (1912: 85), tudi v besedilu KP. Toda kar Stegenšek ni upošteval, so razlike v načinu njihove integracije v besedilo KP. Prav ta pa je zgovoren dokaz za daljše nastajanje besedila in njegovo postopno širjenje ob konkretnih uprizoritvah.

6Prva postaja križevega pota, Pilat obsodi Jezusa na smrt, je bila od vsega začetka dramaturški višek in konec že obravnavane dopoldanske predstave velikega četrtka. V večerni predstavi se je križev pot po dramaturški logiki po vsej verjetnosti nadaljeval po prizoru v ječi s pozivom Praporščaka (Fendrich) ali Judovskega stotnika (Der Juden Hauptman),¹⁶¹ naj Kristusa dobro zvežejo in ga odpeljejo na Goro Kalvarijo. Besedilo replike je pripisano v rokopisu na str. 140 med raznimi dodatki po koncu sklepne igre. Nato je verjetno sledila replika III, 48 s Kristusovim slavospevom križu O Kriſh ti ſladka poſtel maje duſhe!, ki s svojo statičnostjo spominja na koncepcijo živih podob in je morda ostanek neke starejše verzije druge postaje križevega pota Jezus vzame križ na svoje rame. V to smer kaže predvsem prislov nachdem/nato v didaskaliji Nachdem legt Christus das Creutz auf seine Schulter und gehet samt die Juden ab, ki sledi besedilu omenjene replike R III, 48 in je bila pripisana kasneje s precej spretno roko.

7V isti didaskaliji in brez kakršnega koli prehoda se omenja tudi 3. postaja Jezus pade prvič pod (težkim) križem – Jezt falt Christus zum 1ten Mahl unter dem schwären Kreutz. Vendar se didaskalija omejuje na to, da opozori na pripis ustreznega besedila na 140. strani, na kateri so pripisani, kot že omenjeno, razni dodatki. Iz tega lahko sklepamo, da je besedilo k drugi postaji bilo že od vsega začetka ali vsaj dalj časa del KP, medtem ko je besedilo k tretji postaji po vsej verjetnosti nastalo med pripravami za neko poznejšo uprizoritev.

8V glavnem besedilu rokopisa v replikah III, 49 in III, 50 sledita besedili k četrti postaji križevega pota Jezus sreča svojo žalostno mater. Marija, Janez in Marija Magdalena čakajo ob poti. Ko se Kristus pojavi, Marija objokuje njegovo trpljenje (R III, 51), vendar mu ne more pomagati. Kristus jo tolaži (R III, 52), da rad trpi, saj le s svojim trpljenjem lahko zadostí nebeškemu Očetu. Prvi Jud (der erste Jud) in Tretji Jud (der 3te Jud) v replikah R III, 53 in 54 odženeta Marijo.

9Judje s Kristusom odidejo, Marija, Janez in Marija Magdalena se obrnejo k publiki, Marija pa spregovori in obupava v R III, 55 nad Kristusovo usodo in nad mukami, ki ga še čakajo na Kalvariji. Ob koncu monologa Marija pade v nezavest. Janez (R III, 56) jo tolaži ter ji obljubi, da ji bo vedno stal ob strani in ji nadomestil sina.

10Replike III, 57 do III, 62 sodijo k peti postaji Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi. Besedilo je sicer rimano, vendar se le malenkostno oddaljuje od svetopisemske pripovedi po Mt 27,32, Mr 15,21 in Lk 23,26 oz. strnjenega besedila v sinopsi Evangelijev in listov (EvL). Simon se sicer kot v večini pasijonov najprej upira, vendar klone pred brutalno grožnjo Prvega in Drugega Juda.

11Ko Judje s Kristusom odidejo, sledi v R III, 63–66 besedilo k šesti postaji križevega pota Veronika poda Jezusu potni prt. Prizor se konča z monologom Veronike, ki ljudstvu pokaže potni prt.

12Za Veronikinim monologom (III, 66) je spet roka, ki je dodala že didaskalijo k repliki R III, 48, vrinila opombo k sedmi postaji Jezus pade drugič pod križem: Jezt felt Christus zum 2ten Mahl Diesen Spruch suche Seite 140. Na navedeni strani 140 je pod naslovom Bei den 2ten Fall najti repliko Judovskega stotnika, ki poziva navzoče, naj Kristusa dobro čuvajo, saj bo končno dobil zasluženo plačilo, kier je an poprei atu pred\tem Folkam u\sojei oblasti Kraluati sdei mare pak\an pred vami na Semli leshati. Kristusa pa izziva, naj si sam pomaga, da ne bo mogu ſmieh, ſhpat, jnu sanizhvanie terpeti (str. 140).

13Po tem vrinku se glavno besedilo KP ne vrne h križevemu potu, ampak med sedmo in osmo postajo oblikuje obsežen riman Petrov monolog (R III, 67). V njem Peter obžaluje, da je Kristusa, ki ga je sprejel med apostole, trikrat zatajil, svari grešnike pred Judeževim zgledom in kliče k pokori.

14V dramatizaciji osme postaje (Jezus tolaži jeruzalemske žene) nastopajo Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma. Njihove replike (R III, 68–III, 70) so rimane, Kristusov nagovor ženam (R III, 71) pa je površno verzificiran in se očitno naslanja na Biblijo (prim. Lk 23,29).¹⁶² V zadnji repliki (R III, 72) tega prizora Prvi Jud prisili Kristusa, da nadaljuje pot na Kalvarijo.

15Za to didaskalijo je, podobno kot pri prvem in drugem padcu pod križem, vrinjeno opozorilo na deveto postajo Jezus pade tretjič pod križem (Jetzt falt Christus zum 3ten Mahl) in na pripis ustreznega besedila v dodatku na str. 138. V tem dodatku se poleg že znanega Judovskega stotnika (Der Juden Hauptman) pojavi Stahus, ki je kot krut mučitelj Kristusa znan tudi iz Drabosnjakovega pasijona. V KP mu Judovski stotnik ukaže, naj Kristusa udari s kolom, na kar mu Stahus odgovori, da ga je že trikrat udaril, zdaj pa ga bo še brcnil. Kristusu zabrusi, naj vstane, saj s svojim upiranjem ne bo ničesar izsilil, ker vsi že težko čakajo, da ga bodo videli viseti na križu.

16V besedilih k deseti postaji Jezusa slečejo in mu dajo piti kis, pomešan z žolčem se Kapelski pasijon nekoliko oddalji od besedil križevega pota in Evangelija. Slačenje Kristusa (R III, 73–77) v deseti postaji je skupaj s pribijanjem na križ v enajsti postaji Jezusa pribijejo na križ (R III, 78–79) nudilo priložnost, da se v skladu z baročno estetiko kar najbolj drastično upodobi verbalno in fizično izživljanje Judov nad Kristusom. Pri tem Kristusa najprej z vrvmi nategnejo na križ, da baja glidi js niegouega kraja stopili (R III, 76). Drugi del dogajanja ob deseti postaji križevega pota, ki ga napoveduje naslov še danes veljavne verzije pasijona po Leonardu Portomavriškem (Nežič 2005: 265), je uvrščen med besedila, ki so povezana s sedmimi poslednjimi besedami Kristusa na križu (gl. spodaj R III, 115).

17Uprizoritev enajste postaje (Jezusa pribijejo na križ) je lahko črpala iz bogate likovne in ustne tradicije. Didaskalija št. III, 78 predvideva, da Prvi Jud Kristusu najprej pribije roke in nato še noge na križ in pri tem šteje udarce. Pri prepisovanju tega mesta je očitno prišlo do rahle zmede. Pripis na str. 54 napoveduje, da bo replika dodana kot štev. 79: Notabena der 1te Spruch wirt übertragen in No 79. Dejansko je replika s štetjem udarcev pripisana kot replika 79 na str. 55, vendar je število 79 pozneje popravljeno v 78. To naj bi pomenilo, da replika s popravljenim številom 78 sodi k didaskaliji 78 na str. 54, ki je ostala brez replike. Prvotno repliko III, 79 Prvega Juda na str. 55 pa je po časovni logiki treba uvrstiti še pred repliko in didaskalijo III, 78 na str. 54. Prvi Jud se namreč v repliki III, 79 šele pripravlja na pribijanje na križ, saj svojega tovariša prosi, naj mu da kladivo v roke (Kladiu shie tam leſhi sam u\rake mi ga dei ti), v katerih že drži tope žeblje, s katerimi bo pribil Kristusa na križ. Iz povedanega sledi naslednji vrstni red didaskalij in replik: 1) Replika in didaskalija R III, 79 Prvega Juda (der 1te Jud) Kladiu shie tam leſhi … 2) Didaskalija No 78 Der 1te Jud Nagelt … in besedilo III, 78 Aden, dba trÿ nai te ſapelauz le terpi …

18Takoj po pribijanju na križ se začne prepir vojakov za Kristusovo obleko, s katerim se KP precej razlikuje od evangelijske predloge. Kot v vsem besedilu so vlogo rimskih vojakov prevzeli štirje Judje, ki se hvalijo s svojimi napori pri mučenju Kristusa in se prerekajo za delež, ki jim zato pripada pri delitvi njegovih oblačil. V skladu s svetopisemskim izročilom končno žrebajo za suknjo, ki je stkana brez šiva (Jn 19,23–24). Njihove replike od III, 80 do III, 97 niso samo izraz ljudskega humorja in grobijanske komike, ampak ponekod odpirajo tudi pogled na socialna ozadja vojakov.

19Toliko večji je kontrast z naslednjim prizorom, ki kot nema slika verjetno spet predstavlja starejšo plast pasijona: Judje odidejo, Kristus stopi na križ in zapojejo pesem, ki naj bi bila v skladu z didaskalijo po repliki 97 vpisana kot R III, 98. Žal je za to predvideno mesto na str. 60 ostalo prazno. Ker pa se didaskalija Xistus
gechet auf ds X: und wierd ds Gesang vorgestellt z malenkostno spremembo kot Xiſtus gechet auf den X nachdem wierd ds Gesang ponavlja v dodatku na str. 143 kot uvod v slovenski prevod himnusa Stabat mater, lahko domnevamo, da so ta himnus peli na tem mestu.

20Za pesmijo nastopi še Judovski stotnik (Juden Hauptman) (R III, 99), ki ponovi glavne očitke Kristusu, znane tudi iz evangelijskih besedil: da se je delal Sinu Božjega, da je hotel podreti tempelj in ga v treh dneh spet postaviti, da je lažnivec, ki je hotel drugim stati ob strani, zdaj pa sam sebi ne more pomagati. Ko Judovski stotnik odide, se pojavi Angel (der Engel), ki v R III, 100 spominja grešnika na Kristusovo grozovito trpljenje in ga poziva k pokori.

21Nastopijo Drugi (R III, 101), Tretji (R III, 102), Četrti (R III, 103) in Prvi Jud (III, 104), in nato še enkrat Drugi (III, 105) in Tretji Jud (III, 106). Njihove replike spominjajo na Mt 27,40–42, Mr 15,30–32 in Lk 23,36–37, vendar so dosledno verzificirane. Dejanje se nadaljuje s sramotenjem in umiranjem Kristusa na križu in je vsebinsko povezano z 12. postajo. Kot organizacijsko načelo besedila od dvanajste postaje naprej (Jezus umre na križu) se v KP uveljavlja sklop tako imenovanih Sedem Jezusovih besed na križu, ki so bile v Katoliški cerkvi sestavljene iz svetopisemskih citatov (Danneels 2012). V primerjavi s kanoničnim štetjem zadnjih besed v KP lahko ugotovimo nekatere posebnosti: replika R III, 107 je razširjena Prva beseda po Lk 23,34 »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« in in se glasi: Azhe Sanesi jnu odpusti jim, Griehe mojem Souraſhnikam vsiem, kateri mene Martrajo jnu prekliniajo Sakai oni na vieu kaj diuaju (R III, 107).

22Po Prvi besedi je v KP vrinjena replika Marije (R III, 108), ki toži nad tem, da jo zapušča Kristus, njena tolažba. Po kanoničnem štetju bi morala na tem mestu slediti Druga beseda »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43), s katero se je Kristus obrnil k desnemu razbojniku. Toda ta Kristusova beseda v KP manjka. Izpust je logična posledica izpusta figur obeh razbojnikov, ki sta bila po evangelijskem izročilu križana s Kristusom. Nastala vrzel pri štetju je bila zapolnjena z vsebinsko reorganizacijo ostalih Besed. Druga in Tretja beseda sta bili po štetju KP dobljeni tako, da je bila kanonična oblika Tretje besede (»Žena, glej, tvoj sin!«; »Sin, glej, tvoja mati!« po Jn 19,26–27) nekoliko razširjena in razdeljena na dva dela, in sicer na Drugo besedo, ki velja Mariji, in na Tretjo besedo, ki velja Janezu, obe pa sta ostali združeni v repliki R III, 109.

23V naslednji repliki III, 110 z didaskalijo Xiſtus 4te Wort se dogaja ravno nasprotno: v njej sta združeni kanonična Četrta in Peta beseda: Četrta z aramejskim citatom Elí, Elí, lemá sabahtáni? po Mr 5,34 in Mt 27,46, Peta pa z razširitvijo preprostega biblijskega »Žejen sem« (Jn 19,28; Pohlin 1772: 111 Jeſt ſem shejn), v dramatično ah kaku terpi moja dusha jnu Tellu enu naisrezhenu veliku sheju.

24Replika III, 111 vsebuje riman odgovor Judov po Mr 15,36, v repliki III, 112 pa se v rokopisu KP še enkrat ponovi Peta beseda. Očitno je pisec opazil pomoto, zato je del besedila prečrtal. Obenem KP preneha s štetjem Sedmih Kristusovih besed v didaskalijah in nadaljuje v replikah III, 113–III, 115 z dramatizacijo Mt 27,47–49 in Mk 15,35–36. V tem okviru navaja KP nekoliko razširjeno Šesto (replika III, 116) in Sedmo (replika III, 118) Kristusovo besedo. Replika III, 117, v kateri Kristus priporoči očetu svoje učence in uboge grešnike, nima osnove niti v svetopisemskem izročilu niti v klasični verziji Sedmih Kristusovih besed.

25Marija pod križem objokuje Kristusa in si želi, da bi nekdo snel mrtvega Zveličarja s križa in ji ga dal v naročje (R III, 119). Janez (Johannes) jo v R III, 120, ki pa je očitno dopolnjena pozneje, tolaži. Pred naslednjo repliko III, 121 je ostal večji razmak. Marija v R III, 121 opazi bližajoče se Jude. V didaskaliji pred repliko III, 122 piše, da nastopijo alle 3 Juden – vsi trije Judje, nastopijo pa samo Drugi, Tretji in Četrti Jud, ki se pogovarjajo o tem, kako bi Jezusu polomili kosti in ga sneli s križa (R III, 122–124). Longinus pride ves samozavesten (R III, 125), jih odrine in jim pojasni, da ga je Pilat poslal, naj preveri, ali je Kristus še živ. Četrti Jud meni (III, 126), da mu tega ne bodo branili, in naj stori, kar mu je bilo naročeno. Longinus se približa Kristusu (III, 127), in ko Judje odidejo, mu s svojo sulico odpre desno stran (III, 128). Prikaže se Angel (Der Engel) in predoči Longinusu (R III, 129), da je ranil samega Sinu Božjega, ki hoče samo zveličanje njegove duše. Longinus čudežno ozdravi od slepote, se spokori, poklekne in moli Jezusa (R III, 130).

26Predstava se nadaljuje z upodobitvijo 13. postaje (Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje): Marija Magdalena (R III, 131), Marija (R III, 132) in Janez gredo h križu v želji, da bi Kristusa sneli. Janez (R III, 133) tolaži Marijo, da bo Bog že koga poslal, ki jim bo pomagal sneti Kristusa s križa. V ozadju se približujeta Jožef iz Arimateje in Nikodem. Replika III, 134 je po pomoti šteta dvakrat: v prvi repliki III, 134 opozori Marija Janeza, da se približujejo neznani ljudje, v drugi repliki III, 134 pa Janez pomiri Marijo, da so to kersheniki jnu ni Judouska Loternia. Jožef iz Arimateje ¹⁶³ (III 135 in 138) in Nikodem (III, 137) pripovedujeta, da sta od Pilata dobila dovoljenje za Kristusov pokop. Marija ju prosi, da položita Kristusa v njeno krilo (R III, 136). Nikodem ji prizna, da je iz strahu pred Judi zatajeval svojo vero, da pa bi sedaj raje dal svoje življenje, kot spet zatajil Kristusa (R III, 137). Ker sta Nikodem in Jožef preslaba (R III, 138–139), Jožef prikliče še Janeza (III, 140) ter skupno (III, 141) snamejo Kristusa s križa in odidejo. Zavesa pade.

27Spet sledi nemi prizor. Preden Marija spregovori, zapojejo v skladu z didaskalijo III,142 Ehevor d Maria Recitiert Wierd d Lied gesungen še neko pesem, ki žal ni zapisana.

28Ko se zavesa spet odpre, Marija v svojem poetičnem monologu (R III, 142) toži, da so Kristusa pretepli s 6.666 udarci, da na njem niti za konico igle ni več zdrave kože in da so mu glavo in čelo prebodli s trnjevo krono. Janez (III, 143) in Marija Magdalena (III, 145, 147) se pridružita Mariji (III, 144; III, 146). Pojavi se tudi Grešnik (Der Sünder), ki se zaveda, da je s svojimi grehi ranil Kristusa (III, 148, 150). Marija mu obljubi (III, 149, 151), da ga bo Kristus na poslednji dan rešil pred Satanom.

29Mistični vložek prekine Jožef iz Arimateje s svojim opozorilom na bližajočo se noč (III, 152). Marija vzame slovo od mrtvega Kristusa in ga preda Jožefu (III, 153). Za kulisami se sliši ropot bližajočih se Judov. Z Jožefovim opozorilom na sovražnike, ki se bližajo (R III, 154), se rokopis večerne predstave velikega četrtka na str. 82 konča. Ker je didaskalija vpisana na začetku strani 82, lahko domnevamo, da je bil prazni prostor predviden za poznejše vpise. Isto bo veljalo za manjkajoče strani od 83 do 86.

Predstava velikonočnega ponedeljka

1Predstava velikonočnega ponedeljka se spet začne s Predgovorom (Vorröd am Osterr Mont[a]ge) (R IV, 1), ki poslušalce poziva, naj pozorno sledijo dejanju. Napoved prizorov je tokrat točna in vsebuje tudi napoved zaključne igre.

2Po predgovoru se pojavita dva Angela (2 Engel), od katerih eden (R IV, 2) spomni grešnika, naj se čuva smrtnih grehov in naj večkrat premišljuje smrt, ki se mu bo takoj prikazala. Angela odideta in izza zavese se z dolgimi koraki priplazi Smrt (der Todt), ki v svojem monologu (R IV, 3) obrazloži simbolični pomen svoje postave in oprave. Spet se prikaže Drugi angel (der 2te Engel), ki v R IV, 4 potrdi besede Smrti ter opominja človeka h krepostnemu življenju in pokori. Smrt ponovno spregovori (R IV, 5), potrdi Angelove besede in poziva grešnika h krepostnemu življenju, da bo lahko z veseljem dočakal smrt.

3Smrt odide in v naslednjem prizoru se predstavi Veliki zbor (der Rath): Kajfa (Kayphas) (R IV, 6, 9), Ana (Annas) (R IV, 7, 10) in nek Farizej (Der Pharisär) (IV 8, 11) se posvetujejo o Jezusovi napovedi, da bo čez tri dni vstal, ter sklenejo od Pilata zahtevati stražo in pečat, da bi se grob lahko bolje zavaroval. Predstavniki Velikega zbora odidejo in nastopi Pilat (Pillatus), ki ga muči slaba vest zaradi svoje krivične sodbe (R IV, 12). Ko zasliši govorjenje pred hišo, pošlje svojega Služabnika (den Bedienten) (R IV, 13), naj ugotovi, kdo je pred vrati. Podobno kot v predstavi velikega četrtka sledi etiketa sprejemanja (R IV, 14–17). Kajfa (R IV, 18) zahteva močno stražo, da bi Skues tu le\ta Grab mogu bol uſhihran biti (R IV, 18), Farizej pa pečat, da se le\ta Grab, bade mogu sapezhati (IV, 22).V dramatičnem dialogu, v katerem Judje stopnjujejo pritisk na Pilata (IV, 19–26) vse do grožnje, da ga bodo zatožili cesarju (R IV, 24), Pilat končno klone (IV, 25). Predstavniki Velikega zbora se zahvalijo z ironično obljubo, da ga bodo spet obiskali in ſhe huiſhi […] prishli zhries va (R IV, 26).

4V naslednjem prizoru nastopijo vojaki (Nachdem komen die Soldaten), ki po Pilatovem naročilu stražijo Jezusov grob in se pogovarjajo o možnosti, da bi kdo ukradel Jezusovo telo (R IV, 27–35). Ker jim je dolgčas, sklenejo, da bodo žrebali, kdo bo moral prevzeti stražo. Sledi kockanje (IV, 36–43), ki je nekoliko razširjena in humoristično bolj dognana verzija kockanja v drugem dejanju. Vojaki se prerekajo za dobro mesto (IV, 44–50), Tretji vojak (der 3te Soldat) meni, da so imeli srečo, kot slepa kura, ki je naletela na zrno, ker skrb za mrtvega lahko prepustijo enemu samemu (IV, 44). Svojemu sosedu očita, da leži nesramno razkoračen kot stara baba (IV, 48). Vojaki drug za drugim odidejo spat. Vojak, ki ga je doletela straža, si hoče pregnati strah in čas s petjem, in zato zapoje opolzko poskočnico. Njeno besedilo je pripisano ob koncu predstave na str. 139. V njej se opeva usoda ubogih vojakov, ki morajo na vahteh stati. Ker pa dekletom, ki se jim sicer ponujajo, ne morejo kupiti vina, so vedno zadnji.¹⁶⁴

5Ker ga zebe, skuša Prvi vojak (der 1te Soldat) priklicati hišno deklo Dino ali Ancilo (D[a]s Mad[el] Dinna oder Ancila). Z njo se prereka o slabih lastnostih žensk, predvsem o njihovi jezikavosti (R IV, 51–57). Nato leže k svojim tovarišem in se s tipično baročno drastiko pritožuje, kako je nekdo nesramno prdnil, kot bi bil smrdljiva jajca jedel (kaker bi bieu, smerdliue Jaize Jiedu, se je gerdu skadu), in kako vsi smrdijo, kot bi imeli polne hlače (IV, 58).

6Ko vojaki zaspijo, naj bi v skladu z neoštevilčeno didaskalijo nastopila Marija Magdalena (Magdalena komt herfür und redet), vendar je mesto, predvideno na isti strani za njeno repliko, ostalo prazno. Isto velja za strani 115, kjer je najti vpis z dne 8. februarja 1860, in 116. Besedilo se nadaljuje šele na strani 117 z repliko IV, 62. Replike od IV, 59 do vključno IV, 61 so torej očitno zgubljene. V ohranjenih replikah IV, 62–IV, 68 nastopata dva Angela z Marijo (2 Engel und Maria). Besedilo obeh Angelov, ki pozivata Marijo k veselju nad vstalim Zveličarjem, je bilo v repliki IV, 68 dopolnjeno z drugo pisavo. Čeprav domnevamo, da so replike sestavljene iz drobcev velikonočne liturgije ali iz ustnega izročila, konkretne predloge nismo mogli najti.

7Od didaskalije Xistus bei der Auferstechung/Kristus pri vstajenju pred repliko IV, 69 naprej je rokopis spet pisan v prvotni pisavi. V replikah od IV, 69 do IV, 73 sledi dvogovor med Kristusom in Marijo: Kristus pravi Mariji (R IV, 69), da ji sedaj ni treba več žalovati, ker je prestal vse muke, Marija (IV, 70) pa ga blagruje in ga prosi, naj ji pokaže svoje rane. Čeprav je ob njegovih mukah hudo trpela, je sedaj, ko ga je videla vstati od smrti, vse pozabljeno. Kristus jo vpraša, kaj se govori o njegovih učencih (IV, 71), Marija pa mu poroča (IV, 72), da Peter, ki ga je trikrat zatajil, noč in dan objokuje svoj greh. Jezus se ob koncu poslovi (IV, 73), ker se mora prikazati še svojim učencem, Marija pa se v drugi polovici replike IV, 73 obrne k ljudstvu in mu vsa vesela oznani, da je Kristus zares od smrti vstal, kot je bil obljubil.

8Na odru se spet prikažejo speči vojaki, ki tekmujejo v smrčanju (na štrit hriplejo), kot nazorno pravi Drugi vojak v svoji repliki IV, 74. Ko pa opazi, da Jezusa ni več v grobu, zažene vik in krik. Vojaki še vsi zaspani valijo krivdo drug na drugega (R IV, 75–94) in razmišljajo o tem, kako bi jo lahko pri Pilatu poceni odnesli.

9Na tem mestu je moral nekoč v skladu z didaskalijo, ki sledi repliki IV, 94, nastopiti Pilatov služabnik (Pillatus Bedienter), vendar je prostor za njegovo repliko ostal prazen. Rokopis se na naslednji, 127. strani nadaljuje s pogovorom med Marijo Magdaleno, Marijo, Jakobovo materjo, in Salomo,¹⁶⁵ ki so na poti k Jezusovemu grobu. V svoji žalosti obujajo spomine na Jezusa in se v skladu z besedilom Svetega pisma (prim. Mr 16,1–3) sprašujejo, kdo jim bo odvalil kamen (R IV, 95–102). Ko jih Angel v grobu vpraša, zakaj iščejo živega med mrtvimi (R IV, 103), mu Jakoba, druga hči (2te Tochter Jakoba), se pravi Marija mati Jakobova, odgovori (v R IV, 104, pripisano z drugo roko), da so se že bale, da je nekdo ukradel Kristusovo telo. Tedaj jim Angel oznani, da je Kristus vstal, in naroči, naj to najprej povedo Petru (R IV, 105). Žene odidejo,¹⁶⁶ nastopita Peter (Petrus) in Janez (Johannes). Marija Magdalena (Maria Magdalenna) jima pripoveduje (R IV, 106), kaj vse se je dogodilo in da je Kristus sporočil, da pojde pred njimi v Galilejo (prim. Mr 16,17). Peter in Janez se hočeta sama prepričati (R IV, 107–109) in najdeta prazen grob, vendar nepoškodovan pečat (R IV, 110–111) ter Jezusova krvava oblačila (R IV, 112), zato verjameta ženam, da je Kristus res vstal, kar bosta oznanila tudi drugim (R IV, 113–114). Janez ob koncu poziva vse, naj z njima zapojejo pesem o Kristusovem vstajenju (puite od gar ustajania usi s\mano).

10S pesmijo – verjetno skupaj z nemo sliko – se zaključi glavna predstava in neposredno preide v sklepno igro: Po pesmi predstavijo sodbo – nach dem Gesang wierd das Gericht Vorgestelt.

Sklepna igra

1V misteriju o Mariji in ubogem grešniku nastopajo Duša (die Seel), Lucifer (Luzifer), Marija (Maria), Kristus (Xiſtus) in Nadangel Mihael (Engel Michael). Lucifer obtožuje grešnikovo Dušo (R IV, 115) in zahteva njeno pogubo: dokler […] ni atla taje Sapovedi dershati, bade pak magla s\manu te Peklenski Glas poshlushati. Duša se priporoči Mariji (R IV, 116–117), Marija pa prosi Kristusa za milostno sodbo (R IV, 118). Duša je sicer res veliko grešila, vendar je vsak dan molila rožni venec. Kristus kot pravičen sodnik je pripravljen Mariji ugoditi, če bodo dobra dela Duše odtehtala njene grehe (R IV, 119). Hudič (IV, 120) našteva glavne grehe Duše, vendar ji Marija (IV, 121) kot dobra mati kljub temu hoče pomagati. Kristus pokliče Angela Mihaela, naj prinese pravično vago (R IV, 122). Mihael takoj pride (R IV, 123), vendar dvomi, da bo lahko Duša kdaj videla nebeški raj, ker so njene pregrehe bres kanza jnu kraja (R IV, 124). Marija poklekne pred Kristusa, Kristus pa jo prosi, naj vstane, in ji obljubi, da ji bo izpolnil vsako prošnjo (IV, 125). Marija položi rožni venec, ki ga je Duša molila, na tehtnico (R IV, 126), in Kristus potrdi njegovo moč ter ukaže Satanu, naj zapusti Dušo in se vrne v pekel (IV, 127). S slavospevom rešene Duše (IV, 128) in s spodbudo Angela k molitvi rožnega venca (IV, 129) se predstava konča.

Obnovljena tradicija

1Že Kotnik je v članku o verskih ljudskih igrah (Kotnik 1952: 114) poročal o ponovni uprizoritvi Kapelskega pasijona leta 1937. Kot piše poročevalec v cerkvenem listu Nedelja (N. N. 1937; prim. N. N. 1967), so uprizoritev Pasijona načrtovali na prostem, vendar vreme tega ni dopuščalo. V ospredju gledališkega dogodka je bil vsekakor verski značaj KP, zato so »se vzdržali vsakega smeha in ploskanja, skupno […] molili in peli ter končali igro z evharističnim blagoslovom v farni cerkvi« (N. N. 1937: 110). Glavni iniciator uprizoritve je bil Aleš Zechner (1902–1985), ki je bil med letoma 1932–1953 župnik v Železni Kapli (Zerzer et al. 2006: 436). Zechner ni dal samo pobude, da se tradicija uprizarjanja pasijonskih iger obnovi (Till 2012; s sliko na str. 51; Till 2013: 206–209), ampak je, kot je 1950 sam zapisal v farni kroniki, dal tudi prepisati Singerjev rokopis:

1Pred vojno je farna družina pripravila pasjonsko igro, ki je bila uprizorjena na praznik sv. Jožefa 19. 03. 1937 in na cvetno nedeljo 31. 3. 1937. Po zasedbi Avstrije po Hitlerju nismo mogli uprizarjati farnih verskih iger. Za leto 1950 pa je farna mladina spet pripravila pasjonsko igro. Napis rokopisa je: 'Kamödia od Kristusoviga Terplinja, katero so nekdej na te Veliki četrtek inu na te Velikonočni ponedeljek v Kappli špilali.'

2Vlogo Kristusa je podal kaplan Janez Polanc. Uprizoritve pasjona: 2. 4. 1950 ob 12. uri v farni dvorani, ponovitev na velikonočni ponedeljek, 10. 4. 1950. Igra v Kolpingovi dvorani v Celovcu 14. 5. 1950 (ob priliki 60-letnega – diamantnega mašniškega jubileja g. prelata Valentina Podgorca). Rokopis, ki ga je hranil č. gospod Stefan Singer, se žal do danes v njegovi zapuščini ni našel. Pred vojno ga je poslal podpisanemu v pogled, takrat je bil rokopis tukaj prepisan in se nam je ohranil.¹⁶⁷

2Prepis obsega 34 strani in je pisan v gajici. Ohranil se je v zapuščini Aleša Zechnerja, kjer ga je našel Vanč Merkač in ga posredoval globaškemu župniku Petru Stickru, ta pa ga je odstopil Narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik v Celovcu.¹⁶⁸

3Žal je v Železni Kapli ostalo samo pri teh dveh poskusih nadaljevanja tradicije. V kolektivni zavesti koroških Slovencev in v znanosti je Kapelski pasijon ostal vseskozi v senci dejavnosti Andreja Šusterja Drabosnjaka. Eden od razlogov za to je bilo prav gotovo dejstvo, da sta slovenska literarna veda in etnografija nekritično prevzemali Graberjevo hipotezo o Kapelskem pasijonu kot prevodu nemške pasijonske igre. Zato ga nista poskušali obravnavali kot samostojni in izvirni slovenski prispevek k srednjeevropski tradiciji pasijonskih iger.

5.1 Kapelski pasijon in Evangelija inu listuvi

1Prav to dejstvo nam omogoča, da svojo hipotezo o neposrednem preoblikovanju razpoložljivih slovenskih svetopisemskih besedil preverimo ob primerjavi KP z besedili EvL. Iz praktičnih razlogov smo se pri tem najprej omejili na izdaje, ki so v digitalni knjižnici Slovenije (dlib.si) na voljo v elektronski obliki, in sicer Schönleben (1672), Hipolit (1715), Paglovec (1741), Pohlin (1772), Gutsman (1780) ter Japelj (1787),¹⁷⁰ ki smo jih primerjali tudi z Japljevo in Kumerdejevo izdajo Nove zaveze iz leta 1786 (Japelj/Kumerdej 1786). Zaradi lažje dostopnosti in kot neke vrste mejnik k izdajam Svetega pisma ob začetku 19. stoletja smo dodali še Japljeve EvL iz leta 1806 (Japelj 1806). V to izdajo so prevzeti predvsem frazeologizmi druge izdaje Nove zaveze, ki so jo oblikovali že mlajši sodelavci kot Valentin Vodnik, Janez Debevec in Jurij Miklavčič (Breznik 1917: 333). Trubarja (1582) in Dalmatina (1584) smo evidentirali s pomočjo elektronskega iskalnika Svetopisemske družbe,¹⁷¹ v dvomljivih primerih pa smo uporabili tudi kritično izdajo Trubarjevih del (Krajnc-Vrečko/Vinkler 2010).

2Kot glavni vir v EvL pride v poštev sinopsa štirih evangelistov z naslovom PASSION, Tu je popiſanje terplienja JEsuſa Chriſtuſa naſhega Gospuda: po vſeh ſhtirjeh Evengeliſtah (Gutsman 1780: 78). Poleg besedila Passiona smo upoštevali še besedilo evangelija za veliki četrtek (Jn 13,1–15) z umivanjem nog in dialogom med Kristusom in Petrom. Za nekatere dialoge v predstavi velikonočnega ponedeljka je kot predloga lahko služil evangelij velikonočne nedelje (Mr 16,1–7).

5.2 Proces prepisovanja

1Predvsem v zadnjem delu analize prevzemanja besedil iz EvL smo večkrat ugotovili spremembe besedil pri prepisovanju predlog. Domnevamo torej, da so se podobne spremembe in korekture dogajale tudi pri prepisovanju drugih predlog ali zapisovanju drugih besedil.

Kristusovo slovo od Marije

1Kristusovo slovo od njegove matere Marije sicer ne sodi med kanonične motive in besedila, vendar je pomemben topos baročne književnost (gl. opombi 14 in 15 kritičnega prepisa). V frančiškanskem križevem potu ni postaje, ki bi tematizirala ta motiv. Zato pa je navzoč vsaj od leta 1400 naprej v likovni umetnosti. Upodobili so ga pomembni umetniki kot Albrecht Dürer, Peter Vischer (Stegenšek 1912: 39), Lucas Cranach in El Greco. Na slovenskem je znana predvsem upodobitev na poti trpljenja v Šmarju pri Jelšah.

2Motiv je izpričan tudi v slovenskem ljudskem izročilu in v rokopisni tradiciji. Štrekelj (SNP III, str. 656–659) je v svoji zbirki pobožnih pesmi pod naslovom Jezus jemlje slovo od Marije zbral štiri variante (štev. 6412 do 6515) narodne pesmi s tem motivom. V 48. postavi Poljanskega rokopisa, naslovljenega tudi Jezusovo življenje v sto postavah (Ogrin ur. 2010), je nazorno opisano Jezusovo slovo od Marije.

3Razširjenost motiva v pasijonskih igrah je kulturno specifična. V francoski in v italijanski kulturi skorajda ni pasijonske igre, ki tega motiva ne bi vsebovala, v nemških pasijonskih igrah pa je sorazmerno redek (Stegenšek 1912: 39). V našem nemškem korpusu je prisoten v pasijonu iz St. Lamprechta, iz Mürztala, Kindberga, iz St.Georgena pri Murau, iz Altenmarkta in iz Sörga (KNP.) Pri slovenskih pasijonih, ki so nam bili na voljo (Škofjeloški pasijon, KP, Drabosnjakov pasijon iz leta 1841, pasijon Jožefa Urana iz leta 1899, iz Lipe pri Vrbi/Lind ob Velden,¹⁸⁴ pasijon iz Štebna pri Bekštajnu/St. Stefan bei Finkenstein iz leta 1931¹⁸⁵), je ta prizor najti samo v KP in v pasijonu Jožefa Urana iz konca 19. stoletja.

4Po starejšem izročilu je Marija ob slovesu izrekla tri prošnje: da bi Kristus v svoji vsemogočnosti odrešil človeški rod tako, da bi umrl običajne človeške smrti, ne pa v mukah in trpljenju; če že mora trpeti in umreti, naj vsaj ne bi umrl sramotne smrti na križu; če tudi tega ne more preprečiti, naj dovoli, da bi tudi ona trpela in umrla z njim, da vsaj s svojimi očmi ne bi videla njegovih muk (gl. kritični prepis, opomba 22). Navedene tri prošnje so v besedilih našega korpusa zdaj bolj, zdaj manj izrazite:

5V pasijonu iz St. Lamprechta (Wonisch 1957: 33–36) dvogovor med Kristusom in Marijo dramaturško ni jasno ločen od priprave na zadnjo večerjo, zato Kristus in Marija nastopata skupaj z učenci. Dvogovor se začenja z Marijino prošnjo Kristusu, naj je ne pusti same ob velikonočnem prazniku:

Ach Sohn. du liebster Sohne mein,

Dein Schaiden bringt mir grosse pein.

Wen werd ich haben, der mich tröst

Auff dises österliche fest?

Wonisch 1957: 33

6Kristus jo tolaži, da ji bo Bog oče s prestolom v nebesih poplačal vse, kar je storila zanj, in se poslovi od nje:

Was Du mir guts gethon hast hie

Inn meinem Leben spat und frie,

Dasselb wirt dir mein Vatter schon

Vergelten in des Himels Thron,

Derselb bewahr dich auch gesudt [sic!]

Wol ietzundt und zu aller stundt.

Wonisch 1957: 36

7V Mürztalskem pasijonu (Kretzenbacher 1988: 30–31) poroča Marija Janezu o bolečem slovesu (schmerzliche Beyrlaubung) od svojega sina.

8Prozna struktura pasijona iz Kindberga (Kretzenbacher 1988: 69–127) sama po sebi narekuje racionalnejši pogled na dogajanje in pušča dovolj prostora za teološke utemeljitve. Kristus ugotavlja, da se zaradi Judeževega izdajstva zdaj lahko zadnjič poljubita in da se bo moral podati na Oljsko goro, kjer ga bodo ujeli, zvezali in peljali pred oblastnike. Tam ga bodo krivični sodniki obsodili na smrt. Ko se Marija razjoče, jo tolaži s tem, da bo čez tri dni spet vstal:

Werthiste Mutter! seye doch durch dises getröst,

das Ich in dritten Tag widerum von Todt Auferstehe,

so dan dich ohne Verzug sichtbarlich besuechen

und erquicken werde.

Kretzenbacher 1988, 81

9Svojo mater opozori na to, da se z njim morajo izpolniti pisma prerokov. Ker se je Adam pregrešil nad drevesom, mora Adamov greh zadostiti s svojo smrtjo na drevesu križa:

Liebste Mutter! Die Schrifften der Propheten¹⁸⁶

müssen an Mir erfüllet werden, Dan gleich wie

Adam der vngehorsame Mensch sich an dem Baum

vergriffen und gesündiget, also muß auch die genugthuung

an dem Baum des Creüz geschehen.

Kretzenbacher 1988, 81

10Ker je Bog in človek obenem, naj Mariji vsaj dopusti, da umre pred njim ali pa zanj:

Jesu, Herzliebster Sohn! Verordne doch als wahrer

Gott zu gleich, dem alles möglich ist, auf daß wenigst

Ich vor Deinen Leyden Ja für Dich sterbe.

Kretzenbacher 1988, 82

11Marija se ob koncu zahvali Kristusu, da jo je izbral za mater, naj torej gre in reši svet, da ne bo kršil sklepa svojega nebeškega Očeta in se bo izpolnila njegova najsvetejša volja:

Ich dancke Dir, das Du Mich zu Deiner Mutter

auserwöhlt und alle Kindliche Treü erzeiget hast: so

gehe dan und erlöse die Welt, damit der Schlus

Deines Himmlischen Vatters nicht verlezt, sondern

sein allerheiligster Willen gänz vollzogen werde.

Zum lezten Liebs=Pfand ist Meine vnterthänigste

bitt, Ertheille Mir Deinen mächtigen Seegen, damit

Ich allen zufallenden schmerzen desto standhafftiger

übertragen möge.

Kretzenbacher 1988, 82

12V primerjavi s to kompleksno utemeljitvijo so Kristusove replike v pasijonu iz Muraua (Kretzenbacher 1952: 70–71) zreducirane na osnovno misel izpolnjevanja prerokov, Očetove volje in rešitve sveta. Marija preklinja greh, ki je njenega sina spravil v trpljenje in smrt, Kristusa, ki je prav tako Bog kot njegov Oče, prosi, naj vsaj za nekaj časa preloži svojo smrt:

Nun bitt ich Dich, O herzliebster Sohn,

Ach, höre doch mein Bitten an.

Verschieb noch auf eine Zeit Dein Tod,

Bist ja selbst mit dem Vater Gott.

Laß uns noch ein Zeit beisammen sein

Zum Nutz und Heil der ganzen Gemein'.

Kretzenbacher 1952: 71

13Najbolj obsežno je Marijino slovo v obeh koroških nemških pasijonih. V pasijonu iz Altenmarkta (Schlossar 1881: 279–280), kjer obsega 86 verzov, in v sörški varianti KNP, kjer ima celo 179 verzov. Marija v pasijonu iz Altenmarkta prosi Kristusa, naj se reši smrti in trpljenja ter tako blaži njene bolečine:

Ich bitte dich, kindliches Herz,

Thue dich dem Tod entziehen,

Dadurch kannst lindern mir den Schmerz:

Thue doch das Leiden fliehen!

Schlossar 1881: 280

14Podobno kot v Kindberškem pasijonu Kristus utemeljuje svojo smrt na drevesu križa z Adamovim grehom ob drevesu poznanja. V zadnji in tretji prošnji si Marija želi, da bi mogla vsaj umreti s Kristusom:

Erhör mein' dritt und letzte Bitt,

Lass mich nur dies erwerben,

Nur diese mir abschlage nit,

Lass mich mit dir auch sterben.

Schlossar 1881: 280

15Ob koncu se vda v usodo in Kristusa prosi za blagoslov:

Gott sei's geklagt, weil's doch sein muss,

Ich kann nicht sein entgegen,

Gieb mir doch aus deinem Gnadenfluss

Den himmlisch letzten Segen.

Schlossar 1881: 280

16Sörška inačica (KNP) je polna bidermajerske čustvenosti. Marija prosi Kristusa, da bi lahko šla z njim, saj ji živeti brez njega pomeni toliko kot umreti in ni ga kraja, v katerem bi v svoji stiski našla in čutila tolažbo:

Bitt‘, laß mich mit dir gehen!

Ohn‘ dich zu leben ist mein Tod,

kein' Ort weiß ich zu finden,

daß ich ein‘ Trost in meiner Not

kunnt haben und empfinden.

Graber 1925: 40

17Kristus ji odgovori, da mu smrt in trpljenje, ki ga čakata, ne povzročata toliko bolečin kot misel na to, kako ljubo sta se njuni srci ves čas ljubili in bili med seboj tesno povezani kot nihče drug na širnem svetu:

Mein Tod und was ich leiden soll,

macht mir nicht solchen Schmerzen,

als wann ich jetz gedenken soll,

wie lieblich unsre Herzen

einander liebten alle Zeit,

ganz stark zusammengebunden:

und wär' die Welt auch noch so weit,

desgleichen wird nicht g'funden.

Graber 1925: 40

18Prva Marijina prošnja se glasi, naj ne pusti, da bi ga drhal rabljev tako boleče umorila:

Mein erste Bitt‘, o liebes Kind,

weinend sprich ich mit Worten,

laß dich durchs jüdische Henkers g‘sind

nicht also schmerzlich morten.

Graber 1925: 41

19Kristus imenuje Marijo svojo drago in svojo ljubezen ter jo prosi, naj ukroti svojo žalost in se vda v božjo voljo:

Mein Schatz, mein Lieb, O Muetter mein,

tue doch dein Trauren stillen!

Diesmal kann es nicht anderst sein,

ergib dich Gottes Willen.

Graber 1925: 41

20Marija imenuje Kristusa moj otrok in moje življenje ter uporablja celo ljubkovalna epiteta mein Schatz in liebster Schatz, ki funcijsko odgovarjata intimnemu nagovoru moj dragi/moj najdražji. Njen spomin na skupna doživetja zveni kot bidermajerska ljubezenska izpoved:

Zu deinen Füeßen ich mich leg‘

Mein Schatz, mein Kind, mein Leben!

Laß mich nun gehen, ein‘ kleinen Weg

dir das Geleit zu geben.

Wann ich gedenk an jenes Ort,

wo wir sein oft gewesen –

wie viel liebreich und sueße Wort

hast du gesagt und g’lesen.´

Graber 1925: 43

21Ob koncu Marija prosi sina še za blagoslov, ki ga ji Kristus tudi podeli:

Gesegne dich, o Muetter mein,

samt allen deinen Freunden.

Nun will ich mich, es mueß so sein,

ergeben meinen Feinden.

Graber 1925: 43

22Razen blagoslova ob koncu poslavljanja ne bomo našli skupnih točk med KP in koroškima pasijonoma. To velja predvsem za bidermajerske elemente sörške variante. Iz tega z vso jasnostjo lahko sklepamo, da Graberjeva teza o odvisnosti KP od KNP v analiziranih besedilih nima osnove.

23S 23 verzi in dvema odlomkoma v prozi ima KP najkrajšo ubeseditev Marijinega slovesa od Jezusa. Zato je tudi povezanost z ostalimi pasijoni zelo rahla. Še bolj bode v oči, da so v prvem proznem odlomku v R II, 14 strnjene vse tri tradicionalne Marijine prošnje.

Ach ti preserzhni jnu zartani moi ſÿn, jest sim se vselei, le\te ſhallostne
poshte balla, katera prehitru je pertekla; ah moi lubesnivi ſin, dei da bi
jest magla na mesti tebe krÿshana jnu Martrana biti, al sai da bi jest s\tabo
magla terpeti, da bi jest tako ſhalost na obzhutila.

24Očitna je tudi diskrepanca med napovedjo dejanja v Predgovoru

ta perua inu naruezhi Martra je bila,

kir je Jesus od soje Matere biu to schallostno Slou jemau,

potiem se je on is soimi Jogri v\te uert gezimana podau

25in vrstnim redom prizorov v KP. V ohranjenem rokopisu sledi Predgovoru najprej z replikami I, 1 do I, 32 Ta Ponishna Pristoua Christusoua s pripravami na zadnjo večerjo in zadnja večerja sama. Nato sledi z novim štetjem didaskalij z replikami II, 1 do II, 12 zasedanje velikega zbora in nato šele s replikami II, 13 do II, 16 Kristusovo slovo od Marije. Nova organizacija besedila je poleg dodatka Te Ponishne Pristoue Christusoue vsebovala tudi krajšanje Kristusovega slovesa od Marije. Vendar so pri tem bile skrajšane in prepisane v prozo samo Marijine replike, medtem ko so Jezusove replike ostale rimane in so bile očitno prevzete iz neke starejše verzije. Skupni imenovalec obeh posegov je bila jožefinistična borba proti »praznoverju« s svojima dvema fasetama, namreč vračanjem k Svetemu pismu in izločanjem tistih elementov ljudske pobožnosti, ki niso bili neposredno pokriti z evangelijskim sporočilom. Razlika med krajšanjem Marijinih in Kristusovih replik je pogojena s splošnim kritičnim odnosom jožefincev do češčenja Marije in s tem povezanega izročila.

26Posebno pozornost zasluži vzajemno nagovarjanje Jezusa in Marije s pridevnikom cartan (Zartana jnu Lubeſniua maja Matti; Oh Jesu moi ſÿn lub\jnu zartan), ki je bilo v navadi po plemiški etiketi 17. stoletja (Merku 1980, Dular 1989, Prunč 2014). To jezikovno obeležje nam omogoča, da prvotno obliko besedila lahko lociramo še v predhodno, 17. stoletje. Tako se torej v Slovesu Jezusa od Marije sreča najstarejša plast pasijona z najmlajšimi, ideološko pogojenimi posegi razsvetljenske dobe v besedilo.

Štetje tridesetih srebrnikov

1Stegenšek (1912: 11) poroča o sliki v križevem potu špitalske cerkve v Slovenj Gradcu iz časa med letoma 1470 in 1476, na kateri je upodobljen veliki duhovnik Kajfa, kako Judežu v majhni sobi šteje denar na mizo. Očitno je torej ta prizor že v 15. stoletju tudi v slovenskem etničnem prostoru sodil v omenjeni, bolj ali manj ustaljeni semiotični inventar pasijonskega izročila. Prva nemška ubeseditev je znana iz Bozenskega pasijona iz leta 1495:

Annas dat sic pecuniam numerans et dicens

Se hin: ainen, zwen, drey, vier.

Schaw, die aller pesten gib ich dir.

Judas dicit:[…]

Dye traw ich umb euch verdienen schier.

Annas dicit:

Funf, sechs, siben.

Dein rat wär nit wol untter wegen pliben.

Judas dicit […]

Er sol haldt nit werden widertriben […]

Annas dicit:

Und die VIII dartzw macht XV […]

Wackernell 1897: 36)¹⁸⁷

2V neposrednejši soseščini najdemo podobne prizore na Štajerskem v pasijonski igri iz Gornje Murske doline (Kretzenbacher 1952a: 77), na Koroškem v pasijonu iz Altenmarkta in v KNP iz Sörga:¹⁸⁸

3Kar posamezne verzije povezuje, je strukturni princip rimanega štetja, pri katerem se prvi del rim gradi na števnikih, drugi del pa se razvija iz vsebinskih dopolnil. Podobna je tudi struktura besedila, ki ga v KP najdemo v pripisu tretje roke na str. 87, ki smo jo poudarili z dodatkom nosilcev vlog:

[Kajfež]

Judesh stopi hitru sam,

da jes te Srebernike nastiem,

inu ti\jih dam, pa sbestu sam glei

inu se na Stiuilu ahtingo dei.

Aden, dua, Tri,

Judesh, al si she teh perueh Wesedi;

[Judež]

she nisem Wesiede sad jemau,

sim vsole per\taistei obstau.

[Kajfež]

Stieri, Pet, Shiest, Sedem, osem, Deuet,

Judesh, al ozhem she naprei shtet;

[Judež]

le\ko naprei

de\na\bom Denarja stradou, koker sim ga poprei.

[Kajfež]

Deset, Adnaist, Duanaist,

Judesh, tuoiga Moistra Jogrou je tudi Duanaist;

[Judež]

nai da jih je Duanaist al pa Shiest,

me griua da sim biu med taiste stiet.

[Kajfež]

Trinaist, Stiernaist, Petnaist, Shiestnaist,

Sedemaist, osemnaist, Deuetnaist, Duaiset,

Judesh, jest sdei she ozhem sad vset;

[Judež]

le naprei de jih bo Trideset

sa kar sim sglihou tu jes ozhem met.

[Kajfež]

Adenduaiset, Dua inu Duaiset, Tri inu duaiset

Stierinu duaiset, Petinuduaiset, Shiestinuduaiset,

Sedem inu duaiset, osem inu duaiset,

Judesh, spremisli dobru sakai jih ozh vset,

[Judež]

na mojo Dushu inu Tellu jih ozhem vset vse Trideset.

[Kajfež]

Judesh, to imash ti te Denarje inu bodi prau vesiu,

pi inu jei sa nie, sei si jih lohku dobiu,

al samu sa to giftno Pijazho jih kar ven na\dei,

de ne\postanesh she ena vezhi Suinja koker si biu poprei.

4KP se torej po svoji dialoški strukturi ujema z Bozenskim pasijonom ter se s tem jasno razlikuje od KNP (Graber 1923) in od ostalih avstrijskih besedil, ki so zasnovana monološko. Samo v Kapelskem pasijonu je dodano drastično zaključno svarilo pred alkoholizmom: al samu sa to giftno Pijazho jih kar ven na\dei, de ne\postanesh she ena vezhi Suinja koker si biu poprei. Oboje potrjuje našo hipotezo o samostojni vključenosti Kapelskega pasijona v izročilo spominjanja Kristusovega trpljenja v širšem (srednje)evropskem prostoru.

5V tem smislu bomo v drugem delu analize po istem vzorcu poleg Graberjeve izdaje Koroške nemške pasijonske igre (Graber 1923) dosledno vključili še pasijone, ki so nam bili dostopni v bolj ali manj kritičnih izdajah:

• Donaueschingenski pasijon iz 15. stoletja (Touber 1985),
• Dunajski pasijon iz leta 1472 (Blosen 1979),
• Bozenski pasijon iz leta 1495¹⁹⁰ (Wackernell 1972, Klammer 1986),
• Pasijonsko igro iz Admonta iz druge polovice 16. stoletja (Polheim 1972),¹⁹¹
• Pasijonsko igro iz St. Lamprechta iz leta 1606 (Wonisch 1957),
• Mürztalsko pasijonsko igro iz začetka ali sredine 18. stoletja,
• rokopis št. 1624 Štajerskega deželnega arhiva (Kretzenbacher 1988: 25–57),
• Kindberški pasijon, se pravi pasijonsko igro z naslovom Chor-Freytag-Andacht, uprizorjeno 1756 v Kindbergu na Štajerskem (Kretzenbacher 1988: 69–135),
• Pasijonsko igro iz St. Georgena pri Murauu iz leta 1828 (Kretzenbacher 1952a) in
• tako imenovani Krškodolski pasijon iz Altenmarkta v Krški dolini (Schlossar 1891b: 269–370).¹⁹²
• Kot primera slovenske tradicije bomo upoštevali Škofjeloški pasijon (Ogrin 2009) ter
• prepis Drabosnjakovega pasijona iz leta 1841 (Drabosnjak 1841).¹⁹³

6Obenem ne bomo upoštevali le prisotnosti ali odsotnosti nekega motiva ali lika, marveč tudi njegovo motivacijo in njegov dramaturški razvoj.

Nikodem in Jožef iz Arimateje

1Največ razlik smo ugotovili pri evangelijskih likih Nikodema in Jožefa iz Arimateje. Nikodem se v Janezovem evangeliju omenja petkrat in je opisan kot Jud, ki je na skrivaj obiskal Kristusa (Jn 3,1; 3,4; 3,9), se v velikem zboru zavzemal zanj (Jn 7,50) in je h Kristusovemu grobu prinesel sto funtov zmesi mire in aloje (Jn 19,39). Jožefa iz Arimateje omenjajo vsi štirje evangelisti (Mt 27,57; Mr 15,42, Lk 23,51, Jn 19,38) kot bogaboječega, vendar nekoliko strahopetnega judovskega svétnika, ki prosi Poncija Pilata za Jezusovo telo in ga skupaj z Nikodemom tudi pokoplje.

2Tri epizode so navedene tudi v EvL: 1) v Evangeliju za binkoštni ponedeljek Nikodemov obisk Jezusa (npr. Hipolit 1715: 129–130); 2), v sinoptični Passio se omenjata Jožefova prošnja Ponciju Pilatu (npr. Japelj 1806: 118–119) in 3) Jezusov pokop, v katerem sodelujeta Nikodem in Jožef iz Arimateje (Japelj 1806: 119). V sinoptičnem pasijonu EvL je torej izpadel Nikodemov nastop pred velikim zborom (Jn 7,15). Prav ta prizor pa Bozenski pasijon (Klammer 1986: 7–8, Wackernell 1972: 20–12) razširja v skupen nastop Nikodema in Jožefa iz Arimateje.

3V pasijonu iz St. Georgena pri Murauu (Kretzenbacher 1952a: 97) pred velikim zborom nastopa samo Nikodem, v Mürztalskem pasijonu (Kretzenbacher 1988: 43–45) pa niti Nikodem niti Jožef iz Arimateje. V Kindberškem pasijonu je njun nastop razširjen v pravno razpravo z velikim zborom (Kretzenbacher 1988: 74–78, 92–96), ki ima vse značilnosti strokovnega disputa, kot kaže naslednji izvleček iz njegove kulminacije:

Nicodemus

Ich meinerseits willige nicht ein solches arges Vorhaben zu bestättigen, Mein Willen ist niemahls darbey, wo man sucht zu Tödten dem Jenigen, von welchen keine Verbrechen seynd gehört worden, dan der Tugend Volle Lebens=Wandel leüchtet mit grossen ruhm in den ganzen Landt.

Nicodemus Stechet auf und gechet ganz Betrübt von Rath.

Nachdem Nicodemus abgetretten stechet Joseph von seinen siz auf, redtet stechender.

Josephus

Vmbsonst suecht ein Hochansehnlicher Rath, Ein Wohlweise Raths Versammlung mit aller müche und sorgfalt Macklen in den grossen Weltliecht, in der Sonn, dan sie scheinet iederzeit, auch vnter denen Trüeben Wolcken: Jesus Nazarenus ist vnschuldig. Eüer Vorgebrachte Anklagen aber seynd falsch vnd leichtförtig.

Gecht gleichfals Traurig von der ganzen Raths=Versamblung.

Kretzenbacher 1988: 77–78

4Stilsko še bolj izrazit je pravniški diskurz v Nikodemovih zaključnih besedah ob drugi razpravi:

Nicodemus

Eüer Herz, Verzeichts Mir, ist vor Rach= und Blut=Begierde gänzlich angefühlet der Vrsach dan willige Ich nicht in den Todt dises Gerechten.

Josephus

Alwo der gwalt dem Recht vorgezogen wird, alldort will Ich nicht sein, Mithin kan auch Ich in das geschöpfte Vrtheil und ergangenen Auffassung der gegenwerthigen niemahls einstimmen: dan diser Mensch ist gerecht und redtet die Warheit.

Kretzenbacher 1988: 96

5Pasijon iz Altenmarkta (Schlossar 1891b) nima podobnega prizora.

6Kot v Bozenskem in v Mürztalskem pasijonu se tudi v KNP iz Sörga ob koncu prve razprave pred Kajfo in velikimi duhovniki Nikodem odločno upre pravni utemeljitvi Kristusove smrti, Jožef pa izrazi svoj dvom in obmolkne:

Nikodemus

Ich willige nicht ein in ein‘ so bösen Rat,

weil er die Todesstraf‘ doch nicht verdienet hat.

Joseph

Ich zweifle selbst daran, was diesem soll geschechen,

und rede sunster nichts. Was recht ist, soll geschechen.

Graber 1923: 68

7Tudi v drugi razpravi pred velikim zborom nastopa Nikodem skupaj z Jožefom iz Arimateje:

Nikodemus

So laß man dann dem Recht sein‘ Gang.

Wer zu klagen hat, sein‘ Klag‘ anfang‘!

Doch daß es der Beklagte auch anhör‘!

Ungehört verdammen ist zu schwer.

Josef

Es dunket mich, sei kein so böser Mann,

für den man ihn hat geben an;

war anderst nicht als bloß Geduld,

er gibt zu verstehn, er sei ahne [sic!] Schuld.

Graber 1923: 76

8V pasijonski igri iz St. Georgena pri Murauu iz leta 1828 je vloga Nikodema razširjena še na hišnega očeta, ki Jezusa in njegove učence gosti pri zadnji večerji (Kretzenbacher 1952a, 78–80). To razširitev pozna tudi KNP, v katerem se nosilec vloge naslavlja kot Hausvater in kot Nikodemus.

Johannes zum Hausvater

Nikodemus, lebe wohl,

der Fried‘ bei dir verbleiben soll!

Christus will bei Dir einkehren.

Du sollst ihn nach Würde ehren.

Das Osterlamm will der Herr bei dir

heut essen mit uns allen hier.

Nikodemus.

Die größte Gnad‘ wird heut mir g’schehen,

wann Christus will bei mir eingehen […]

Graber 1923: 45

9Prizor, v katerem Nikodem prosi Pilata za Jezusovo telo, je najti v Donaueschingenskem pasijonu (Touber 1985: 225–226), v Admontskem pasijonu (Pohlheim 1972: 77–78), v Kindberškem pasijonu (Kretzenbacher 1988: 126–127), v Pasijonski igri iz Muraua (Kretzenbacher 1952a, 130–131) in v KNP (Graber 1923: 129–131).

10Kapelski pasijon med temi variantami izbira svojo pot. Razširitev imena Nikodem na gostitelja zadnje večerje v KP ne pride v poštev, ker se v tem delu besedila samo preoblikuje besedilo EvL (prim poglavje Poetološka struktura Kapelskega pasijona, razdelek Kapelski pasijon in Evangelija inu listuvi). Intelektualno priostren pravniški diskurz Jožefa iz Arimateje in Nikodema z velikim zborom verjetno za dozdevno preprosto, nešolano publiko ni bil dovolj privlačen, predvsem pa je bil v nasprotju z osnovno naravnanostjo črno-belega slikanja vsega pasijonskega dogajanja. V okviru takega koncepta je veliki zbor lahko bil samo zborovanje zagrizenih Jezusovih sovražnikov, v katerem ni prostora za pozitivna lika, kot sta Jožef iz Arimateje in Nikodem.

11Pri snemanju s križa pa lahko opazimo na videz malenkostno, vendar za koncepcijo pasijonskega dogajanja bistveno spremembo: v nasprotju z evangelijskim izročilom (Jn 19,38) in njegovo verzijo v EvL (npr. Hipolit 1715: 125), v katerem samo Jožef iz Arimateje prosi Pilata za Jezusovo telo, in tudi v nasprotju z vsemi navedenimi pasijoni, v KP v III, 135 Jožef iz Arimateje tolaži Marijo, ki ji pod križem izroči Kristusovo telo, z naslednjimi besedami:

No 135 Joseph von Artmathia

badi potrashtana Maria ti baſhia Matti!

Glich sdei ti ozhma toiga Sÿnu js Krÿſha dali dati,

ſakai jest jnu Nicodem, sma per Pelateshi biua,

jnu smatu peruolenie od niega ſprosiua,

de marma koi te ſhreble unkei sdreti,

jnu Xiſtusa is krÿſha dali ſneti.

12Ta razširitev dejanja tudi na Nikodema dobiva svoj smisel v celotni koncepciji črno-belega prikazovanja Jezusovega trpljenja v KP. V smislu polarizacije junakov sta Jožef iz Arimateje in Nikodem izločena iz razprave pred velikim zborom, zato pa kot pozitivna junaka skupno nastopata pred Poncijem Pilatom, da izposlujeta Jezusovo telo za častni pokop.

Pilatova žena

1Pilatova žena se v kanoničnih besedilih omenja samo pri Mt 27,19, kar se v EvL – npr. pri Gutsmanu – glasi tako:

Inu kader je ona na ſodnem ſtoli ſedeu, je njegova shena k‘jemu poſlala, inu je puſtila njemu povedeti: nizh ſe ti ne pezhai s‘letem pravizhnem; sakai jes ſem nozoi veliku terpela savolo njega.Gutsman 1780: 99

2Razvoj lika Pilatove žene v umetnosti in literaturi, predvsem pa v pasijonskih igrah, v glavnem temelji na apokrifnem Nikodemovem evangeliju. Ime žene Poncija Pilata je po apokrifnem izročilu Procula, od začetka 17. stoletja pa Claudia Procula. Kot Claudia se pojavlja tudi v Kindberškem pasijonu:

Es kombt an ein bedienter von des Pilati Frauen Claudia geschickt. Kretzenbacher 1988: 109

3Skoraj vsem pasijonom je skupno, da kot nosilec/nosilka sporočila Ponciju Pilatu nastopa neki posrednik ali neka posrednica, le v Mürztalskem pasijonu nastopa Pilatova žena sama in neposredno komunicira s svojim soprogom. Glede načina dramatizacije svetopisemske predloge in obsega vključevanja apokrifnega izročila lahko delimo analizirane pasijone v tri skupine:

4V prvi skupini se dogajanje vrši v enem samem prizoru, pri čemer se dialog v skladu s svetopisemskim besedilom odvija med posrednico/posrednikom in Pilatom. Tako se v Kindberškem pasijonu služabnik Rosamir zglasi pri Pilatu in ga po pravilih dvorjanske etikete nagovori z značilnimi titulami in epiteti:

Vber Leben und Todt deren Vbelthättern gebiettender Herr Landpfleger: Mein Hochansechliche Frau Landpflegerin Claudia, deren angenehme Ehe-Gemahlin erindert selben Ihren Ehe=Herrn durch Mich: Kretzenbacher 1988: 109

5Nato poroča Pilatu o hudih sanjah njegove žene in spet v skladu z etiketo formulira njeno prošnjo:

gelangt demnach an Ihro Hochvermögen Ihr herzliche bitt, disen gefangenen, als die Vnschuld selbst ohne alle straff frey und los zu endlassen. Kretzenbacher 1988: 109

6Pilatov odgovor ima skoraj bidermajerska znamenja časa:

Kein fleis ich wil noch werde sparen, Jesum auch gleich wieder endlassen frey. Auf dass Mein Claudia kan erfahren, das Ich sie liebe Ehrlich wie auch getrey.Kretzenbacher 1988: 109

7V nasprotju s to baročno stilizacijo je govor Dekle, ki nastopa kot posrednica med Pilatom in njegovo ženo v pasijonu iz St. Georgena pri Murauu, formuliran neposredno, suhoparno in preprosto ter se konča v skladu z evangelijskim izročilom s svarilom Pilatu, naj ne preliva nedolžne krvi:

Derowegen sie Euch warnen tut,

Vergießet nicht unschuldiges Blut.

Kretzenbacher 1952a: 117

8V Mürztalskem pasijonu Pilatova žena sicer nastopa v dveh prizorih, od katerih pa je samo drugi primerljiv z ostalimi pasijonskimi besedili. V prvem se Pilatova žena nenadoma pojavi med Pilatovimi služabniki, ki bičajo in sramotijo Kristusa, in jih skuša pregnati. Ko se ne zmenijo zanjo, jim zagrozi, da jih bo zatožila Pilatu:

Wolt ihr dan meinen befelch nit richtig nach kommen

Glaubt, ich wills machen, das Er Euch wird genommen

Markhet! ich will diß meinen Herren gleich sagen

Das Er Euch auch also lasset zerschlagen.

Kretzenbacher 1988: 50

9V drugem prizoru stopi pred Pilatov prestol in uporablja najprej čustveni argument, da bi bila zelo žalostna, če njen »najljubši gospod« ne bi izpolnil njene prošnje:

Mein Liebster Herr, ein grosse Bitt

Hab ich, wolt mirs versagen nit

Wan ihr mir disse solt abschlagen

Wurd mein gemüth Erfühlt mit klagen

Kretzenbacher 1988: 51

10Pripoveduje mu o svojih hudih sanjah in meni, da je Kristus pravičen mož, ki je že dovolj kaznovan za svoja dejanja, tudi če bi bil kriv:

Dan einmal ist er ein gerechter Mann

Nichts böß man von ihm Vrthlen kan

Wan er doch Etwaß verschuldet hat

gnueg gstrafft ist Er wegen solcher That.

Kretzenbacher 1988: 51

11Posebnost Pasijona iz Altenmarkta (Schlossar 1891b: 338–339) je v tem, da Pilat najprej sam razmišlja o Kristusovi nedolžnosti, ko pa Dekla pripoveduje o sanjah svoje gospodarice in Pilata v njenem imenu prosi za Kristusovo osvoboditev, jo v smislu načela mulier taceat in ecclesia dokaj ostro zavrne: sam že ve za Kristusov zločin in tudi, kaj mu je storiti, žena pa naj se ne vmešava v njegovo delo, naj se briga za to, kar se dogaja pod domačo streho, in naj molči:

Es ist ein‘ wunderliche Sach,

Dass sie mir will einsprechen:

Sie walte unter ihrem Dach,

Ich weiss schon sein Verbrechen.

Drum weiss ich, was ich hab zu thun,

Sie soll mir nichts vorschreiben:

Bei dieser Sach sie bleibe stumm,

Und soll‘s so weit nicht treiben.

Schlossar 1891b: 339

12V skupino s samo enim prizorom sodi tudi Drabosnjakov pasijon. Kot posrednica nastopa Dekua Pilatuſhaua, ki pa jo Judje kratkomalo odrinejo:

Dekua Pilatuſhaua

Vaſha Fraua ſo mene k uam poſuali

Oni ſo mene tako djali

De ſe stim prauizhnim ne pahei uezh

Jes ſim nuezo v ſene sa uoli nja terpeua zuezh.

To dekuo Judi potisnajo prezh.

Drabosnjak 1841: 58

13V drugi skupini je dogajanje razčlenjeno v dva prizora: prvi se odvija med Pilatovo ženo in posrednikom/posrednico, drugi pa med posrednico/posrednikom in Pilatom. V to skupino sodita Bozenski in Admontski pasijon.

14V Bozenskem pasijonu prosi Pilatova žena posrednika, ki se v didaskalijah imenuje famulus ali servus, naj gre k svojemu gospodarju Pilatu (Zw meinem herren Pilate), da iz ljubezni do nje (als lieb ich im sey) Jezusa ne obsodi na smrt, ampak ga pusti pri življenju, saj je svet in dober:

Sunder das er pey dem leben pleyb,

Und verurtayl nicht sein pluet;

Wan er ist sicher heilig und guet.

Wackernell 1972: 111

15Služabnik naročilo izpolni, poroča Pilatu o ženinih sanjah in njenem mnenju o Kristusu ter ga prosi, naj uporabi svojo moč, modrost in oblast, da Jezusa osvobodi:

Und maint, er sey ain frummer man,

Das er auch nicht übel hab getan.

Nu pit sy, das dw tuest deinen fleyss,

Dartzw pistu wol mächttig und weys:

Aus deinem gewalt du es wol vermagst,

Das dw Jhesum des tods ledig sagst;

Dw solt in auch nicht verurtayllen,

Wan dw möchst dich an im vermaillen.

Wackernell 1972: 111

16Podobno se dogajanje odvija v Admontskem pasijonu, le da je ženino naročilo služabniku Romanusu formulirano skoraj dobesedno po evangelijskem besedilu (Mt 27,19):

Romane geh hin, zu deinem herrn,

Vnd sag das sey mein Pith vnd begern,

Das er nicht zu schaffen hab, mit dem gerechten man

Dan ich im Träum seinetwegen Vill gelitn han.

Polheim 1972: 63

17V skupino z več kot dvema prizoroma sodita oba koroška pasijona, vendar se prav na ozadju te strukturne podobnosti kažejo bistvene koncepcijske razlike med nemškim (KNP) in slovenskim (KP) pasijonom.

18Posebnost KNP je prizor s spečo Pilatovo ženo, ki se ji prikaže Angel in zapoje pesem iz treh osemvrstičnih kitic, v kateri ji predoča, kakšne kazni čakajo Pilata za krivično sodbo. Žena se prebudi in razmišlja o sporočilu sanj, ko nastopi Pilat. Sledi dolg dialog med Pilatom in njegovo ženo, v katerem ji Pilat pripoveduje, kaj vse se je do tedaj zgodilo s Kristusom, in opravičuje svoje ravnanje, žena pa podkrepi svojo prošnjo s tem, da bi bila pripravljena dati svoje življenje in življenje svojih otrok, če bi s tem mogla rešiti Kristusa pred smrtjo:

Ich will selbst mein liebes Leben

mit den Kindern allzeit geben,

wenn ich damit nur das erwirb,

daß uns Jesus Christ nicht stirbt.

Graber 1923: 101

19V KP je v replikah II, 143–II, 148 komunikacija med Pilatom in njegovo ženo razčlenjena v osem prizorov: Pilatova žena najprej v kratkem monologu pripoveduje svoje sanje, v katerih je toliko trpela sauolu Xistusa zhlaueka prauizhniga, katierga te Volk ozhe storiti kriuizhniga. Sledi prvi dialog med Pilatovo ženo in Deklo, v katerem ji žena naroči, da jo najavi pri Ponciju Pilatu (R II, 143–144). Dekla potrdi naročilo (R II, 145) in gre k Pilatu, ki ga nagovori:

Zhastitlivi gospud Pontivs Pilatush

nih gospa, nehaju skus mene na snanie dati,

da oni ſheliu ene besiede ſh\niemi govoriti.

20Pilat ji naroči v R II, 145 naj sporoči ženi

da moja gaspa pride sam h\meni,

jnu meni povie kar ſhelie,

21Dekla se po dvorjansko prikloni in vrne h gospe, da bi ji v R II, 146 posredovala Pilatov odgovor, naj

koi hitru tedai maju oni h\niem priti,

kar oni ſhelieju jm ozhiu enu lehkotu ſtoriti.

22Šele po tej kompleksni proceduri lahko pride do srečanja med Pilatom in njegovo soprogo. Pilat stopi s svojega prestola in žena se mu približa. Spet se po dvorjansko priklonita drug drugemu in žena v R II, 147 začne pogovor z vljudnostnim uvodom:

Pontius Pilatush Sankanski Gospued moi,

nai da jest gouorim ene beſiede ſ\taboi

23Nato sledi dialog o Kristusovi usodi, ki se konča v R II, 148 s Pilatovo obljubo:

Jest ozhem na taje praſhnie maja Gaspa vse storiti,

jnu tega Nadouſhniga fraÿ spustiti.

24V naslednjem prizoru Pilat – podobno kot v komunikaciji s svojo ženo – v R II, 151 pošlje Služabnika k Judom, da jim sporoči svojo odločitev:

Moi Gospued vam pusti skues mene na\snanie dati,

da jmate Xiſtusa supet pred\niega perpelati.

25Posnemanje pravilnega ravnanja po etiketi z najavljanjem pri Pilatu kot uradni osebi, ustrezni izbor vljudnostnih oblik med simetričnim tikanjem socialno enakopravnih partnerjev (med zakonskima partnerjema) ter asimetričnim tikanjem (Claudia – Dekla, Poncij Pilat – Služabnik) in onikanjem (Dekla – Claudia/Poncij pilat) sta značilni črti Kapelskega pasijona in verjetno eden prvih poskusov dramatizacije komunikacije v socialno neenakem govornem položaju v slovenski književnost sploh (prim. Prunč 2014).

26Čeprav v didaskalijah ni najti ustreznih navodil, je hitra menjava prizorov tudi jasen pokazatelj na uprizoritev na tako imenovanem simultanem odru, na katerem so prizorišča razporejena tako, da se menjava prizora lahko nakaže z gibanjem in konfiguracijo oseb (prim. Pollanz 1992: 47–48).

Bičanje

1Bičanje je le kratko omenjeno pri Mateju (Mt 27,26), Marku (Mr 15,15) in Janezu (Jn 19,1) ter je v sinoptični verziji EvL strnjeno v en sam stavek:

Tedaj je Pilatush Jesuſa Vsel, inu ga je puſtil gajshlati. Japelj 1806: 107

2Prizori bičanja so se kot izraz Kristusovega trpljenja razvijali predvsem v zvezi s frančiškanskimi oblikami pobožnosti od 13. stoletja naprej. Z estetskega in dramaturškega vidika velja upoštevati, da sta bičanje in kronanje s trnjem prizora, v katerih je bilo mogoče s preprostimi sredstvi doseči tudi vizualno nazorno uprizoritev, ki je s svojo slikovitostjo nagovorila čustva gledalcev, zato sta bila v pasijonskih igrah za časa baroka posebej priljubljena motiva.

3V pretežnem številu besedil je bičanje dramaturško koncipirano kot tekmovanje med biriči, kdo bo Kristusa bolj ranil in ponižal. V Bozenskem pasijonu (Wackernell 1972: 115–118, Klammer 1986: 71–73) dobijo biriči od Pilata povelje, naj ga pretepejo z ostrimi šibami, da mu bodo krvavele vse žile:

Tzüchttigt in mit scharffen ruetten,

Das all sein aderen plüetten.

Wackernell 1972: 115

4Tretji vojak se pohvali, da se bo jermen, s katerim bo pretepel Kristusa, tako zagrizel v njegovo telo, da se mu bo koža strgala:

Der wirt im in den leyb peyssen,

Das im möcht die hawt tzerreissen.

Wackernell 1972: 116

5Ob koncu začnejo s štetjem udarcev, dokler jih Pilat ne ustavi in jih svari, naj pazijo, da jim Kristus ne bi ubežal, saj ga čaka še kronanje s trnjem:

Last ab vnd lost jn auff

Vnd secht daz er euch nit entlauff

Ich main er hab sein gnueg

Die durnen krön jst auch wol sein fueg.

Klammer 1986: 73

6V Admontskem pasijonu (Polheim 1972: 59–60) je prizor z bičanjem kratek, zato pa so didaskalije toliko bolj ilustrativne. Štirje Pilatovi biriči Jezusa slečejo, eden od njih prinese šibe, namočene v rdečo barvo, s katerimi ga tepejo, dokler njegovo telo ni vse krvavo:

1EIN KHNECHT BRINGT GAISL VND RUETTN JN ROTE FARB EIN GEDAUCHT. HAUEN IM SEIN LEIB DER WIERDT PLUETIG.

7Tudi v pasijonu iz St. Lamprechta (Wonisch 1957: 71–73) se realističnost in drastičnost stopnjujeta s tem, da eden od biričev, Klingenpekh, sproti namaka šibe v škaf s »krvjo« in jih podaja ostalim:

Klingenpekh legt die andren Ruten ein weil ins schafl blut. Wonisch 1957: 71

8Drugi birič z imenom Waidman (lovec) zmerja Višjega stotnika (Oberhauptmann) z lenim norcem in zatrjuje, da bi tepel Kristusa tri dni, ne da bi jedel in pil:

Waidman:

Narr Waß bist dan fir ein fauler!

Drei tag wolt ih schlagen unvermessen,

Kein bißen trinken noch essen

Wonisch 1957: 72

9Mürztalski pasijon (Kretzenbacher 1988: 49–50) se po svoji dramaturgiji bistveno razlikuje od ostalih pasijonov in evangelijskega dogajanja. Biriči se s Kristusom vrnejo z zasliševanja pri Herodu. Pilat ga namerava bičati in izgnati iz mesta, zato jim da povelje, naj ga slečejo do golega in pretepejo s svežimi šibami, da se bo naučil častiti Boga in priznal cesarja kot svojega gospodarja:

Gehts greifts Knecht ziechts Ihn Nakend aus

schwingt ihn mit frischen Ruethen aus

Auf daß Er Lehrne Gott verEhren

Vnd den Keyser Erkhene vor sein Herren.

Kretzenbacher 1988: 49

10Sredi bičanja pridrvi Pilatova žena in jih – kot je opisano zgoraj – prežene.

11Stotnik (Haubtmann), ki v Pasijonu iz St. Georgna pri Murauu (Kretzenbacher 1952a: 114–116) nadzoruje bičanje, grozi s kaznijo, če kdo ne bi napel vseh svojih sil in ne bi pazil na vsak udarec:

Hauts zu und spannts die Kräften an,

Schlagt wacker an den Zaubersmann.

Gebt acht auf einen jeden Streich,

Sonst lass ich euch bestrafen gleich.

Kretzenbacher 1952a: 114

12Pasijon iz Altenmarkta (Schlossar 1891b: 328–330) se od KNP v glavnem razlikuje samo po tonu in metaforiki, ki je bolj groba in včasih že na meji estetskega. Tako Tretji Jud poziva svoje tovariše, naj ne varčujejo s svojimi močmi, ker mu je mučenje Kristusa prava naslada:

Dritter Jude

So sparet nur die Kräften nicht,

Ich hab auf ihn ein‘ Lust!

Schlossar 1891b: 329

13Četrti Jud najprej poudarja zabavnost bičanja, nato pa – estetsko ne ravno prepričljivo – primerja maroge, ki jih zapuščajo šibe, s krvavicami in poziva svoje tovariše, naj obrnejo pečenko, ker je poper zelo moker:

Vierter Jude.

Gelt, G‘sell, das ist ein Spass,

Wie die Blutwürst dir schmecken werden!

Der Pfeffer ist sehr nass.

Lasst uns das Bratl umkehren.

Schlossar 1891b: 329

14Drugi Jud hvali šibe, ker delajo globoke rane in povzročajo, da vsa kri odteka:

Zweiter Jude.

Die Ruthen sind sehr gut,

Sie machen tiefe Riss‘,

Und zapfen ab das Blut,

So lang noch eines ist.

Schlossar 1891b: 330

15Tudi v KNP (Graber 1923: 85–87) je tekmovanje med biriči izrazito poudarjeno. Malchus zahteva nove šibe, ker stare niso nič več prida, in vsak naj se trudi, da ne bo ostal zadnji:

Malchus

Bursch‘, frische Rueten und Geißel her!

Diese sind hin und taugen nicht mehr.

Welcher besser trifft, der gewinnt das Best.

He, nur tapfer drauf, keiner sei der Lest.

Graber 1923: 86

16Prvi Jud naslavlja Kristusa s »coprnikom« in lažnivcem, ki ga je treba pretepsti z vso močjo:

Ein Zauberer, der so viel kann lüegen –

schlaget zue, daß die Fetzen von ihm fliegen!

Graber 1923: 86

17Četrti Jud ga ironično poziva, naj pokaže svojo čarovniško moč s tem, da se sam osvobodi vrvi, s katerimi je zvezan:

Zeig‘ uns dein‘ Kunst und falische Tück‘!

Lös ab von Händen unsere Strick!

Graber 1923: 86

18Pred koncem bičanja ima Koroško nemški pasijon dve nazorni analogiji, ko primerja Kristusa in njegove mučitelje z nakovalom in kovačem ter s sodarjem in sodom:

Zweiter Jud

Ist er der Amboß, sein wir die Schmied‘,

wir lassen nicht mehr nach sambt keinem Glied,

wir gehen wie die Binder um das Faß,

wir geben ihm ein‘ rechten Aderlaß.

Graber 1923: 87

19KP take analogije ne pozna, pa tudi sicer se dramaturgija tekmovanja med biriči le bledo odraža v replikah II, 105–113 KP. Tako npr. Prvi Jud v repliki R II, 111 prosi Trejega za pomoč:

Jest sim ſhie slab gratou od lauter tepenia,

stapta sam vedba na mesti mene,

tepita ga vedba, dokler se vam sdi,

sdei si te ſapelauz druiga kna saſhluſhi,

kaker da se mo an tak ſhpat naloſhÿ

kier je matu jnu sapelvou te ludÿ

20Motiv razmesarjenega telesa najdemo npr. v repliki II, 112 Tretjega Juda:

tepu ga bam do bieleh koſti,

da meſsu prozh od niega polleti.

21Šestkratno apostrofiranje Kristusa kot coprnika v Kapelskem pasijonu rahlo spominja na izraza »Zaubersmann« v pasijonu iz St. Georgena in »Zauberer« v Koroško-nemškem pasijonu (gl. repliko Prvega Juda v KNP). Med drugim v repliki II, 108:

No 108 der 4te Jud

S\tiemi ſhtriki ga bama perueſali,

tudi ſlato ketno na vrat podjali,

da se na bo mogu od ſtebra Reſhiti,

dergazhi da bi an mogu en zopernik biti.

22Vendar razen omenjenih podobnosti ni najti mesta, na osnovi katerega bi lahko besedilo KP opredelili kot prevod KNP.

Porfirij

1Kindberški in Kapelski pasijon sta edini besedili našega korpusa, ki poleg dramaturgije grobijanskega tekmovanja med mučitelji uvajata tudi motiv solidarnosti in sočustvovanja s trpečim Zveličarjem.

2V Kindberškem pasijonu (Kretzenbacher 1988: 109–111), se pravi pasijonski igri, ki so jo pod naslovom Chor-Freytag Andacht uprizorili na veliki petek leta 1756 pod vodstvom Franza Rosmana v Kindbergu na Štajerskem (Kretzenbacher 1988), bičanju poveljuje Stotnik (Haubtmann), ki naroči Malhusu in njegovim tovarišem, naj Kristusa bičajo z vso silo, da bo dobil zasluženo plačilo:

Geislet Ihn kein fleis solt sparen,

den verdienten Lohn wird Er wohl erfahren.

Kretzenbacher 1988: 109

3Malhus in Lucius med drugim pravita, naj ga brezobzirno tepejo, da se bodo videle maroge in se bo koža dvigala, saj je v njem še dovolj krvi:

Malhus

Schlag nur zue, liebster bruder mein,

schlag sicher ohne allen bedencken. […]

Lucius

Schau bruder die streymen fahren auf,

Die Haut sich thuet aufheben.

Allo! Ihr brüder nur Tapfer schlagt drauf,

Es thuet noch blut gnue geben.

Kretzenbacher 1988: 110

4Tedaj se pojavi plemeniti rimski vojak Porfirij, ki je v didaskalijah napovedan z naslednjim besedilom:

Ein Edler Römischer Kriegs=Mann zucket das schwerd und auß naturlichen Antrib des Mitleydens gegen den elendig zerfleichten [sic!] heyland tracht die strick abzuhauen. Christum von der geislung zu erlösen. Simon de Neap., in hora passionis Christi.Kretzenbacher 1988: 110¹⁹⁴

5Jude, ki Kristusa mučijo, ozmerja kot lutrovsko drhal, enega celo spodi z brco. Mu bo že še pokazal, pravi, gotovo bo dobil svoje plačilo in hudič naj ga strga. Hitro odveže vezi in spone ter Kristusa pusti varno oditi. Kar počenjajo, je krivično, greh in sramota, ki jo je grozno gledati, zato niso vredni, da jih nosi zemlja, in gotovo se bodo znašli pri hudiču:

Porphyrius diser Edle Röm. Krieqs=Mann spricht.

O Ihr verfluchte Teüffels=Knecht,

Was thut ihr dan anfangen,

Mit disen Menschen wider alles Recht

Er hat ja nichts begangen.

Du luters gsind /: stost einen Juden mit den Fues:/

scher dich hindan.

Will dir waß anders weisen.

Gwis bekommbst du deinen lohn,

der Teüffel sol dich zreissen.

Gschwind loß auf die strück und band,

last sicher Ihn fortgehen.

Was ihr verübt ist sünd und schand,

ein graussen anzusehen.

Ihr Basti=Vicher seyd nicht wehrt

daß Eüch die Erd thuet tragen.

Dem Teüffel Ihr gar gwis zu kehrt,

der brücht euch Hals und Kragen.

Kretzenbacher 1988: 110–111

6In kot se je Porfirij v Kindberškem pasijonu nenadoma pojavil, tako za to repliko tudi enostavno odide.

7Podobno se v KP v II, 114 nenadoma pojavi Vojak, v katerem je lahko prepoznati Porfirija, ki nam je znan iz Kindberškega pasijona:

No 114 Da komet der Soldat und redet also

Prozh vi navſmileni tierani vsi,

sakai ozhte Jesusa zelu umoriti vi,

gdu ga je ſhe h\tei smerti obsodu,

katieru si she an ni ſaſhlushu,

jest ozhem vam pa eno drugo pokasati,

al se na bate otli ad\le\tega prazh podati,

le\tega katieri te smerti doushen ni,

taistiga ozhte zelu vmoriti vi.

8Vendar v nasprotju s Kindberškim pasijonom v KP Vojakov nastop ni izoliran. Po svoji namenskosti ima namreč vsebinsko paralelo v opisanem prizoru s Pilatovo ženo, ki skuša pregnati biriče in tako preprečiti nadaljevanje bičanja.

9Pripis »Simon de Neap, in hora Passionis Christi« v zgoraj navedeni didaskaliji Kindberškega pasijona je Kretzenbacherju (1972), po katerem v glavnih potezah povzemamo tudi naslednje poročilo, omogočil rekonstruirati zgodovino motiva.

10Motiv Porfirija je najti že v videnjih Kristusovega trpljenja sv. Brigite Švedske (1302/03–1373), ki so bila z naslovom Revelationes v številnih rokopisih in tiskih razširjena po vsej Evropi, med drugim v tisku, ki ga je 1680. leta v Münchnu izdal tiskar Wagner: Revelationes Caelestes Seraphicae Matris S. Birgittae Suecae, Sponsae Christi Praeelectae … ¹⁹⁵

11V tej izdaji, ki jo je pripravil salvatorijanec Michael Hörmann, se opis vizije glasi:

… toto enim corpore nudus erat, cum flagellaretur. Tunc unus inimicorum ejus assistentibus lictoribus dicebat, vultis hominem hunc sine judicio occidere et causam mortis eyus vestram facere, et haec dicens, secuit ligamen.¹⁹⁶cit. po Kretzenbacher 1972: 121

12Medtem ko ostaja na tem mestu Kristusov rešitelj anonimen (unus inimicorum) vse do konca 17. stoletja, se v glavnem delu uspešnega baročnega hagiografa Michelangela Carraciola, bolj znanega pod redovniškim imenom Simon de Neapoli, pojavi z imenom Porphyrius. Iz ene od treh izdaj Pasijonske ure ali Orologio della Passione di Giesù Cristo secondo 24 ore nelle quali la pati, distinto in discorsi storici, riflessivi i meditativi v letih 1709, 1718 in 1741 je pisec Kindberškega pasijona lahko prevzel besedilo ter ga rahlo adaptiral v uvodnih didaskalijah k repliki Porfirija (Kretzenbacher 1972: 123). V drugi izdaji iz leta 1718 se ustrezno mesto glasi:

Se un Soldato Cavaliere Romano per nome Porfirio, presente ad una tal carneficina, stomacato d’una tal crudeltà, mosso da pietà naturale sfoderato la spada, minacciò chi sottentrar voleva alle stanchezza di chi battevalo [sic!].¹⁹⁷Simon de Neapoli, Orologio della Passione 1718: 75, citirano po Kretzenbacher 1972: 123

13Kindberški pasijon je po Kretzenbacherju (1972: 116) edino nemško pasijonsko besedilo, v katerem je najti Porfirijev motiv. Za Kapelski pasijon se seveda poraja vprašanje, ali se je pisec lahko zgledoval po Kindberškem pasijonu, ali imata oba pasijona skupno, doslej neznano predlogo, ali pa vsak od njiju samostojno uporablja razpoložljivo hagiografsko gradivo. Za tretjo podmeno bi govorilo dejstvo, da se oba pasijona razlikujeta po imenu vojaka in po tem kako vključujeta prizor v ostalo dogajanje. V Kindberškem pasijonu je zgoraj opisani Porfirijev nastop precej neorgansko vključen v besedilo in deluje skoraj kot z ostalim besedilom nepovezan tujek. V svoji repliki Porfirij sicer zahteva, naj hitro odvežejo vrvi (Gschwind laß auf die strück und band), vendar biriči na to ne reagirajo. Stotnik v naslednjem prizoru da povelje, naj prenehajo (Haltet ein, es ist schan genueg) in s tem zaustavi bičanje (Kretzenbacher 1988: 111), toda mučenje se takoj nadaljuje s trnovim kronanjem.

14V Kapelskem pasijonu Jezusovi mučitelji v R II, 115 reagirajo na Porfirijev verbalni napad (R II, 114) s sumom, da simpatizira z Jezusom:

No 115 der 2te Jud

Kier se tebi te sapelauz vsmili,

dobru je de smo enkrat naſhe delu Strilli,

inu naſhu ſerze ſhie nad\niem ſhladilli,

pa ſtori ſh\niem kar\ti ozh,

jes pak raitam da\ti niega ſhiviga, ne dobiſh nigdar prozh,

mi se ozhmo od niega prozh podati,

poimi od niega prozh vi moi Tovarſhi jnu brati.

15Porfirij oz. Vojak v R II, 116 KP za razliko od Kindberškega pasijona tudi dejansko preseka vrvi in osvobodi Kristusa:

jest si ozhem pak eno drugo kunſht ſmisliti,

le\tega Nadouſhniga, od ſtebra fraÿ ſtoriti,

sei sem jest tukei sa enei Sabli obdan,

bam odsekou ta ſhtrik da bo fraÿ jnu ledik ſpelan.

16V Kapelskem pasijonu se zgodba še nadaljuje. Po prizoru z dvema Angeloma, ki zapojeta pesem Vse stvari žalujte, se Judje v repliki II, 118 odločijo:

pelimo ga pred Pilatuſha, ino nemo ozhmo povedati,

da naſho ſhelje nismo mogli prou dopouniti.

17To tudi storijo in v repliki II, 129 Prvi Jud pred Pilatom opravičuje svoj in svojih tovarišev neuspeh:

Pillateſh mi ſmo po tojei voli ſtorili,

pak vender nikar naſhu ſhelje dopounili,

ſakai en ſhounier al ſoldat ſe je podſtapu zhries nas priti,

glich koker bi moli po tojej voli ſtoriti.

18Dvakratna znotrajbesedilna povezanost in doslednejša integracija Porfirijevega motiva v besedilo – v nasprotju z izoliranim prizorom v Kindberškem pasijonu – je po našem mnenju zgovoren dokaz za samostojen in neposreden prevzem motiva iz nekega drugega vira. Ta vir bi lahko bila ena od izdaj Orologio della Passione Simona de Neapoli. Obdobje med izdajami v letih 1709: 1718 in 1741 bi v tem primeru utegnilo služiti kot terminus ante quem non za prevzem iz tiskanega vira. Ni pa izključeno, da je bil motiv prevzet neposredno iz zgoraj citirane Münchenske izdaje iz 1680. leta, ki jo po Cobissu poleg NUK v Ljubljani hrani tudi kapucinski samostan v Škofji Loki.

19Ne glede na to, ali je bil motiv prevzet ob koncu 17. stoletja neposredno iz Revelationes Brigite Švedske ali pa ob začetku 18. stoletja iz Orologio della Passione Simona de Neapoli, v obeh primerih je moralo slovensko besedilo nastati v sredini, ki je razpolagala z ustrezno knjižnico. Za to pa prihajata v poštev le dobrolska ali celovška jezuitska skupnost.

Kronanje s trnjem

1V nasprotju s skopo omembo bičanja trije evangelisti obširneje poročajo o kronanju s trnjem (Mt 27,27–31, Mr 15,16–20, Jn 19,2–3). Sinoptično besedilo vseh evangelistov v EvL – npr. pri Pohlinu – nazorno in s številnimi detajli prikazuje potek dejanja:

Tedej je Pilatush JEsuſa perjev, inu ga je gajshljal. Deshelskega Oblaſtnika ſhovnirji pak, ſo perjeli JEsuſa, inu noter pellali v’lopo ſodne hiſhe, inu ſo k'njemu iſklizali uſo shovnirſheno, inu ſo ga islekli, inu ſo en ſhkerlatne plajſh okuli njega djali, inu eno ternaſto krono ſpledli, inu na njegovo glavo poſtaveli, inu en terſt ſo njemu v' deſno roko podali, inu ſo pred njim poklekuvali, inu ſo is njega ſhpot, ali en ſmeh delali, inu ſo sazheli njega posdravlati, rekozh: Sdrav bodi ti Krayl teh Judov. Inu ſo ga v lize wili, inu ſo vajn pluvali: inu ſo useli ta terſt, inu ſo shnim na njegovo glavo wutali, inu ſo padali na kolena, inu ſo ga molili. Pohlin 1772: 102

2Kronanje s trnjem sodi v standardne prizore vseh pasijonov. Kot pri bičanju so tudi pri kronanju s trnjem lahko uporabljali preprosta sredstva za stopnjevanje gledališkega učinka. Tako npr. v didaskalijah Admontskega pasijona beremo, da Kristusu s krono vred dajo tudi z rdečo barvo napojeno gobo na glavo, iz katere mu potem teče po obrazu »kri«:

Sy TRUCKHEN IM DIE CRON, AUFS HAUBT MIT AINEM SCHWÄMLEIN IN ROTE FARB EINGEDUNCKHT, DAS IM DAS BLUET YBER DAS ANGESICHT ABFLEUSTPolheim 1972: 60

3Za klasifikacijo prizora se nam ponujata dva kriterija: a) kje je v primerjavi z EvL prizor s kronanjem vključen v pasijonsko dogajanje, b) kakšen je vsebinski odnos med besedilom pasijona in evangelijskim izročilom.

4V sinopsi Evangelijev sledi kronanje s trnjem neposredno po bičanju, kronanju pa prizor s Pilatovim ecce homo. Tako je tudi v nekoroških pasijonih, ki se razlikujejo le pri upodobitvi samega kronanja. V Bozenskem pasijonu Pilat prekine bičanje in da navodilo za kronanje, ki naj bi Kristusu pregnalo vsako misel na kraljevsko čast:

Ich main, er hab sein genueg;

Dye dürnein kron ist auch sein fueg:

Dye truckt im in sein hawbt,

Da von würt er wol betawbt;

Und schlacht darauf mit stangen,

Das er sich nit mer lass pelangen

Nach künigklicher er

Als er getan hat hüntz her.

Wackernell 1972: 118

5Tudi v Admontskem pasijonu Pilat zaustavi bičanje in zapove, naj Kristusa kronajo s trnjem, da bi ohladili jezo Judov:

Hört auf vnnd Thuet im Nit zuuill,

Vnnd vber Trëttet nit das zill,

Crönt in auch, mit ainer Cron von dorn,

Das gestilt werd der Juden zorn

Polheim 1972: 60

6V pasijonu iz St. Lamprechta Višji stotnik (Oberhauptmann), ki poveljuje bičanju, sredi bičanja zahteva, naj prinesejo krono iz trnja (Wonisch 1957: 73–74).

7Tudi v Mürztalskem pasijonu privoščijo Judje, ki jih je Pilatova žena skušala pregnati (gl. v istem poglavju razdelek Pilatova žena), Jezusu le malo počitka in takoj začnejo s kronanjem. V Kindberškem pasijonu je kronanje dramaturško organizirano kot samostojen prizor z naslovom Christus wird mit Dörnern gecrönt und von denen Juden verspottet. (Kretzenbacher 1988: 111), ki mu sledi prizor pred Poncijem Pilatom.

8V koroški skupini pasijonov so med bičanje in kronanje s trnjem ter med kronanje in Pilatov Ecce homo vrinjeni še drugi prizori:

9V vseh treh pasijonih sledi po bičanju prizor z Angelom(a): v pasijonu iz Altenmarkta (Schlossar 1891b: 331) zapoje Angel pasijonsko pesem o bičanem Zveličarju Seht Ihr da ihn angebunden, ki jo v skrajšani obliki od tretje kitice naprej in z začetkom Schönster Jesu meiner Augen navaja tudi Graber (1923: 87–88) v KNP iz Sörga.¹⁹⁸ V KP v R II, 117 zapojeta dva Angela trikitično pesem v ritmu alpske poskočnice in z začetkom Vse ſtuari Shaluite. ¹⁹⁹

10Od tega prizora naprej se koroški pasijoni med sabo razlikujejo po svoji dramaturgiji. V pasijonu iz Altenmarkta v 5. prizoru Stotnik (Hauptmann) prosi Pilata za dovoljenje, da Jezusa kronajo po svoji volji. Ko to dovoljenje dobi, vsi zmagoslavno vzklikajo, naj umre nesramni Galilejec, ki se sam celo imenuje Kralj Hebrejcev:

Vivat! Es sterbe nun

Der freche Galiläer!

Der sich gar nennen lässt

Als König der Hebräer.

Schlossar 1891b: 332

11Nato da Stotnik (Hauptmann) povelje, naj Kristusa ostro stražijo in ga peljejo v ječo.

12Sledita 6. in 7. prizor (Schlossar 1891b: 333–336), ki ju bomo opisali v naslednjem poglavju in ki prikazujeta usodo Jude Iškarijota. Šele po Judeževi smrti kot 8. prizor sledi kronanje s trnjem (Schlossar 1891b: 337 –338). V dvodelnem 9. prizoru (Schlossar 1891b: 338) najprej spet nastopi Angel, ki grešnikom predoči Jezusovo trpljenje, nato še Stotnik (Hauptmann), ki poziva, naj gredo k Pilatu. V 10. prizoru (Schlossar 1891b: 338–339) se odvija že opisani dialog med Pilatom in Deklo Pilatove žene. V 11. prizoru (Schlossar 1891b: 339), ki ga pozna samo pasijon iz Altenmarkta, Vratar (Thürhüter) najavi množico velikih duhovnikov (Ein grosser Hauf der Pfaffen), Pilat pa se pritožuje nad pritiskom Judov. Ko jih v 12. prizoru sprejme, utemeljijo svojo tožbo proti Jezusu. V upanju, da bo zbudil njihovo sočutje, Pilat končno pokaže bičanega in s trnjem kronanega Kristusa:

Seht diesen Menschen an,

Wie seine Haut zerschmissen,

Wie dieser arme Mann

Am ganzen Leib zerrissen

Und spöttlich ist gekrönt

Mit scharfen Spitz und Dorn,

Wie er verlacht, verhöhnt,

Schimpflich bekleidet word‘n!

Schlossar 1891b: 341

13V KNP – in samo v tem besedilu – po prizoru z Angelom nastopijo štiri žene (Marija, Marija Magdalena, Veronika in Marta) in se pogovarjajo o pasijonskem dogajanju (Graber 1923: 88–89), takoj zatem sledi kronanje s trnjem (Graber 1923: 89–92). Šele po kronanju so uvrščeni prizori z Judo Iškarijotom, in sicer: Juda v svojem obupu, njegov samomor in zmagoslavje hudičev (Graber 1923: 92–98). Naslednji sklop prizorov s Poncijem Pilatom se v KNP začenja s sanjami Pilatove žene in se nadaljuje s precej obsežnim pogovorom med Pilatom in njegovo ženo (Graber 1923: 99–102). Šele nato Judje pripeljejo Kristusa pred Pilata (Graber 1923: 102–103), ki je prepričan, da bo izmučeni in s trnjem kronani Kristus zbudil njihovo usmiljenje:

Nun wird durch Grausamkeit der Bluetdurst sein gestillet,

Der Juden Tigerherz mit Bluet g'nueg angefüllet,

So bringet ihn heraus, daß ihr ihn sehen werd't. […]

Ich glaube nicht, daß wer ihn noch zum Tod begehrt.

Graber 1923: 102

14V Kapelskem pasijonu (KP) po nastopu dveh Angelov – pred kronanjem kot v pasijonu iz Altenmarkta, in ne po njem kot v KNP iz Sörga – sledita Judeževa smrt in zmagoslavje Hudičev, kronanje pa se začne z napovedanim obiskom pri Ponciju Pilatu, ki mu Judje poročajo, da je en ſhounier al ſoldat (II, 129) preprečil, da delo opravijo po Pilatovem ukazu in po svoji želji. Kot nadomestilo za to Porfirijevo intervencijo si v R II, 129 izposlujejo dovoljenje za kronanje s trnjem.

kier se je te ſapelauz sa eniga kralla vnkei dajau,

perpusti de bama ſturilli koker je an diau,

da mi tega ſapelauza bama zhaſtilli,

jnu niemu eno Ternasto krana na\glau poſtauilli.

15Pilat jim dovoli, da storijo z njim, kar hočejo (R II, 130), in Judje začnejo s kronanjem (R II, 131–142). Po kronanju sledijo že opisani prizori med Pilatovo ženo, Deklo in Pilatom (R II, 143-148). Prizori med Pilatom in njegovo ženo se končajo s tem, da Pilat pošlje služabnika, naj pokliče čakajoče Jude pred svoj prestol. Ko Judje pridejo (R II, 149–151), jim v repliki II, 152 z besedami Pogleite all je an anemo zhloveko glich pokaže bičanega in s trnjem kronanega Kristusa.

16Z opisano dramaturgijo se KP uvršča med koroške pasijone, vendar je po vrstnem redu prizorov bliže pasijonu iz Altenmarkta kot KNP v Graberjevi verziji.

17Pri drugem kriteriju, namreč pri obsegu ter vsebinski bližini ali oddaljenosti od evangelijskega izročila, je treba posebej upoštevati, da sta grobijansko sramotenje Kristusa in persiflaža rituala poklona pred vladarjem (proskineza) za verne gledalce vsebovala tudi elemente blasfemije, zato je bilo uprizarjanje kronanja s trnjem v srednjem veku celo prepovedano in so se inscenacije v pasijonskih igrah vse do baroka močno ravnale po evangelijskem besedilu.

18V Bozenskem pasijonu se besedilo komajda oddalji od svetopisemske predloge, ki je citirana najprej v latinščini in nato parafrazirana z nemškimi verzi:

Deinde quartus miles accipit sceptrum de manu Jhesu et percutit caput ejus. Et dicit: 'Prophetisa nobis, Criste: quis est, qui te percussit?'

Et dicit:

Jhesu, dw solt uns weissagen:

Wer hat dich yetzunt geschlagen?.

Wackernell 1972: 120

19V Admontskem pasijonu didaskalije opredeljujejo dejanje podobno kot sinopsa evangelijev:

DIE VIER KHNECHT LESEN IN AB, GËBEN IM AIN PURPUR MANTL, VMB, SÖZEN IN AUF AIN STUEL, KHRÖNEN IN, MIT AINER DORNEN CRON GËBEN IM AIN ROHR FIR EIN ZEPTER, SCHLAGEN IN DAMIT SEIN HAUBT KHNIEN VOR IM NIDER VND DER ANDER SPRICHT.

Du Juden khinig Gegriest seÿst,

Mit deiner Cron, du woll beweist,

Das du bist ain khinig an Landt vnd Leidt

Polheim 1972: 60

20Skopi dialogi pa se samo na enem mestu oddaljijo od svetopisemske predloge, ko Tretji Jud – očitno zaradi rime – sklepa iz trsta v Kristusovi roki, da je velik norec:

Dein Zebter auch gewislich bedeidt,

Wëlliches ist ain holles Rohr,

Das du bist gar ain doller dor.

Polheim 1972: 60

21Tudi pasijon iz St. Lamprechta samo enkrat odstopa od svetopisemske predloge, in sicer na mestu, ko eden od protagonistov ironično vpraša Kristusa, koliko ima denarja. Drugi ga zato ozmerja z norcem, češ ali ne ve, da ima kot kraljevska oseba več denarja, kot ga on lahko požre:

Du Narr, diß ist ein königlihe Person,

Hot mer gelt, alß ih freßen kan.

Wonisch 1972: 73

22Bolj se bližamo 18. stoletju, močneje so v besedilih prisotni elementi grobijanstva, ljudske fantazije in simbolike. V Mürztalskem pasijonu Stotnik (Haubtman) v vulgarnem jeziku ukaže, naj prinesejo stol in Kristusu pritisnejo krono na bučo:

bringts her ein stull vnd sezt ihn drauff

Trukhts auch ein Cron an sein schedl hinauff.

Kretzenbacher 1988: 50

23V Kristusovem grbu, nadaljuje Stotnik, naj bi bili dve oslovski ušesi in poleg njiju po norčevskem običaju še dve sveži oslovski figi:

Ich mueß nur Dein Wappen auch

Zwey Esl ohren zeigen

Du führst nach alten Naaren brauch

Darzue zwey frische feigen.

Kretzenbacher 1988: 50

24Kindberški pasijon v glavnem sledi svetopisemski zgodbi, vendar je poln grobosti in ironije. Stotnik (Haubtmann) v svojem uvodnem navodilu za kronanje poudarja, da morajo vezati trnjevo krono tako, da bo trnje obrnjeno navznoter:

Von Dörnern mus sein diese Cron, sucht wo ihr Dörner findet

Mehr hat Er nicht verdient zum Lohn, die Spiz aber einwerths bindet.

Kretzenbacher 1988: 111

25Rub[inus] ob koncu kronanja ironično časti Kristusa kot velikega in močnega kralja, ki je videti kot krščen netopir:

Sey gegruest O König groß und mächtig,

Ich kumb zu dir anbetten dich andächtig.

O wie wohl und herrlich siehest du gestaltet aus,

Nicht vill anderst, als wie ein Tauffte fleder mauß.

Kretzenbacher 1988: 111

26V pasijonu iz Altenmarkta (Schlossar 1891b: 337) Kristusa kronajo s krono, ki naj bi mu šla do možganov, mu dajo v roke trs kot žezlo in ga odenejo v škrlatni plašč, ki so ga že načeli ščurki:

Ein‘ Purpurmantel muss er auch haben,

Der schon gefressen ist von Schaben,

Um anzuzeigen sein richtig‘s Reich:

Dann sieht er einem König gleich.

Schlossar 1891b: 337

27KNP s svojo upodobitvijo samega kronanja v 40 verzih po obsegu prednjači pred vsemi nemškimi pasijoni (Bozen 24, Admont 10, St. Lamprecht 26, Mürztal 12, Kindberg 16 in Altenmarkt 24 verzov). Od vseh navedenih pasijonov in od KP pa se razlikuje tudi po tem, da takoj po kronanju nastopi mladenič, ki kljub uporu Prvega stražnika zapoje 5 kitic 7-vrstične pesmi, v kateri povezuje Jezusove muke s človeškimi dejanji in grehi (Graber 1923: 90–92), dokler ga Malchus in Prvi Jud ne preženeta (dodatnih 46 verzov). Poleg tega Jezusa posadijo na kamen, in ne – kot v ostalih pasijonih – na stol, v replikah pa sadistično hvalijo učinkovitost kronanja, pri katerem bo trnje prebodlo lobanjo:

Malchus

Ei, wann du ein König wolltest sein,

so setz‘ dich her an diesen Stein.

Wir dich zieren mit einer Kron‘ von Dorn,

daß sie wird dein‘ Hirnschal durchbohr’n

Erster Jud

Die Kron geht wohl tief in’s Haupt hinein,

niemand wird leichtlich greifen darein.

Graber 1923: 89–90

28Drug drugega spodbujajo, naj pritiskajo, da bo iz njegovega telesa brizgala kri:

Dritter Jud

Die Kron‘ ist schön, die Stein‘ seind guet,

druckt zue, daß spritzt heraus das Bluet.

Graber 1923: 90

29Pozdravljajo ga kot judovskega kralja, ki ni dovolj maziljen in kot kralj umazanije vlada v deželi:

Zweiter Jud

Sei gegrüeßt, du Judenkönig!

Pfui, du bist gesalbt zu wenig.

Ein König der Unsaubrigkeit

jetz regieret Land und Leut‘.

Graber 1923: 90

30Ob koncu si na tem ozadju oglejmo še slovenske pasijone. V Škofjeloškem pasijonu se pred kronanjem pojavita dva Angela, ki osmislita kronanje s trnjem kot rešilno dejanje za grešnike. Od vseh pasijonov pa se razlikuje Škofjeloški pasijon z glavno utemeljitvijo Prvega Juda za to obliko mučenja, v kateri je še čutiti duha legitimizma in protireformacije:

On ie nashe firshte Sanizhuou,

Sam sebe pa pouikhsuouu,

nasho uero doli tlazhu,

drugo pa nasnano naprei ulazhu.

Ogrin 2009: 85

31Čeprav je zaradi razlik v gledališki prezentaciji in času nastanka morda tvegano primerjati Škofjeloški pasijon z navedenimi pasijonskimi besedili, je vendarle opazna odsotnost grobijanskega sramotenja in konkretnih referenc na fiziološke učinke mučenja. V primerjavi z zgoraj navedenimi citati iz nemških pasijonov zveni sramotenje v Škofjeloškem pasijonu skoraj otroško naivno:

Na kolenih ô lubesniui bratie iest klezhim,

ter mu norze inu figo usobe mollim,

koker enimu ternoumu krallo uſsa zhast dam,

on pa sedÿ koker en lipou Jesus sam

Ogrin 2009: 86

32Pri Drabosnjaku se ob koncu bičanja pojavita Marija in Janez, ki ju biriči preženejo in začnejo s kronanjem. Po kronanju kratko nastopi Angel, nato sledi precej obširen Pilatov »rat«, v katerem se Pilat najprej upira pritisku Judov, vendar ob koncu vendarle klone. Dialogi pri kronanju ostajajo na splošni ravni in ne vsebujejo grobijanskih elementov ali fizioloških opisov mučenja. Glavni motiv za kronanje s trnjem je Jezusova dozdevna uzurpacija kraljevske časti:

Kei tu sana keruiza mora biti

Sam ſebe pouiſhati noi sa krala ſtoriti.

Drabosnjak 1841: 51

33Judje ob koncu kronanja padejo pred Kristusom na kolena in vpijejo:

Bodi kral ti zheſhan tih judou

Lepu si zieran kaku si saſhluſhou

Sdei maſh szeptar krono ino tron

Le tu imaſh ti od nas an uon.

Drabosnjak 1841: 51

34V Kapelskem pasijonu (KP) je kronanje s 30 verzi nekoliko krajše kot v Koroškem nemškem pasijonu (KNP). Dialogi se sicer v precejšni meri ujemajo z analiziranimi nemškimi pasijoni, vendar so preprostejši ter brez grobijanskih oblik in preciznega fiziološkega opisa mučenja. Težišče dialogov je medsebojno spodbujanje k večji zavzetosti, novo pa je vzajemno sumničenje biričev, npr. v repliki II, 139, ki ima svojo paralelo v zgoraj opisani reakciji na Porfirijevo intervencijo.

Kaÿ dielaſh da boll na pertiſniſh,

jest mienim da ti ſh\niem eno vsmilenie jmaſh

35Posebnost bi po naših dosedanjih ugotovitvah lahko bila tudi didaskalija k repliki III, 141:

Nachdem komt der 1ſte Jud mit einem Schlögel und schlagt über Krönung Stang und redet also

Zheshen, zheshen, zheshen bodi ti Judouski krall.

36V vseh pasijonih, ki smo jih lahko pregledali, mučitelji pritiskajo Kristusu krono na glavo z dvema drogovoma; tudi v likovni umetnosti (npr. Tizian, Caravaggio), na Slovenskem tudi v Valvazorjevi pasijonski knjigi (Valvasor 1679/1970), imajo samo drogove, da pa poleg tega uporabljajo še kij (Schlögel), s katerim udarjajo po drogu, smo našli samo v pasijonski igri iz Železne Kaple.

Smrt Jude Iškarijota

1Na prvi pogled se zdi, kot da je didaskalija pred repliko II, 129 s svojo drastično nazornostjo tipičen pokazatelj baročne estetike Kapelskega pasijona:

Nach\dem Spruch machet ihn der Teufel auf und wierft das Ingeweid heraus und wierd von die Teufel abgenohmen und hinweggetragen ²⁰⁰

2Toda za zgodovinsko in stilsko objektivnejšo oceno tega mesta je treba poleg znane pripovedi o Judeževi smrti pri Mateju (Mt 27,3–10) upoštevati tudi manj znano mesto v Apostolskih delih, ki se glasi:

Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje.Apd 1,18

3Obe pripovedi sta združeni v sinopsi EvL, za katero navajamo primer iz Gutsmana:

Kader je she Judash, katiri je njega isdau, vidiu, da je on k‘ ſmerti obſojen, ga je sgrivalu, inu je nasai perneſeu tem viſhem Farjam inu ,Stareiſham, te trideſet ſrebernike, inu je djau: jes ſem ſe pregrieſhiu, kir ſem nedoushno kri isdau. Oni ſo pok rekli: kai ſe mi maramo? ti gledei satu gor. Inu on je te ſrebernike v‘tempel vergeu, ſe je prezh pobrau, je ſheu, inu ſe je s‘seno vervjo ſam obeſiu. Inu ſe je po ſriedi na dvuje respokniu, inu vſe njegovu oſerzhje, inu zhrieve ſo ſe isſule. Ti viſhi Farji pak ſo vseli te ſrebernike, inu ſo djali: ſe ne ſpodubi, da bi je mi v‘zirkouno ſkrinjo sahranili, sakai tu je plazhilu te kriji. Oni ſo pak en ſvit gershali [sic!], inu ſo ſa nje kupili enega lonzharja gnivo h’pokopaliſhu ptujeh ludi.Gutsman 1780: 93–94

4Pripoved v EvL nam bo tudi pri tem sklopu motivov služila kot ozadje, pred katerim bomo skušali razvrstiti pasijonske igre. Pri tem bomo primerjali tradiranje pripovedi po Mt 27, 2–8 in njene tri motive:

5a) vračanje denarja in reakcijo Judov,

6b) Judežev samomor ter

7c) sklep velikih duhovnikov, da 30 srebrnikov kot ceno krvi ne shranijo v tempeljsko zakladnico, temveč zanje kupijo lončarjevo njivo za pokopališče tujcev.

8Bozenski pasijon (Wackernell 1972: 101–103) se začenja z latinskim citatom iz vulgate, in sicer z Judovim kesanjem Peccavi, tradens sanguinem justum, in z njegovim svobodnim prevodom v nemščino:

Nempt hin wider ewer pösses guet!

Ich han das unschuldig pluet

Verkawfft übel und mördleich:

Wackernell 1972: 102

9Ko mu veliki duhovniki odgovorijo, da jim za to ni mar, Juda obupa in sklene, da se bo obesil:

Ich sol pillich darumb hangen

Und also mein endt erlangen!

Wackernell 1972: 103

10Pojavi se Hudič in mu ponudi vrv, naj se obesi. Judi predoči muke, ki ga čakajo tam, kamor sodi, namreč globoko na dnu pekla, kjer se bo moral peči na duši in telesu, on, Hudič, pa mu bo vlival žveplo v usta:

Und hast deinen herren verratten;

Darumb mues dein leyb und sel pratten

Vil tief in der helle grunt,

Und wil dir giessen schwebel in deinen mundt

Wackernell 1972: 105

11Nato se Juda obupan in kričeč obesi z vrvjo, ki mu jo je dal Hudič:

Et sic Judas festinans currit ullulando et clamando ad modum desperantis et suspendit se. Wackernell 1972: 105

12Sluga pobere denar, ki ga je Juda vrgel v tempelj, in ga izroči Judom.

13Bozenski pasijon konča prikaz Judeževe smrti v skladu z evangelijskim besedilom s predlogom, da za Judežev denar kupijo lončarjevo njivo, ki naj bi služila kot pokopališče tujih romarjev:

Man sol den acker Achaldemach

Darumb kawffen tzw disser sach,

Das man darein müg gelegen

Pilgram, dye da sterben untter wegen.

Wackernell 1972: 106

14Tudi v Admontskem pasijonu (Polheim 1972: 48–50) se začenja uprizoritev Judeževe smrti z zgoraj navedenim citatom iz vulgate in z vrnitvijo 30 srebrnikov ter se konča s sklepom o nakupu lončarjeve njive. Admontski pasijon pozna tudi uvodoma omenjeni drastični motiv paranja drobovja:

JUDAS LAUFFT MIT GROSSEM GSCHRAY AB, HËNCKHT SICH AN AIN PÄM, SCHRICKHT MITN VONEINANDER. VND DIE TEIFEL ZIEHEN IM DAS JNGWAID HERAUSPolheim 1972: 49

15Čeprav na osnovi poznejše razširjenosti lahko domnevamo, da so tudi v drugih pasijonih uporabljali identične ali podobne drastične motive,²⁰¹ je Admontski pasijon prvo nemško besedilo, ki vsebuje prizor, v katerem se Judeževo telo razpoči na dvoje, hudiči pa iz njega potegnejo drobovje.

16St. Lamprechtski pasijon (Wonisch 1957: 64) je med vsemi najbolj skop pri inscenaciji Judeževe smrti: Judež vrne denar, ker noče več misliti na mojstra in noče več prenašati posmeha Judov. Brezumen teče z odra, da bi se obesil:

Meins Meisters will ih nimmer gedenkhen,

An nehsten baum will ih mih henkhen.

Ih hab doch weder Rast noch Ruh

Und ihr lacht meiner noch dorzu.

Und lauft unsinniger weis dorvon

Wonisch 1957: 64

17Mürztalski pasijon ne omenja niti Judeževega samomora niti nakupa lončarjeve njive.

18Popolnoma drugače strukturirana pa je upodobitev Jude Iškarjota v Kindberškem pasijonu (Kretzenbacher 1988: 97–100). Začne se s sedmo predstavo, v kateri Juda ves začuden izve, da bodo Jezusa obsodili na smrt in da je za to »zaslužen« prav on. V dolgem dvodelnem monologu, ki zveni kot baročni teološki traktat, izraža svoje duševno stanje in se sooča s svojo krivdo. Tako npr. preklinja slo po denarju kot voditeljico k vsaki zlobi, kot učiteljico vsega zla, kot brodolom in potop nedolžnosti:

O du vermalledeyte Geld-Begierd! Du bist ein Rädlführerin zu aller Boßheit, du bist ein Lehrmaisterin alles Vbels Du bist ein schiffbruch und vntergang der Vnschuld.Kretzenbacher 1988: 98

19Vse štiri elemente – vodo, zrak, ogenj in zemljo – prosi, naj končajo njegovo brezbožno življenje, in kliče hudiče, ki se jim ves predaja, da mu iztrgajo dušo iz telesa. Če jim to ne uspe, naj povzročijo, da ga vsi prekleti skopuhi in denarja lakomni posvetni norci kot svojega praočeta raztrgajo na tisoče kosov. Če pa se to ne more zgoditi dovolj hitro, je prisiljen, da sam zaduši svoje telo, ki že itak pripada peklu. Poziva hudiče, naj tečejo po vrv, da se bo lahko čim prej obesil, zadušil in »crknil« na drevesu.

Kommet her alle Teüffel. Ich gib Mich ganz und gar in Eüre Gwalt: Reisset Mein verfluchte Seel aus Ihren Gott vergessenen Cörper herauß: Wollt Ihr Teüffel dises auch nicht vollziechen, so verschafft wenigist, das alle verfluchte Geiz=Häls und geltsichtige Welt=Narren Mich als Ihren vermaledeyten Erz=Vatter in mehr dan Tausend stücken zerreissen, kan aber dises nicht so eylends geschehen! so muß Ich nur selber meinen der Hölle zugehörigen Cörper abwürgen, lauff‘ Teüffel lauff vmb ein strück, daß Ich Mich desto geschwinder aufhencken, Ertroslen und auf einen Baum verröcken möge. Kretzenbacher 1988: 99–100

20Didaskalije suhoparno predvidevajo, da se obesi na drevo in da mu hudiči pri tem pomagajo, pod odrom pa med obešanjem zažgejo prejo in v njen smrdeči dim spuščajo Judo. Zastor.

21V pasijonu iz Altenmarkta (Schlossar 1891b: 333–336) in v KNP (Graber 1923: 92–98) je prizor vračanja denarja skoraj dobesedno enak. Juda najprej prosi, naj se usmilijo njegovega mojstra, nato pa se pritožuje nad slabo kupčijo. Kajfa mu hladno odgovori, da bi dobil tudi več, če bi bil to zahteval:

22V obeh koroških nemških pasijonih Juda ob koncu ponudi denar Stotniku, naj ga položi na mizo oz. naj ga vrne tja, kamor sodi.

23Od tega prizora naprej pa se pasijona razlikujeta. V pasijonu iz Altenmarkta takoj sledi Judov monolog, ko preklinja samega sebe in roti svoje roke, ki so vzele denar, naj mu pomagajo tudi sedaj, ko bo na vešalih postal hudičev plen:

Verflucht ist nun die Stund,²⁰²

Verflucht der Juden Rath,

Verflucht mein falscher Sinn,

Der mich verführet hat.

Wohlan, verfluchte Händ,

Die das Geld genommen ein,

Ihr müsst der Höll zum G‘winn

Auch jetzt Gehilfen sein.²⁰³

Schlossar 1891b: 335

24Tedaj se pojavijo Lucifer in trije Hudiči ter se veselijo pečenke, ki so jo dobili z obešenim Judežem. Z zaključnim naukom, da bodo enako usodo doživeli vsi, ki dvomijo v božjo milost, zdrvijo z njim proti peklu.

25V Koroškem nemškem pasijonu (KNP) po vračanju denarja sledi še prizor, v katerem Kajfa in Raban določita vrnjeni denar kot »ceno krvi« za nakup lončarjeve njive. Ko odideta, Juda v obupu kliče zemljo, naj se odpre do pekla in ga požre z dušo in telesom:

O Erd‘ zerspalte dich von hier aus bis zur Höll‘,

dein‘ Rachen sperre auf, schluck‘ mich mit Leib und Seel.

Ich bin verdammt, es braucht kein Mittel mehr, kein Wort –

Ihr Hölleng’spenster kummt und holt mich mit euch fort.

Graber 1923: 94

26V naslednjem prizoru se pojavi Prvi peklenski duh (Erster Höllengeist) ali Satan, mu ponudi vrv in mu obljublja z besedami, ki se sicer pripisujejo samo Zveličarju, da se mu ni treba bati smrti, saj mu bo poklonil svojo milost ter ga rešil vseh stisk in vsakega strahu:

Den Tod darfst du ja gar nicht scheuchen,

ich will dir schon mein‘ Gnad‘ verleichen,

will bei dir bleiben in allen Nöten,

aus aller Forcht will dich erreten.

Graber 1923: 95

27Ko se Juda obeša, roti, kot v pasijonu iz Altenmarkta, svoje preklete roke, ki so vzele denar, naj mu pomagajo pri poslednjem opravilu. Štirje Peklenski duhovi (Höllengeister) se zmagoslavno veselijo, da se jim bo spekla taka »hruška iz mesa« (Fleischbirn, Graber 1923: 96), snamejo Judeža z vrvi in z njim odletijo v pekel.

28V KNP iz Sörga po zmagoslavnem plesu hudičev (Graber 1923: 96–97) Judež nastopa še kot duh: »Svečenik satana« (Priester des Satanas), trikrat udari v zemljo in zakliče Satanas adveniat foras. Tedaj Peklenski duhovi prinesejo duhá Jude na oder, ki pripoveduje o svojih mukah v najglobljem mestu pekla, kjer mora popivati z Luciferjem in goreti v večnem ognju.

29Kapelski pasijon je med vsemi navedenimi še najbliže tistemu delu koroških nemških pasijonov, v katerem se prekrivata pasijon iz Altenmarkta in pasijon iz Sörga. Vendar tudi na teh mestih ne moremo govoriti o prevodu, ampak o vzporedni obdelavi razširjenega motiva. Tako npr. v R II, 124:

Prekletu je maje ſhelje,

kier sim biu priſhu u ſhlehtnu diaine,

prekleta badi ta vra,

v katierei sim jes biu na sviet dan,

Preklet badi moi jesik,

skus katierga je bieu moi Moister predan.

30Motiv sam pa najdemo tudi v Škofjeloškem pasijonu:

Prekleta bodi ta uhra inu ta dan,

Kadar sem iest biu taku resuesdan,

De sem iest moiga Moistra tem Judam zhes dau,

ieno skusi leto sem se sdusho ieno stelleſsam khudizhu podau,

Ô greshniki tukai ui od mene en nauk uſsamite,

ieno od tega greshniga Shiuleina odstopite,

Jest pak s veliko britkostio morem upakli gorretti,

dokler niſsem othu brumnu is Christusham Shiuetti.

Ogrin 2009: 70

31Prizorov z Judeževim duhom KP ne pozna, pač pa jih pozna Drabosnjakov pasijon, v katerem je abstraktnejši duh spremenjen v nazornejšo dušo. Prizori, v katerih Juda vrača denar, v Drabosnjakovem pasijonu nosijo naslove Judaſh se s Judami ſprekarje, Judaſh sauersha denarje in Judaſh njim denarje drugizh uershe (Drabosnjak 1841: 37) in se končajo z didaskalijo Oni usemajo denarje noi grejo prezh (Drabosnjak 1841: 38).

32Ko Judje in Judež odidejo, se pojavi Lucifer, ki hudičem izroči Judeževo dušo ter jim da povelje:

Vi morta njemu noter dati

De se bo mogu sam konzhati

Drabosnjak 1841: 38

33Judo prevzame strah in obup, Lucifer pa mu predoči brezizglednost njegovega položaja:

Te prauizhni Bueg te je sapuſtou in jes pa ozhem meti

De maſh na ono dreu obieſhan biti

Drabosnjak 1841: 39

34Hudič (Taifel) mu prinese vrv, Juda jo vzame, gre z njo k drevesu in se obesi. Taifel tedaj zapoje pesem, ki se konča:

To dreuo ma posekano biti

Noi k nam v pekou priti

Kier dobriga sadu nema vezh

Le pelimo ga ſhitro prezh

Drabosnjak 1841: 40

35Namesto svečenika Satana kot v KNP se v Drabosnjakovem pasijonu pojavi Nikodemus in pravi:

Oh ti neſrezhna duſha Judaſha

To je ſtraſhen zhudaſh

Jas ozhem tebe sarotiti

De maſh ſhe mene odgouoriti

Jes uiem de boſh v pekou morou

Da boſh na uenzhne zhase gorou

Drabosnjak 1841: 40

36Nikodem trikrat udari v tla in zakliče Veni foras. Ko se mu hudiči v peklu odzovejo, ponovi svoj Veni foras še trikrat in trije hudiči pripeljejo z verigami zvezano Judeževo dušo, ki v svojem monologu med drugim pravi:

Oh jes neſrezhna duſha

Jes sim greſhnikam en ſtraſhen uelki zhudaſh

Poſluſheite kai jes k uam gouorim

Je she menuo tauſhent noi ſedem ſto noi sdei ſhe 70 liet zue²⁰⁴

Doklier jes v pekle gorim

Pa ſhe sa obedna konza ne uiem.

Drabosnjak 1841: 41

37Hudič na to le lakonično odgovori:

Sa ſtoin je tuoje kuaguuanje

V pekle bo tuoje ſtanuuanje.

Drabosnjak 1841: 42

38Lucifer pa povzame:

Nasha uola je le ta

De bi dobili ludi zela ſueta

Sa to nuezh noi den ne ſpimo

De uezh duſhiz sadobino [sic!]

Judaſh je naſh vuk gori uſeu

De je sa moiſtra denar preuſeu

Denarji ſo bli Judaſhi Bueg

Sa to je si kupou uenzhnah nalueg [sic]

On je sdei to ſhledno peſim sapau

Sdei bo na uenzhne zhase terpou.

Drabosnjak 1841: 42

39Če povzamemo glavne ugotovitve, ima Kapelski pasijon (KP) sorazmerno malo skupnih točk z obema koroškima pasijonoma, zato o prevajanju KNP po Graberjevi verziji ne more biti govora. Največ skupnih lastnosti lahko ugotovimo na mestih, kjer se Graberjeva verzija (Graber 1923) ujema s tisto iz Altenmarkta (Schlossar 1891b). Predvsem v KP in v pasijonu iz Altenmarkta manjkajo vsi prizori z Judovim duhom, ki so morali biti del neke nemške predloge, po kateri je Drabosnjak posnel svoje prizore o Judeževi duši. Zato je zelo verjetno, da sta Kapelski in Drabosnjakov pasijon obstajala v različnih razvojnih linijah. V KP in v pasijonu iz Altenmarkta ne najdemo odločitve velikih duhovnikov, da za vrnjeni denar kupijo lončarjevo njivo, pač pa jo pozna Graber (1923: 94). Drastični prizor s paranjem drobovja se prvič pojavlja v Admontskem pasijonu (Polheim 1972: 49). V ostalih prizorih je Kapelski pasijon v primerjavi s koroškima bolj umirjen in se izogiba drastičnim metaforam in primerjavam.

Kristus v Pilatovi ječi

1Motiv Kristusa v Pilatovi ječi je del tako imenovanega tajnega trpljenja Jezusa Kristusa, se pravi dogodkov, o katerih evangelisti ne poročajo, ampak so del pretežno ustnega izročila (Kretzenbacher 1979), ki je črpalo iz raznih videnj Kristusovega trpljenja (Grabner 1990). V slovenskem prostoru je motiv Kristusa v ječi znan predvsem iz križevega pota, ki ga je v Šmarju pri Jelšah med letoma 1745 in 1747 postavil župnik M. Vrečer (Kotnik 1952: 116). V tej zvezi je Stegenšek (1912: 62) opozoril na isti motiv v pasijonu iz Altenmarkta in obširneje poročal o KP. Stegenšek (1912: 85, op. 1) je domneval, da ti dve besedili glede na prisotnost legendarnih motivov predstavljata starejšo redakcijo koroškega pasijona. Kotnik meni, da Pilatova ječa sodi med starejše legendarne motive, po katerih »obsojenemu Zveličarju denejo pri Kajfu verigo okoli vratu in da bičanega Jezusa zapro v ječo, kjer je z vratno verigo priklenjen k stebru« (Kotnik 1952: 114). Iz tega Kotnik sklepa, »da Krškodolski in kapelski pasijon predstavljata torej vsak po svoje neko starejšo poljudno redakcijo, s katero je v zvezi tudi loški pasijon« (Kotnik 1952: 114). Podobno ugotavlja Kuret (1981: 88), da je Pilatova ječa posebnost koroških pasijonov (gl. zgoraj str. 245), ki jima je motiv Kristusove ječe skupen s pasijonom iz Loke, da pa medsebojne zveze še niso raziskane.

2Pilatova ječa se v besedilih našega korpusa najprej pojavlja v Kindberškem pasijonu iz leta 1756, kjer je prizor v didaskalijah 12. prizora zelo nazorno opisan. Kristus je z obema rokama prikovan na zid, vrat mu je priklenjen na verigo, z vrvmi pa je privezan na steber.

Die zwelffte Vorstellung.

Haltet in sich Christum in Körcker beeder seitz mit
den armb auf der Wandt angeschmittet, an Hals eine
Ketten Tragend, Beende Händ seind mit stricken an
einer Saullen angebunden und Verwacht.

Kretzenbacher 1988: 117

3Kristus v tem prizoru ne spregovori, prizor pa se nadaljuje s tem, da nastopi Romar (Peregrinus), ki ga, kot pravi, že dolgo išče. Med njegovim govorom se pojavi Stotnik (Haubtmann), ki ukaže Kristusa obleči in ga skupaj z obema razbojnikoma odpeljati na Golgoto. Podobno je Pilatova ječa upodobljena tudi na križevem potu v Šmarju pri Jelšah, zaradi česar lahko domnevamo, da je bil motiv razširjen ne samo na nemškem Štajerskem, temveč v vsem alpskem prostoru.

4Na Koroškem se Pilatova ječa pojavlja v pasijonu iz Alternburga, kjer pa je zreducirana na tolažilni monolog Angela:

Christus im Kerker, zwei Juden auf der Wacht

Ein Engel erscheint und singt:

Ach, wie schwer ist dir, mein Gott,

Was leid‘st du für Schand und Spott!

Im Kerker musst du sitzen und leiden

Endlich gar den Tod:

Niemand thut dich bedauern,

Thun nur auf Hoffart lauern,

Wegen deiner Sünd,

O Adamskind!

Ach lasst, ach lasst uns trauern!

O Jesu, sei getröst,

Weil du die Welt erlöst

Von Sündenband

Mit Spott und Schand,

Da all‘s verloren g’west.

O Sünder, fass zu Herzen

Christi Leiden, Tod und Schmerzen:

Die Unzucht meid,

Den Geiz und Neid,

Hoffart und Liebesschmerzen.

Schlossar 1891b: 346

5KNP (Graber 1923) za razliko od KP ne pozna Pilatove ječe. Namesto zgoraj citiranega monologa Angela v pasijonu iz Altenmarkta ima KP estetsko zanimiv trialog med Angelom, Kristusom in Prvim Judom. V pasijonu iz Altenmarkta se Angel v prvem delu svojega monologa obrača k Zveličarju, v drugem pa h grešnikom, ki jih spodbuja h krepostnemu življenju. V KP je monolog Angela razčlenjen v dve repliki, v katerih dramaturško doslednejše nagovarja samo Kristusa. V prvi (R III, 36) ga tolaži z mislijo, da bo s svojim trpljenjem človeštvu spet pridobil to, kar je Adam nekoč zgubil, v drugi (R III, 39) pa ga poziva, naj se srčno poda v smrt, saj je bila vedno njegova želja, da pomaga ubogemu človeštvu. Šele v tretji repliki (R III, 42) se prizor sklene s tem, da se Angel obrne k občinstvu in mu oznani Kristusovo rešilno dejanje:

Vesiele badite o karſhanske duſhe,

kier Xiſtus na\se useme vaſhe griehe

sa volo katiereh an tulkai terpi

jnu zellu preliti mare sojo Sueto Rieſhno krÿ,

traſhtu jnu h\veselo vaſhem duſham

da baſh\ti zhlavek od peklenske jezhe Rieſhen

6Neke vrste kontrapunkt Angelovim replikam so replike Prvega Juda. V prvi (III, 38) hvali velike duhovnike, da so Kristusa obsodili na smrt, v drugi (III, 41) pa se škodoželjno roga Kristusu, da mora brezmočen sedeti v ječi. V obeh replikah spet srečujemo stereotipne elemente sramotenja Kristusa, ki jih najdemo tudi pri križanju, namreč, da mati jnu sapeluje te ludi, in svetopisemski citat, da je drugim pomagal, sam sebi pa ne more (Mt 27,42).²⁰⁵

7Med oba kontrapunkta so vpletene Kristusove replike, povzete po očitanjih (improperije) v liturgiji velikega petka (prim. Stegenšek 1912: 273). Slovensko besedilo se le bežno ujema z latinsko predlogo, kot je znana iz rimskega misala. Dejansko se ujemata samo repliki III, 37 in III, 43 s prvo in zadnjo kitico, medtem ko je replika III, 40 brez predloge v latinskem besedilu (prim. Rimski misal 1961: 217; Missale romanum 2004: 223).

8Žal ni moč ugotoviti, na katero verzijo tega liturgičnega besedila se je KP naslanjal in kaj bi utegnila biti predloga za repliki 40 in 43.

9Vzporednice za integracijo besedila očitanj iz liturgije velikega petka v pasijonsko besedilo nam ponujata tudi Bozenski pasijon iz leta 1495 (Wackernell 1972: 127–128) in Admontski pasijon iz leta 1650 (Polheim 1972: 67), vendar v različnih kontekstih. Bozenski pasijon polaga latinsko besedilo prvih treh kitic z nemškim prevodom v usta Kristusu med nošenjem križa.

Tunc ducunt Ihesum pussilam viam. Et Jhesus canit: »Popule popule meus, quid feci tibi aut in quo contristavi te?« responde michi! »Quia eduxi te de terra Egipti, parasti crucem salvatori tuo!«

Et dicit:

Mein volk, gib mir antwurt:

Was hastu übels von deiner gepurt

Von mir enphangen oder erkant?

Wan ich füert dich aus Egipten lant!

Wackernell 1972: 127

10V Admontskem pasijonu Kristus med pribijanjem na križ recitira 1. in 2. kitico latinskega izvirnika in nemškega prevoda očitanj:

DER HERR SIZT AUF DAS CREIZ NIDER VNND SAGT

Popule meus, quid feci tibi aut in quo Contristaui te,

Responde mihi

quia eduxi te de tera, Egipti parasti Crucem saluatori tuo.

VNND SAGT.

Mein volckh was hab ich dier gethan,

Oder mit wö ich dich betriebet han,

Jch hab dich gefiert aus Egipten her,

Vnd du hast gemacht ein Creiz deinem schöpfer […]

VND DER HERR SINGT.

Quia aeduxi te per desertum quadraginta annis et mana

Cibaui te et, introduxi te in terram satis, optimam

parasti Crucem saluatori tuo.

Ich hab dich gefiert mit deiner Schar,

Durch die wiesten vnd das ist war,

Vierzig Jar, vor Aller noth,

hab dich gespeist mit himel brot,

Jch hab dich in das guet Landt hergebracht,

Vnd du hast deinem haillandt ain Creiz gemacht

Polheim 1972: 67–68

11Vsekakor se KP z vključevanjem očitanj v svoje besedilo jasno razlikuje od obeh koroških nemških pasijonov, obenem pa se kljub vsebinskim premikom dotika tradicije tirolskega in štajerskega pasijona.

Sedem Kristusovih besed na križu

1Sedem poslednjih Kristusovih besed je bolj ali manj stalni del vseh pasijonov. V klasični obliki si sledijo v naslednjem vrstnem redu:

Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.(Lk 23,34),

Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju.(Lk 23,43),

Žena, glej, tvoj sin! […] Glej, tvoja mati!(Jn 19,26–27),

Eloí, Eloí, lemá sabahtáni? […] Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?(Mr 15,34), oz.

Elí, Elí, lemá sabahtáni? […] Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?(Mt 27,46),

Žejen sem.(Jn 19,28),

Dopolnjeno je.(Jn 19,30),

Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.(Lk 23,46).

Prim. Danneels 2012

2V tem vrstnem redu se Kristusove besede pojavljajo tudi v sinopsi evangelijev v EvL in pri Drabosnjaku ter v vseh nemških besedilih našega korpusa razen v Pasijonu iz Altenmarkta (Schlossar 1891b).

3V Pasijonu iz Altenmarkta je na 4. mesto uvrščena 5. (Žejen sem.), na 5. mesto 6. beseda (Dopolnjeno je.), na 6. mesto pa kot dramaturški višek hebrejski citat (Eli, eli, lama sabahtani), se pravi tradicionalna 4. beseda. Sedma beseda je bistveno razširjena:

O Gott, beschlossen ist das Werk.

Das Herz will nun erkranken,

Es weicht dahin die Lebensstärk,

Der Geist fangt an zu wanken.

Vater, in deine Gotteshänd –

Die Zung will mir erstarren,

Es wend‘t dahin die Lebensfrist,

Der Geist will nun ausfahren.

O Gott und Vater, zu dem End

Nimm meine Seel in deine Händ.

Schlossar 1891b: 366

4KNP se v Graberjevi verziji (1923) drži klasičnega vrstnega reda, vendar prevzema in modificira del razširitve 7. besede Pasijona iz Altenmarkta:

O Gott, beschlossen ist das Werk.

Der Geist will nun erkranken,

Es weicht dahin die Lebensstärk‘,

das Herz fangt an zu wanken.

Vater, in deine göttliche Hände‘ …

Die Zung‘ will nun erstarren –

Nimb auf mein‘ Geist in deine Händ‘

Die Seel wird jetzt ausfahren.

Graber 1923: 124–125

5Kapelski pasijon se spet bistveno razlikuje od obeh koroških nemških pasijonov. Glavni vzrok za drugačno ubeseditev sedmerih zadnjih Kristusovih besed je črtanje likov obeh razbojnikov, zaradi česar ostaja druga beseda brez osnove in je zato izpuščena. Da pa bi kljub temu realiziral sveto število sedem, je oblikovalec KP tretjo besedo klasičnega vrstnega reda smotrno razdelil na dva dela:

No 109 Xiſtus am X: 2te wort

Shena Poglei Johannes je toi sÿn,

katierga jes tebi perporozhim

badi niega lubesniua Matti,

le\temu jmash\ti nastrani stati

Das 3te Wort

Glihei vishi Johanes lubi Joger moi

le\tu jmash vedet od mene sdei koi,

poglei tukei je taja Matti,

le\tei jmash ti na\strani stati,

le\to jes tebi perporozhim

bodi ti nie lubesnivi Sÿn.

6V naslednji repliki je hebrejski citat četrte besede razširjen z eshatološko mislijo, ki je podkrepljena z metaforo žeje:

N 110 Xiſtus 4te Wort

Eli, Eli, lama Sabathani,

ah kaku terpi moja dusha jnu Tellu

enu naisrezhenu veliku sheju,

de bi enkrat sa Adamau pregriehu sadoisti stueru,

jnu jsvelizhanie zelemu Suetu saduebu.

7S tem pa je pisec na besedilni ravni sprožil konflikt s 5. besedo (Žejen sem). Ko je to opazil, je del besedila v repliki III, 112 enostavno prečrtal in prenehal s štejem Jezusovih besed v didaskalijah:

No 112 Xistus

Ah kaku terpi maja duſha jnu telu,

enu naisrezheno veliku ſhaju.

8Šesta beseda v didaskaliji III, 116 je v nasprotju z obema nemškima pasijonoma ostala brez dopolnila:

N 116 Xiſtus

Sdei sim jest vse dopounu.

9Z navedeno ubeseditvijo pa se KP ne razlikuje samo od obeh nemških pasijonov, ampak se je osvobodil tudi svetopisemskih predlog. Tako Trubar (Onu ie doperneſſenu) in Dalmatin (Onu je dopolnjenu) kot tudi EvL so namreč latinski trpnik consumatum est v slovenskem besedilu zvesto prevajali s trpnikom, pri čemer uporabljajo Schönleben (1672: 144), Paglovec (1741: 158), Hipolit (1715: 126), Pohlin (1772: 111) in Gutsman (1780: 105) z malenkostnimi grafičnimi oz. fonetičnim razlikami Trubarjev glagol doprinesti (Vſe je doperneſenu), Japelj (1806: 116) pa Dalmatinov dopolniti (Dopolnjenu je). Drabosnjak rima narečne oblike glagola doprinesti v trpniku: Vſe je sdei dopernashano / Kar je bu od Ozheta nauosheno. KP je prevzel Dalmatinov glagol dopolniti, vendar se je osvobodil trpnika, ki je značilen za latinsko in nemško predlogo, in ga v šesti Kristusovi besedi v duhu slovenskega jezika pretvoril v bolj dinamični tvornik.

10Replika III, 117, ki ji sledi, je individualna poteza KP, ki je brez predloge tako v Svetem pismu kot tudi v obeh koroških pasijonih in ostalih pasijonskih besedilih našega korpusa:

Azhe u\taje Suete Rake,

perporozhim jest maje jagre

jnu tebi zhries dam vse maje grieshnike,

usemi jh gar sa taje otrozhizhe

11Tudi sedma beseda v repliki III, 118 nima neposredne predloge in le rahlo spominja na zgoraj navedeno razširitev v obeh koroških pasijonih:

Azhe u\tjoje suete Rake,

perporozhim jest mojo

duſho katiero jes poſhlem, u mojem Mertuashkem puetu.

12Pri oblikovanju sedmerih zadnjih Kristusovih besed je prireditelj KP dokazal svojo samostojnost s tem, da je dosledno kompenziral izpad likov obeh razbojnikov in z njima povezane tradicionalne druge besede s tem, da je drugo besedo, ki je veljajla Mariji in Janezu, preoblikoval v drugo in tretjo besedo.

In za njegovo suknjo so žrebali

1Žrebanje za Jezusova oblačila se omenja pri vseh štirih evangelistih (Mt 27,35, Mr 15,24, Lk 23,34, Jn 19,23–24), sinopsa v EvL pa se pri Gutsmanu glasi:

Shounirji pak, kader ſo bili JEsuſa krishali, ſo vseli njegovu oblazhilu, inu ſo ſturili ſhtiri diele, vſakemu shounirju en diel, inu ſhe ſuknjo. Suknja pak je pres ſhiva bila, od verha dol ſtekana ſkus nu ſkus. Inu oni ſo rekli med ſebo: nikar jo ne resreshimo, ampak loſaimo sa njo, zhigar bode. Da bi piſmu ſe dopounilu, katiru je govorjenu ſkus Preroka, kiri pravi: Oni ſo zhes moje oblazhile med ſebo delili, inu ſo zhes mojo ſuknjo loſali. Inu taku rieſen ſo shounirji ſturili: ſo tam ſedeli, inu njega varuvali. Gutsman 1780: 102

2V Bozenskem pasijonu (Wackernell 1972: 136–137) kockajo štirje Vojaki, v pasijonu iz St. Lamprechta (Wonisch 1957: 79–80) s kockami tekmujejo Višji stotnik (Oberhauptmann) ter domačini Klingenbekh, Membart, Schober in Waidmann, v obeh koroških nemških pasijonih (Schlossar 1891b: 368; Graber 1923: 127) pa igrajo štirje Judje. V Drabosnjakovem pasijonu za Kristusovo obleko kockajo Primax, Remax, Peti in Šesti Jud (Drabosnjak 1841: 69–70).

3Liki vojakov so nudili možnost za uvajanje ljudskih in grobijanskih elementov, zato se njihove replike širijo, kolikor bolj se bližamo baroku. Bozenski pasijon začenja z latinskim citatom Postea ludunt pro tunicam. Prvi vojak (Primus miles) povabi Drugega, Tretjega in Četrtega vojaka, da kockajo za Kristusovo obleko. Dobi jo Četrti vojak (Quartus miles), ki vesel vzklikne:

Ho! ho! mir ist wol gelungen:

Ich han den rockt gewunnen!

Wackernell 1972: 137

4Prvi vojak meni, naj bodo vsi veseli, saj bo Četrti vojak moral vsem plačati za vino:

Des süll wir alle fro sein:

Dw gibst in für uns all um wein.

Wackernell 1972: 137

5V pasijonu iz St. Lamprechta iz leta 1606 se izmišljeni liki (Wonisch 1957: 14) Klingenbekh, Membart, Schober in Waidmann pojavljajo v vsem pasijonskem dogajanju: pred Herodežem, pri bičanju in kronanju s trnjem, pri srečanju s Simonom Cirenejskim, pri križanju in pri kockanju pod križem (Wonisch 1957: 79–80). Pri kockanju je vsak med njimi prepričan, da mu bo pripadla suknja, Schober pa grozi, do bo vsakega, ki bi mu skušal odvzeti suknjo, z mečem po buči:

Wan ih ein Menschen finden solt,

Der mir den Mantl nemen wolt,

Wer hot das herz, der nem mir gschwindt,

Das schwert schlag ih im über den grindt.

Wonisch 1957: 80

6Oba koroška nemška pasijona (Schlossar 1891b: 368 in Graber 1923: 127) se v prvi polovici replik povsem ujemata, v drugi polovici pa se razlikujeta v poteku igre:

7Za oba velja pravilo, da zmaga tisti, ki vrže paš. Paš oz. Pasch iz franc. passe dix 'prekorači 10' je dobil tisti, ki je imel pri žrebanju s tremi kockami skupno najmanj enajst točk, na najmanj dveh kockah pa enako število pik. V pasijonu iz Altenmarkta Tretji Jud takoj dobi igro, ker je vrgel tri šestice, KNP iz Sörga pa stopnjuje napetost s tem, da Tretji Jud sicer ima paš, vendar s prenizkim številom enakih točk. Četrti Jud nato vrže tri petice, kar pa preseže Malchus s pašem iz treh šestic.

8Če bi držala Graberjeva hipoteza, da je Kapelski pasijon le »podaljšek« nemškega, bi bilo vsaj v tistem delu replike, v katerem se oba nemška pasijona ujemata, pričakovati tudi sovpadanje nemške in slovenske inačice, v drugi polovici pa bi moral KP slediti vsaj enemu od obeh nemških pasijonov. Toda KP v replikah III, 88 do III, 96 ne izpolnjuje niti prvega niti drugega pogoja:

9Sploh se zdi, da so pravila igre v KP močno poenostavljena, saj v slovenskem pasijonu Prvemu Judu zadošča, da izpolni samo prvi pogoj, namreč, da dobi enajst pik: sim adnaist vergu sim suknio dobiu / bam dama ſhenu jnu otrake Resueseliu (str. 59). Ta poenostavitev bi lahko bila tudi posledica prepisovanja, vendar nekatere inovacije jasno govorijo v prid samostojnosti in kreativnemu potencialu KP in s tem proti Graberjevi hipotezi: tako npr. v Kapelskem pasijonu nastopa Tretji Jud pod imenom Robinus (str. 12, R II, 39), ki ga nismo mogli najti niti v enem od razpoložljivih pasijonskih besedil. Nov pa je tudi posredno nakazan spor med in Robinusom in Drugim Judom, ki z njim noče igrati. Njegov namig, da smerdiu burflÿ al sta vedba smerdezha (str. 59) bo treba verjetno razumeti kot sum, da pri igri goljufata.

10S temi kreativnimi dodatki v Kapelskem pasijonu dobijo vojaki kot protagonisti v prizoru s kockanjem že v predstavi velikega četrtka konkretnejšo fizionomijo v smislu baročne estetike. Najbolj opazna poteza Kapelskega pasijona pa je, da se prizor kockanja ponovi pred Kristusovim grobom. Vendar pri tem ne gre za preprosto ponovitev prizora s kockanjem pod križem. Protagonisti sicer ostajajo isti, popolnoma pa je spremenjen cilj igre. Nadrejeni cilj ni več, kdo bo dobil, ampak kdo bo zgubil igro: mi ozhemo ſ\burfli kobrati, katieri bo sgubu ta mare na vahti oſtati (str. 106). Cilj vsakega igralca bi torej moral biti, da ne dobi najmanjšega števila pik, saj bi tako zgubil igro. Igralci pa v nekaterih replikah slej ko prej vrednotijo posamezne poteze po klasičnih pravilih zmage na osnovi maksimalnega števila točk, kot npr. v repliki IV, 38 Prvega vojaka: katieri zhries 7 uerſhe te ſhanzo dobi.

11Ponavljanje kockanja v predstavi velikonočnega ponedeljka je dramaturški poseg, ki ga je najti samo v Kapelskem pasijonu. V zvezi s tem se odpirata dve vprašanji: 1) Ali je besedilo kockanja pred grobom samó adaptacija kockanja pod križem ali pa je vzeto iz neke druge predloge in iz drugega sobesedila? 2) Kaj je motiv ali vzrok za ta dramaturški poseg?

12Kot odgovor na prvo vprašanje na osnovi gornje primerjave lahko ugotovimo, da razen samega poteka dejanja med obema besediloma ne najdemo nič skupnega. Na vprašanje o morebitnem drugem viru ne moremo najti zadovoljivega odgovora, ker enostavno nimamo primerjalnega gradiva, verjetno pa je, da gre pri tem za avtonomno ubeseditev oblikovalca Kapelskega pasijona brez konkretne predloge v nekem drugem pasijonskem besedilu.

13Pač pa so pri zapisu kockanja na velikonočni ponedeljek še jasno vidni sledovi nastajanja rokopisa. Razmaki, ki jih je opaziti med replikama IV, 33 in IV, 34 ter med replikama IV, 39 in IV, 40, govore v prid podmeni, da je pisec spet uporabljal tehniko asembliranja že znanih modulov: najprej je odredil približen prostor za replike, ki jih je potem postopoma vpisoval. Module je lahko jemal iz svojega poznavanja uprizoritve, torej iz spomina, ali pa iz prepisov posameznih vlog, ki so mu bili na voljo. Za tako podmeno govori tudi sprememba duktusa sredi nekaterih replik, kot npr. v R IV, 37 in R IV, 42. Pri tem se mu je pripetila tudi napaka, da je na napačnem mestu začel prepisovati repliki R IV, 38 in R IV, 39, ki ju je nato prečrtal in ponovno vpisal kot repliki IV, 31 in IV, 40.

14Odgovor na drugo vprašanje pa je iskati v estetski naravnanosti KP, se pravi v vključevanju likov vojakov v smislu baročne estetike. Prav gotovo je uspeh prizora s kockanjem pri publiki eden od odločilnih razlogov za ponovitev motiva v predstavi velikonočnega ponedeljka, saj je prireditelj tudi sicer kazal dovolj občutka za gledališke učinke, tako npr. s tem, da je začetek drugega dejanja preložil na večer in tako izkoristil svetlobni učinek žarečega oglja (prim. Koruza 1979: 129).

Smrt

1Lik Smrti je brez predloge v svetopisemskih besedilih in se tudi v našem korpusu pojavlja šele v koroških pasijonih.²⁰⁶ V pasijonu iz Altenmarkta Smrt nastopi trikrat: prvič v drugem prizoru prvega dejanja, takoj po uvodnem prologu Angela (Schlossar 1891b: 272), drugič v prvem prizoru tretjega dejanja (Schlossar 1891b: 325 –326) ter tretjič v trinajstem prizoru istega dejanja (Schlossar 1891b: 345). Pri svojem prvem nastopu najprej zapoje pesem:

Alles muss zu Grabe,
Das ist meine Gabe
Mit der Sense hier.
Reich‘ und arme Leute
Werden meine Beute,
Kommen einst zu mir.

Weiland gross und edel
Nickte mancher Schädel
Keinem Grusse Dank.
Manches Beingerippe
Ohne Wang und Lippe
Hatte Geld und Rang.

Mancher Kopf mit Haaren
War vor wenig Jahren
Schön, wie Engel sind:
Tausend junge Fäntchen
Leckten ihm das Händchen,
Gafften sich halb blind.

Selbst dem Welterlöser
Geht es auch nicht besser,
Er muss auch ins Grab.
Wegen euren Sünden
Muss ich ihn auch finden,
Muss mit mir hinab.

Schlossar 1891b: 272

2Besedilo je rahlo adaptirana verzija ponarodele Pesmi grobarja (Totengräberlied) pesnika Ludwiga Höltyja (1748–1778) iz leta 1775²⁰⁷ in se le v prvih verzih razlikuje od Höltyjeve predloge, ki se je glasila:

Grabe, Spaden, grabe,
Alles was ich habe
Dank ich, Spaden, dir!
Reich‘ und arme Leute
Werden meine Beute,
Kommen einst zu mir! […]

²⁰⁸

3Pesmi sledijo verzi, v katerih Smrt utemeljuje svoj prihod s človekovim grešnim življenjem, zato je dobila moč, da kot kazen za greh neusmiljeno umori vse, stare in mlade. S svojo puščico jih bo zadela ne glede na to, ali prebivajo v gradovih in utrjenih mestih:

Es sei der Mensch auch in Castellen

Und festen Mauem aufbewahrt.

Mein Pfeil wird ihn gewiss nicht fehlen,

Sei gleich die Festung noch so hart.

Schlossar 1891b: 273

4Naj bodo torej pripravljeni, saj jim je ura, v kateri jih bo objela njena suha roka, neznana.

5Drugi nastop Smrti v pasijonu iz Altenmarkta je uvod v tretje dejanje (Schlossar 1891b: 325–326). V ozadju že sedi Poncij Pilat, pred srednjo zaveso pa se pojavi Smrt. Človeku predoča, da sta zavist judov in Judeževo dejanje predali Kristusa v njeno oblast. Umreti bo moral, da zanj pridobi zveličanje, zato naj je človek pripravljen, da ga smrt ne bo zadela v blatu greha in ga Bog ne bo utopil v morju ognja, kot je to storil z Judežem:

Und Gott dich so wie Juda hier

Im Flammenmeer ersäufe.

Schlossar 1891b: 326

6Tretjič nastopa Smrt v trinajstem prizoru istega dejanja. Prizor, ki se dogaja v gozdu, je dramaturški most med Pilatovo sodbo in Kristusom v ječi. Glavna misel je spet zmaga smrti nad Kristusom:

Den Mächtigsten der Welt

Hat meine List besieget,

Aufs Kreuz wird er gestellt,

Damit er unterlieget

Der Macht, die ich nun will

Ihm zeigen bald im Werke.

Bedenk, o Mensch, so mehr,

Was ist denn deine Stärke,

Wenn nun sogar auch er

Als Gottmensch unterlieget?

Schlossar 1891b: 345

7V KNP iz Sörga je pred pasijonsko dogajanje uvrščena pastirska igra o Dafnisu in Kloe.²⁰⁹ Smrt nastopa v prizoru, v katerem se Kloe ali pastirica Klorinda, kot se imenuje v KNP, ponuja Smrti v zamenjavo za svojega ljubljenega Dafnisa (Graber 1923: 28–29). Svojo repliko v prozi začenja Smrt z latinskim rekom Hodie mihi et cras tibi (Graber 1923: 29), s katerim opozarja človeka na minljivost njegovega življenja, zato naj si ogleda njeno postavo, ki je, kot pravi v dveh verzih ob koncu replike, brez kože in mesa:

Kein' Haut, kein Fleisch an mir,

So wird es auch ergehen dir.

Graber 1923: 29

8Prišla bo zahrbtno in premagala vse ovire, zato naj nihče ne zaupa svoji lepoti, modrosti, mladosti, moči, bogastvu in oblasti, saj je, kot pravi z nemškim prevodom latinskega reka, mors certa, hora incerta:

Die Stund ist niemand offenbar, aber meine Ankunft ist gewiß.

Graber 1923: 29

9V samem pasijonskem dogajanju je kratek monolog Smrti vpleten med prizora o spreobrnjenju Marije Magdalene. Njena replika je v prvo osebo transponirana verzija ponarodele pesmi z začetka 17. stoletja Der grimmig Tod mit seinem Pfeil:²¹⁰

10Njen avtor je menda protestantski teolog Balthasar Bidembach (1533–1578), prvič pa je bila objavljena v katoliški Paderbornski pesmarici/Paderborner Gesangbuch (Kohle 1956). Smrt s svojo puščico meri na vse, z njo se ne da igrati; življenje hiti kot dim v vetru in nihče ne more reči, kdaj bo moral s tega sveta. Smrt bo zlomila kralju žezlo in ga vodila v ječo smrti:

11Ko bo prišla zadnja ura, bo moral sam in brez prijateljev z njo, zato naj človek pazi, da bo stopil pred njo s čisto vestjo:

Du, o Mensch, gib acht, schau bei Zeiten zue,

eh daß ich dich ergreifen tue.

Graber 1923: 33

12Tretji nastop Smrti je v KNP umeščen neposredno za Kristusovo smrt na križu. Smrt poziva Grešnika, naj pristopi z objokanim licem, saj ga je prav on izdal tako kot Judež, ga s svojimi dejanji bičal in kronal s trnjem, ga zasramoval, mu naložil križ na rame in v svoji krutosti ni hotel odnehati, dokler mu ni vzel življenja. Zato naj se nemudoma spreobrne in ne greši več, ker ga bo kmalu usmrtila s svojo puščico:

O Mensch, bekehre dich und länger nicht verweil'!

Ich werd' dich alsobald auch töten mit mein' Pfeil.

Graber 1923: 125

13Sorazmerno velike razlike, ki jih je med obema nemškima pasijonoma mogoče ugotoviti tako glede dramaturške funkcije Smrti kot glede vsebine njenih replik, je mogoče pojasniti samo s tem, da je vsak od njiju črpal iz drugega pisnega ali ustnega izročila.

14Vsem nemškim besedilom našega korpusa je, kot je razvidno iz gornjih primerov, skupna alegorija smrti kot lokostrelca z nezmotljivo puščico. Alegorija smrti kot kosca, ki je že v srednjem veku znana v evropskem in tako tudi v nemškem jezikovnem prostoru, je v analiziranih nemških pasijonih omenjena samo enkrat, in še to le posredno, namreč v repliki Klorinde v pastirski igri KNP:

Kumm ach Tod, ich bin schon fertig,

wetze Deine Sengsten guet;

nimm Chlorinda gegenwärtig

und verschone Daphnis‘ Bluet.

Graber 1923: 29

15Prav personifikacija Smrti kot kosca pa je – v nasprotju z nemškimi pasijoni – skupna vsem trem slovenskim pasijonom, ki smo jih vključili v analizo:

16V drugi podobi Škofjeloškega pasijona Smrt jaše na konju, ovenčana z lovorovim vencem in oborožena s sulico:

Jest sem ta grenka smrt iemenuana,

od teh uiſsokih Nebeſs na ta suet poslana,

Jest imam te papeshe Skoffæ korarie inu Cardinalle,

Zeſsarie firshte Herzoge groffe inu mogozhne kralle,

Tudi uſse kar shiuy na Sueti,

imam pod moia oblast uſseti,

Ah ui greshniki skuste uashe ozhí odpreti,

ter premiſslite kar shiuy more enkrat umreti,

dokler ste ui Boshia sapoud prelomilli,

Satu ste ui pod moia oblast stopilli,

Smertno britkust morete ui noſsiti,

inu skusi to oistro sulzo prebodeni bitti.

Ogrin 2009: 41

17Ko pa nastopa peš, ima v roki koso:

Jest sem slepa uender uſse vmorim,

inu Smoio koſso ueliku skhode sturim,

bodi stari ali mladi kar pred mene pride,

bogat boshiz kmet shlahtnik obeden na odide,

Krall, zhesar papesh ali uoishaki,

gmein mogozhni inu uerli ienaki,

ia uſsa mozh zelliga Sueta kar shiuy,

To pod moio oistro koſso stoy,

Te ludÿ iest uſse Sapishem.

Sgouorou ali proshne nigdar na ishem,

iest sem bres koshe Sama kost,

Satorei namaram sa obenna uiſsokost,

ah ui greshniki skuste uashe ozhi odpreti,

ter Spomislite kar shiui more enkrat umreti.

Ogrin 2009: 45

18Tudi v Drabosnjakovem pasijonu, kjer nastopa Smrt samo z uvodnim monologom, je teološka misel strnjena v alegorijo o smrti kot koscu. Samo Drabosnjakova pa je misel, da smrt vodi vse v svojo hišo in lahko – kot sicer samo Bog – oblikuje vse po svoji podobi:

Jeſt ſe ſhiher suo ſtemam

Ker vse ludi pod sebo imam

Jes uſe v mojo hiſho uadam

Noi uſaka po moimu pildi umauam

Poglaite uſe moje ozhi

Embart bota uſi tazhi

Jeſt ta guiſhna ſmert

Vi morte uſi umriti amert

Vi ſta Adamaji otrozhizhi

Vſi bota amert moji ſnopizhi

Jeſt uaſ bom posheua

Noi od ta ſuita prezh oduſeua

Drabosnjak 1841: 3

19V nadaljevanju svojega monologa Smrt poziva občinstvo k »brumnemu« življenju in k premišljevanju Kristusovega trpljenja:

Ali boſta Kriſtuſua terplenje premiſleuali

Tem boſta uſe fainte prezh odgnali

Kader bo perſhou uaſh poſhliedji zhas

De bo Kriſtus per uas ues zhas

Da mi to andoht sdei dershimo

De Kriſtusa prau zhaſtimo.

Drabosnjak 1841: 4

20S tem si bodo pridobili zaklad, ki ga jim ne bo mogel nihče vzeti:

Kader boſta sdei k boſhjei zhaſti dali

Bota uſe uentzhni ſhaz podjali

Kamer toti kne morjo kopati

Ino tiſte nam prezh vkraſti.

Drabosnjak 1841: 4

21V Kapelskem pasijonu se Smrt pojavi šele v tretjem delu, ki so ga igrali na velikonočni ponedeljek, torej se že po dramaturški funkciji bistveno razlikuje tako od analiziranih nemških pasijonov kot od Drabosnjakove pasijonske igre.

22Inscenacija v KP je dovolj učinkovita. Že v Predgovoru se napoveduje nastop dveh Angelov, ki bosta človeku prikazala Smrt, Smrt sama pa ga bo poučila:

da ana na ba obeniga von pustila,

vse kar koli na tiem Suetu ſhiui,

vse, vse mare pod nie Kasſu priti,

vsi kralli zesſarÿ Papeshi ſhkoffi jnu Kardinali,

vsi, vsi, so pod nie guaut jnu oblast zhries\dani

23Ko Angela potem predstavljata Smrt, se ta v neke vrste gledališču senc že steguje za zaveso, nato pa pride z dolgimi koraki v ospredje in v IV, 3 spregovori:

Da sim jes ta Smert o\zhlauek poglei,

jnu na maju ſhtaut, dabru ahtingo dei

ti mene vidiſh sa nei oistrei Kasÿ,

katieru jes dershim u\mojei razÿ

ti vidish jnu samerkash sadoisti,

da u\meni nizh ni drusiga kaker suhe kasti,

tu kasu u\mojeh Rakeh dershim h\spominu,

da obeniga uen na spustim,

ti uidish maju glau bres ozhi,

de jmash tu verjeti, jnu dershati saries,

da jes na gledam na stan ali oblast,

na bogastuu saſtapnast ali zhast,

jest na gledam al so pauri, Gospuedi ali Kralli,

zesarÿ Papeſhi ali Kardinali,

jes na gledam al so Stari ali Mladi,

usi, usi, so mojei oblasti zhries dani,

delei vidish mene bres Nosu

k\spominiu da ni obene Arznie na Suietu,

skues katieru bi ti meni mogu ujeti,

jnu taju shiulenie ſtanuuitnu ohranit,

da sim jest bres\ust, se tebi na snanie da,

da per\meni obena proshnia na pomaga,

ti mene vidish s\enemi dougemi Nagami

skues tu se tebi maja hitrust osnani,

s\katieremi sdei tu, sdei tam,

po\zielem Suetu se snaidem

jnu pousod tem ludem to Shiulenie usamem,

delei vidish de jest eno vro v\rakeh jmam,

s\letei jes tebi na snanie dam,

da kader ta vra toiga ſhiulenia bade stekla,

bosh se mogu tudi s\mano se\podati od\tega Sueta,

le\to moju oblast je atu Sÿn boshÿ sposnati,

katierga\ti vidish u\tem Grobu Mertliga leshati,

od le\tega maresh uzhitnu lehku dali useti,

da u Resnizi tudi enkrat bosh mogu umreti,

potiem hitru pred to prauizhnu ſodbu boshju Stopiti,

jnu od zieliga toiga ſhiulenia Raitingu sturiti.

24V tej repliki se navajajo domala vsi atributi personificirane Smrti, ki jih lahko najdemo ne samo v besednem, ampak tudi v likovnem izročilu srednjeevropskih kultur.

25Skupna je Škofjeloškemu in Kapelskemu pasijonu predvsem socialna naravnanost z naštevanjem žrtev, ki se v obeh pasijonih ponavlja dvakrat:

26Svojo vzporednico ima tudi v likovni umetnosti v Mrtvaškem plesu Janeza iz Kastve v Beramu in Hrastovljah. Drugače od bolj ali manj meščanskega težišča pri Hölthyju in tako tudi v KNP, je v KP v ospredju posvetni in cerkveni družbeni vrh.

27Replika Smrti v Kapelskem pasijonu je med vsemi analiziranimi besedili najpopolnejša literarna upodobitev personifikacije Smrti v pasijonski igri, za katero bistveno zaostajajo ne samo vse doslej znane slovenske, ampak tudi sočasne nemške upodobitve tega motiva. To dejstvo znova izpodbija trditev o odvisnosti Kapelskega pasijona od KNP, ki od Graberja (1923) naprej obstaja v nemški (pa tudi slovenski) znanstveni literaturi.

Vstajenje

1Po mnenju koroškega etnografa Georga Graberja je koroški nemški pasijon v 16. stoletju vseboval tudi velikonočno igro in je trajal tri dni. Prvi dan so igrali prizore do Pilatove sodbe, drugi dan od nastopa Smrti in začetka križevega pota do snemanja s križa, tretji dan pa od polaganja v grob do vstajenja z zaključno zahvalno pesmijo (Graber 1923: 10). Nekdanja trodelnost se po Graberju odraža še v velikonočni igri iz Krške doline, ki jo je objavil Schlossar z naslovom Die Auferstehung. Ein Nachspiel zum Leiden Christi-Spiel (Schlossar 1891b: 375 –378), v pasijonski igri iz Moosburga na Koroškem in v pasijonu iz Železne Kaple. O pasijonu iz Moosburga pri Graberju ni najti točnejše informacije. Dejstvo, da KP v očitnem nasprotju s KNP, se pravi s sörško inačico koroškega nemškega pasijona, še predstavlja starejši trodelni tip pasijonske igre, Graberju ni dalo niti za trenutek podvomiti v svojo hipotezo, da je slovenski pasijon (KP) lahko le »podaljšek« nemške pasijonske igre (KNP). Da bi preverili Graberjevo hipotezo, se nam zdi umestno, da velikonočno igro Kapelskega pasijona primerjamo z razpoložljivimi nemškimi besedili.

2Wirth (1889) v svoji študiji o velikonočnih in pasijonskih igrah do 16. stoletja deli velikonočne igre v dve skupini. V prvo sodijo le neznatno razširjena evangelijska in liturgična besedila. Že omenjeno Vstajenje (Auferstehung) iz Krške doline očitno sodi v ta tip velikonočnih iger, saj vsebuje le prizor po Mr 16,1, v katerem so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Salóma kupile dišav, da bi šle mazilit Jezusa, in se med potjo pogovarjajo, kdo jim bo odvalil kamen. V grobu zagledajo belo oblečenega Angela, ki jim pove, da je Kristus vstal in da naj to sporočijo učencem. Nastopijo učenci in Angel z njimi zapoje veselo alelujo (Schlossar 1891b: 375–378).

3V drugo skupino sodijo besedila, ki so jim postopoma dodajali tudi prizore iz apokrifnih besedil in literarnega izročila. Med prvimi prizori, ki so jih dodali, je bilo posvetovanje Judov o Kristusovi napovedi, da bo čez tri dni vstal (prim. Mt 27,33–66), in njihov pogovor s Pilatom, od katerega zahtevajo, naj dá grob zastražiti (Wirth 1889: 21). Stražarji pri grobu so upodobljeni kot vitezi, ki pojejo sramotilne pesmi, se pred grobom šalijo, pogovarjajo o možnosti vstajenja, o hrabrosti ipd. To priložnost izkoristijo tudi za polemiko proti viteškemu stanu. Končno ležejo na vse štiri strani groba in zaspijo. Vstajenje sámo (Wirth 1889: 23) je upodobljeno v glavnem po Mt 28,2–4.

4V to skupino sodita po svoji strukturi tudi Tirolski pasijon iz Bozna (Wackernell 1972: 181–253) in velikonočna predstava Kapelskega pasijona.

5V Bozenskem pasijonu se najprej vsak na svojem mestu pojavijo Pilat, velika duhovnika Ana in Kajfa ter Judje. Nastopita dva Angela, ki občinstvo pozivata, naj utihne (Silete, silete; Silentium habete!) ter pripovedujeta o Kristusovem trpljenju in vstajenju. Sledi jima Praecursor, ki še enkrat pripoveduje zgodbo o Kristusovem rešilnem dejanju in vse poziva, naj zapojejo zahvalno pesem:

Dar umb sült ier singen all

Mit wunikleichem schall:

»Crist ist erstanden!«

Wackernell 1972: 183

6Kajfa skliče posvetovanje velikih duhovnikov o tem, kako bi lahko preprečili, da goljuf (trugner) po treh dneh ne bi prišel živ iz groba (Wackernell 1972: 183–185). Ana predlaga, da gredo k Ponciju Pilatu, s čimer se vsi strinjajo. Pilat jih prijazno sprejme, ko pa zahtevajo, naj dá grob zastražiti, ker je Kristus napovedal, da bo v treh dneh vstal, jim ironično očita, da Kristusu niso verjeli, ko je bil še živ, zdaj, ko je mrtev, pa mu verjamejo. Če bi bili poslušali njegov nasvet, zdaj ne bi imeli težav. Kljub temu jim odobri stražo, vendar jim da na voljo, da tudi na svoj račun najamejo stražarje. Ana in Kajfa najameta vojake (Wackernell 1972: 188), ki obljubijo, da bodo za dobro jedačo in pijačo Kristusa zvesto stražili. Kajfa jim našteje denar, kar vojaki sproti komentirajo, ob koncu pa ugotovijo, da si s tem denarjem lahko kupijo kravo in tele (Wackernell 1972: 188–192). Nato gredo vojaki h grobu, prepevajo, se bahajo, kako bodo čuvali Kristusa, in se junačijo, kaj vse bodo počeli z mrtvim in kako bodo pokazali svoje vojaške veščine (Wackernell 1972: 193–198).

7Nato se pojavita dva Angela in oznanita, da je konec trpljenja in da so pisma prerokov izpolnjena. Kristus vstane, drugi angel mu izroči diadem in zastavo (Wackernell 1972: 199–200). Nato se poda Kristus z Angeli v predpekel, da bi rešil duše očakov (prim. Wirth 1889: 23). Ko pridejo do peklenskih vrat, Drugi hudič zahteva, naj jim odprejo. Pridružijo se jim Lucifer, Prvi, Tretji, Četrti in Peti hudič in na Luciferjevo povelje zapahnejo vrata, da Kristus, ta razbojnik (dyser rauber) ne bi vdrl v pekel (Wackernell 1972: 200–205). V precej obsežnem obhodu po mitološkem svetu predpekla nastopajo Adam, Jesaja, Simeon, Janez Krstnik, Adamov sin Set, kralj David, Adam in Eva, Jeremija, Abraham, nadangel Mihael, egiptovski Jožef, prerok Enoch in Desni razbojnik (Wackernell 1972: 206–216).

8Šele po tem dolgem ekskurzu v mitologijo in v apokrifno izročilo se Bozenski pasijon vrne k pasijonskemu dogajanju. Tri Marije tako kot pri Vstajenju iz Krške doline na poti h grobu razmišljajo, kdo jim bo odvalil kamen od vrat. Ko pridejo do groba, zagledajo Angele, ki jih v skladu z evangelijskim izročilom sprašujejo, koga iščejo, jim pokažejo mesto, kamor so položili Kristusa, in jim oznanijo, da je vstal ter da naj to povedo učencem. V naslednjem prizoru se Kristus kot vrtnar prikaže Mariji Magdaleni, toda ko ga Magdalena prepozna in se mu hoče približati, ji to prepove in ji naroči, da pove učencem, naj ga iščejo v Galileji. Sledi znani prizor z nevernim Tomažem, ki verjame Magdaleni šele, ko lahko položi prst v Kristusovo rano. Kot zadnja pritečeta h grobu še Peter in Janez, se prepričata, da je Marija govorila prav, in skleneta, da pojdeta v Galilejo.

9Vojaki od Prvega do Šestega se drug za drugim prebujajo (Wackernell 1972: 241–246) in si pripovedujejo, kaj so dojeli od nočnega dogajanja. Vsak ima svoje doživetje in svoj pogled na dogajanje: Tretji vojak npr. očita ostalim, da so spali kot svinje, ker so polni vina (Wackernell 1972: 241), Šesti vojak pravi, da sicer ne ve, kako se je vse dogajalo, da pa so Angeli prišli z velikim sijajem in da je Kristus morda zares vstal (Wackernell 1972: 242–243). Drugi vojak sumi ostale, da so se izdajalsko povezali z Jezusovimi učenci (Wackernell 1972: 243), Četrti pa pripoveduje, da je, ko je ležal s tovariši pri grobu, zasijala velika luč in se je zaslišal glasen grom, tako da je obležal onesveščen na tleh. Po viteško skušajo vojaki z orožjem v dvobojih ugotoviti, čigava resnica je prava. Po končanem prepiru svetuje Šesti vojak, da gredo k Judom in jim povedo, kaj se je zgodilo, ter jih prosijo za nasvet, kaj naj storijo.

10V zadnjih prizorih (Wackernell 1972: 246–253) gredo Judje po nasvetu nekega Raby Mojsesa h Kajfi ter nato še k Služabniku stolpa (Famulus turris) in poizvedujejo za Jožefom iz Arimateje. Pri Kajfi pripoveduje Prvi vojak o Kristusovem vstajenju. Tudi drugi vojaki poročajo o znamenjih in čudežih. Ana predlaga, naj vojake dobro plačajo, da ne bi širili vesti, ki bi ljudi vznemirjale, temveč naj pripovedujejo, da so učenci ukradli Jezusa iz groba. Ko vojaki dobijo od Petega Juda denar, prepričujejo ljudstvo, naj ne verjame, da bi Kristus vstal iz groba, temveč so ga učenci ukradli, medtem ko so oni sami spali.

11Že bežen pogled v vsebino tretje predstave zadošča kot osnova za ugotovitev, da tradicija Bozenske pasijonske igre ne pride v poštev kot vir za KP. Preočitni so številni izpusti, dodatki in spremembe. Pri tem so pomembni predvsem izpusti, kot denimo ves sprehod po peklu in predpeklu, prizor z nevernim Tomažem, od Magdaleninega prizora pa je na str. 114 v rokopisu ostala samo didaskalija Magdalena komt herfür und redet. Med dodatke KP je šteti vmesni prizor, v katerem Pilat dvomi v pravilnost svojega ravnanja, ker je Kristus morda le Sin božji (R IV, 12). Povsem novi pa so prizori s kockanjem, ki smo jih obravnavali v tem poglavju v razdelku In za njegovo suknjo so žrebali, in uvodni nastop Smrti, obravnavan v razdelku Smrt. In končno so novi še prizori med Vojakom in deklo Ancilo (R IV, 50 do R IV, 58, str. 166–168), ki odpirajo barok v smer ljudskega humorja in izročila.

12Nič manj značilni kot izpusti in dodatki so razlike pri koncepciji protagonistov, med njimi predvsem stražarjev pri grobu. V Bozenskem pasijonu so to vitezi, v Kapelskem pasijonu pa v skladu z estetskimi kriteriji baročnega grobijanstva robati in neumni vojaki. Vpliv baroka je opaziti tudi v prizoru med Pilatom in velikim zborom, v katerem so – podobno kot v prizorih s Pilatovo ženo v drugi predstavi – v R IV, 13–16 dosledno dodane baročne formule ogovarjanja in etikete (Prunč 2014). Z grobijanstvom in oblikami ogovarjanja se Vstajenje v KP podreja enotni oblikovalni volji baroka.

13Judje so v prizorih med Pilatom in velikimi duhovniki v Kapelskem pasijonu (R IV, 6 do IV, 11) agresivnejši kot v Bozenskem (Wackernell 1972: 185–198). Svojo grožnjo stopnjuje Ana – podobno kot vsi Judje v R II, 160 dopoldanske predstave velikega četrtka – s tem, da Pilatu grozi, da ga bo zatožil pri cesarju:

14Judje končajo svoj obisk pri Pilatu z ironijo, ki je značilna za besedila ustnega zročila (R IV, 26):

Sa le\tu gnadu sahualimu vas,

enu drugu bart ſhe huiſhi bomu prishli zhries vas

15Predstava velikonočnega ponedeljka je s svojim močnim poudarkom gledaliških učinkov v primerjavi z ostalima dvema predstavama sorazmerno samostojna in homogena. Kljub nekaterim podobnostim je ni mogoče postaviti v neposredno tradicijo tiroskega pasijona, ampak sledi lastni dramaturgiji. Vendar pa nam je Bozenski pasijon lahko služil kot besedilo, s pomočjo katerega smo ugotovili nekatere posebnosti KP.

Duša na tehtnici

1Prizori s kockanjem, prizor med Vojakom in Deklo ter Pilatov samogovor, ki smo jih v predhodnem poglavju navedli kot dodatke KP, verjetno niso zadoščali, da bi časovno kompenzirali obsežni izpad sprehoda po peklu in predpeklu. Da bi predstavo podaljšali do ustreznega časa, je bila dodana še Sklepna igra (R IV, 115 do R IV, 129), s katero se je zaključila predstava velikonočnega ponedeljka.

2Motiv tehtanja duše, na katerem temelji sklepna igra Kapelskega pasijona, je mogoče zasledovati do starega Egipta, najdemo pa ga tudi v zgodnji grški literaturi, na Srednjem vzhodu in v Iranu (Kretzenbacher 1958a). V krščanskem kontekstu se najprej pojavi v psevdoepigrafskem spisu Abrahamov Testament (Testamentum Abrahae), v poznem srednjem veku, predvsem v baroku, pa se je motivika širila v literaturi in duhovni ljudski igri (Kretzenbacher 1958a, 183–194). V redovniški dramatiki, predvsem pri benediktincih in jezuitih, so v 17. stoletju uprizarjali številne legendarne motive boja med dobrim in zlim, v katerih je imel pomembno vlogo nadangel Mihael. Tako je npr. na praznik svetega Mihaela 1621 v Kremsu ob Donavi izpričana predstava, v kateri je poleg izgona Adama in Eve iz paradiža prikazan tudi boj med nadangelom Mihaelom in Luciferjem (Kretzenbacher 1958a: 188).

3V slovenski kulturi je motiv nadangela Mihaela, ki tehta duše, razširjen tako v likovni umetnosti kot v ljudski pesmi. Štrekelj je v svoji zbirki ljudskih pesmi pod vmesnim naslovom Duša vagana (SNP I, 417–421) objavil štiri verzije te legendarne pesmi (št. 386–389). V št. 386 gre duša iz Grgarja na žegnan britof vprašat svoje telo, komu je ono služilo, De je mene pogubilo (SNP I, 416). Ko jo primeta dva hudiča in Sta ju adan druz'mu na vile p'hala, ju prosi, da naj gre svet'mu Mihelu na vagu, da bo vagal tudi mene. Marija jo reši s tem, da je tri kapljice solzic spustila / Dušica dosti vage dobila (SNP I, 418). V pripovednih pesmih št. 387 in 388 iz Frama si Satan pri tehtanju lasti dušo in pravi:

Tota duša užé meni grę,
Meni je zamudila meše tri:
Pervǫ v neděljǫ velikonoč,
Drugǫ v neděljǫ h finkoštam,
Trekǫ neděljǫ kvaternǫ.

SNP I, 387, str. 418

4Marija mu odgovori:

Le proč, le proč, oj satan tî!
Če je tebi zamudíla meše tri,
Meni je storila poste tri:
Pervǫ v sobotǫ velikǫ noč,
Drugǫ sobotǫ finkoštnǫ,
Trekǫ sobotǫ kvaternǫ.

SNP I, 387, str. 418

5V inačici iz Koprivnice (št. 389) Sveti Mihael (Mijail) dušo tehta trikrat. Dvakrat se tehtnica nagne na levo, na stran hudičev, in šele ob tretjem poskusu, ko na tehtnico padejo tri Marijine solze, se tehtnica nagne na desno, na stran duše:

Maria se rezplakala,
Na kraj vage stala je,
Tri su suzi njoj opali,
I na vagu jesu stali,
Grešnu dušu prevagnuli.
Sveti Mijail dušu vagne,
Vagne duša desni kraj.

SNP I, 389, str. 421

6V Igri o poslednji sodbi (Comedy vom Jüngsten Gericht), ki jo je v letih 1755, 1764 in 1781 v Altenmarktu pri Radstadtu na Salzburškem prirejal tkalec Franz Plattner s Tirolskega, Marija prosi Kristusa, naj na tehtnico položi rožni venec (Kretzenbacher 1958a, 208–212). Ta dramaturška sprememba je nastala pod vplivom širjenja rožnega venca, za katero so si od konca 15. stoletja naprej prizadevali dominikanci, na Koroškem tudi jezuiti.

7Podobno ozadje lahko predpostavimo tudi v KP v R IV, 118, ko Marija na Luciferjeve očitke, da se duša ni hotela držati Kristusovih zapovedi, odgovarja:

je ries²¹¹ de ta Dusha Taje Sapuuedi je prelomila

jnu Hudizhaue Pouelle doistikrat Dopounila,

vender je usaki dan mene s\tem S. Roshenkrienzam pozhastila,

tudi u\ſabateh meni h\zhasti ſe postila,

tebe prosſim tedei moj ſÿn Lubi,

le\tei Dushi eno Millostliu Sodbu stori.

8Nato v R IV, 126 Marija položi rožni venec na tehtnico:

ozhem tedei te Dushe Roshenkrienz na vago Diati,

de ana bade magla per\zaitu, u\tojei gnadi ustati

9Če primerjamo predstavo velikonočnega ponedeljka z ostalima dvema predstavama, je ugotoviti, da ima predstava velikonočnega ponedeljka najmanj inkoherenc in da je Sklepna igra dosledno integrirana v predstavo. Prva predstava je, kot že omenjeno, razdeljena v dva dela: 1) Ta ponižna pristova Kristusova z 32 replikami, ki vsebuje priprave na zadnjo večerjo in zadnjo večerjo samo; 2) pasijonsko dogajanje od posvetovanja Velikega zbora do Pilatove sodbe in začetka križevega pota s 163 replikami. V nasprotju z njo ima predstava velikočnega ponedeljka neprikinjeno štetje didaskalij, pri čemer se sklepna igra začenja z repliko 115, konča pa z repliko 129. Še bolj zgovoren dokaz za dosledno integracijo Sklepne igre v Pasijon pa je navedba njene vsebine v prologu k predstavi na str. 90.

10Kot je pravilno domneval F. Kotnik (1924: 107 in 1943: 105), je morala Sklepna igra nastati v 17. stoletju v zvezi z dejavnostjo jezuitov na Koroškem (Kotnik 1943: 105). Med Železno Kaplo in Dobrlo vasjo je obstajala zgodovinska vez, ki je segala še v čas ustanovitve dobrolskega samostana: po navedbah Štefana Singerja (1938: 193) je leta 1106 oglejski patriarh Ulrich dodelil kapelško župno cerkev samostanu v Dobrli vasi. Ker so njegovi prvi lastniki, avguštinski korarji, slabo gospodarili, je bil leta 1593 imenovan ljubljanski škof Janez Tavčar kot kurator, ki naj bi napravil red in je bil upravičen nastaviti tudi vikarje ter z njimi sklepati pogodbe (Singer 1938: 194). Ko je dobrolski samostan leta 1604 prišel v roke jezuitom (Singer 1938: 77), so kapelska posestva služila kot ekonomska opora njihove dejavnosti. Na zvezo med dobrolskimi jezuiti in Železno Kaplo opozarja tudi oprema župne cerkve v Železni Kapli, ki ima v svojem baročnem stranskem oltarju jezuitska svetnika Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverija (Till 2013: 94).

11Prav v tej župni cerkvi pa je videti dodatni razlog za nastanek sklepne igre: bila je posvečena nadangelu Mihaelu. V njenem glavnem oltarju je v 18. stoletju stal kip nadangela Mihaela s sulico in zmajem, ki so ga ob obnovi oltarja leta 1810 začasno obesili na vzhodno steno (Singer 1938: 200, 202). V današnji farni cerkvi je sv. Mihael upodobljen z mečem v desni in s tehtnico v levi roki (Till 2013: 98).²¹² O priljubljenosti motiva sv. Mihaela v Železni Kapli priča še en kip sv. Mihaela s tehtnico, ki ga hranijo v kapelškem župnišču (Till 2013: 75). Ikonografija obeh kipov spominja na motiv tehtanja duš in s tem na glavni motiv sklepne igre.

12V Železni Kapli se torej križata tradiciji češčenja nadangela Mihaela, ki je pogojena s patrocinijem farne cerkve, in pasijona, prevzetega iz jezuitske in ustne tradicije. Zelo verjetno je torej, da je nekdo, ki je poznal jezuitsko gledališko kulturo, prav to besedilo vključil v pasijonsko igro, glavni gledališki dogodek v Železni Kapli.

Jožefinske reforme in njihov odmev v Železni Kapli

1Kot jožefinizem se označuje politična ideologija in administrativna praksa, ki sta povezani z imenom avstrijskega cesarja Jožefa II. Časovno ga ni mogoče omejevati na dobo vladanja cesarja Jožefa II. v habsburških deželah v letih 1780–1790, saj je Jožef II. že pred tem vladal skupaj s svojo materjo Marijo Terezijo od leta 1765 do njene smrti leta 1780 (Rajšp 2011). Kot pomemben mejnik v duhovnem in političnem življenju velja njegov tolerančni patent leta 1781, njegove cerkvene in administrativne reforme pa so zapustile globoke sledove v avstrijski družbi. Kot racionalen in varčen vladar se je obračal proti vsem oblikam razkošja in praznoverja. Kot praznoverje je pojmoval tudi manifestacije ljudske pobožnosti, kakor so bile procesije, večernice, zvonenje proti toči, postavljanje jaslic in božjega groba ter jih preganjal z včasih prav drobnjakarskimi in skurilnimi ukrepi, ki so jih kajpak uveljavljali tudi v Železni Kapli.

2Kot poroča Štefan Singer (1938: 227–244)²¹³ in po njem povzema Till (2013: 150–158), je cesar Jožef II. v svoji borbi proti »praznoverju« in »baročnemu razkošju« leta 1784 izdal ukaz, da morajo s kipov, ki so bili v duhu baroka pogosto oblečeni v dragocena oblačila, sneti ves ta »odvečni blišč« in iz romarskih cerkva odstraniti vse votivne slike kot manifestacije praznoverja. Ta ukrep je veljal tudi za romarsko cerkev Marija v trnju/Maria Dorn v Železni Kapli.

3Tedanji župnik Valentin Brunner je brez večjega angažmaja izpolnil ukaz s tem, da je naročil cerkovniku, naj odstrani votivne table s sten in oblačila s kipa. Cerkovnik je to res storil, toda ogorčeni prebivalci so vdrli v župnišče in župnika ozmerjali z luterancem in brezvercem, cerkovniku odvzeli ključe, postavili votivne table na stara mesta in 72 ur stražili pred cerkvijo.

4Župnik Brunner, čeprav osebno prizadet, je molčal in proti svoji dolžnosti ni obvestil oblasti o dogodku, kar mu je oblast pozneje hudo očitala. Pač pa je provizor podjunskega arhidiakonata Ožbalt Gutsman, ki je Brunnerja po vsej verjetnosti poznal kot nekdanjega sobrata pri jezuitih, zadevo omenil na okrajnem uradu, vendar ščitil župnika z argumentacijo, da votivne slike ne predstavljajo neprimernega okrasa in da župnik ni mogel ravnati drugače, ker so mu to branili ljudje in tržna oblast. Kljub temu je okrožni urad dne 26. septembra 1787 ukazal župniku Brunnerju, naj nemudoma odstrani oblačila s kipa in votivne table s sten, mu zagrozil s kaznijo in zahteval, naj o morebitnih ovirah takoj poroča uradu. Župnik Brunner je dne 26. oktobra 1787 odgovoril okrožnemu uradu, da si takega povelja zaradi grozečih verbalnih napadov brez škode za svojo čast, zaradi izpada prispevkov pri ofru brez gmotnih posledic in zaradi morebitnih fizičnih napadov brez nevarnosti za svoje življenje ne upa izvesti. Tako ravnanje pri farni družini ne bi vzbudilo ljubezni, ampak povzročilo sovraštvo in nezaupanje. Da se ne bi ponovili dogodki, do kakršnih je prišlo pred dvema letoma ob prvem poskusu slačenja, kot dušni pastir ponižno prosi okrožni urad, da pri cesarju izposluje izjemo za svoje farane. Razen tega je kip iz neobdelanega lesa in njegov edini okras je prav obleka, ki tako navaja ljudi k pobožnosti. Ob koncu svoje vloge navaja župnik še pravni argument, da se ljudje sklicujejo na uredbo z dne 10. septembra 1784, ki je določala, da pogosto obiskani marijini kipi lahko ostanejo tudi oblečeni. Slednje velja tudi za kapelsko Marijo.

5Okrožni urad je v svojem odgovoru z dne 10. decembra 1787 ostro zavrnil župnikove argumente in mu očital kaznivo dejanje, ker dogodkov pred dvema letoma ni prijavil. Kljub temu bi mu tokrat spregledali zasluženo kazen pod pogojem, če se potrudi, da pri samem sebi loči bistvo svete vere od »nepotrebnega blišča« in skupnost svojih faranov postopoma ozdravi od »podedovanih blodenj«. Da pa bi vendarle izpolnili zakon v smislu uredbe z dne 4. avgusta 1786, je okrožni urad določil, naj se župnik Brunner skupaj s predstavniki sodišča in občine dne 22. decembra 1787 ob deveti uri zjutraj zglasi na narok v okrožnem uradu v Celovcu.

6Dne 22. decembra so se torej župnik Brunner in precej obširna delegacija tržnih oblasti, občanov in faranov odpravili v 38 km oddaljeni Celovec. Kot komisar je bil določen sekretar okrožnega urada gospod pl. Pauer. Ta je najprej prebral uredbo o slačenju kipov in se nato takoj spravil nad župnika Brunnerja, češ, da je sramota, da tako malo ve o tem, kako bi poučil narod o bistvu svete vere ter ga ozdravil od »blodenj in predsodkov«. Očital mu je sebičnost in podpiranje svojih faranov. Ko se je župnik skušal braniti in zadevo pojasniti, ga je osorno zavrnil, da je o tem že poročala neka zaupljiva oseba. Na tem mestu je v poročilu o dogodkih mogoče brati subjektivno župnikovo primerjavo s pasijonskim dogajanjem, da se čuti kot Kristus pred Pilatom:

Der so beschämte und gedemütigter Pfarrer konnte nur im stillen bei sich die fälschliche Anklage Christi vor Pilatus betrachen²¹⁴Singer 1938: 231

7Nato se je komisar spravil še nad tržnega sodnika in na predstavnike faranov, ki jim je predočil posledice upiranja vladarju. Eden faranov je izjavil, da sicer ne morejo preprečiti slačenja, da pa v to ne bodo nikoli privolili. Komisar ga je nadrl, da vladar ne potrebuje njihovega privolenja, in jim ob koncu zabičal, da bodo kip slekli takoj po njihovi vrnitvi domov. Ker pa so se bližali božični praziki, je župnik Brunner prosil, da kip lahko slečejo šele po božiču. Komisar jim je nejevoljen dal odloga do srede po novem letu.

8Na Štefanovo, torej 26. decembra 1787, je župnik Brunner v svoji pridigi poučil farane, da mora biti krščansko mislečemu katoličanu vseeno, ali časti Mater Božjo kot sliko ali kot kip, z obleko ali brez nje, in če je volja njegovega veličanstva, da se kipi slečejo, naj se, kot pravi apostel Pavel, podredijo oblasti, kajti kdor se upira oblasti, se upira Bogu.

9Ko so ljudje zvedeli, da mora biti kip slečen do srede po novem letu, so se dogovorili, da se bodo na novo leto zbrali pri cerkvi in s silo preprečili slačenje, za ojačanje straž pa so pridobili tudi vernike sosednjih fara. Ko je župnik to zvedel, je cerkovniku naročil, naj že na silvestrovo skrivaj vzame kip iz oltarja in ga zapre v omaro, na njegovo mesto pa naj postavi drug kip. Ko so farani prvega januarja 1788 videli drugi kip v oltarju, so po božji službi besni vdrli v župnikovo sobo in ga ozmerjali z lažnivcem, ker je predčasno odstranil kip. Zgrabili so cerkovnika, ga odvlekli v cerkev in ga prisilili, da je kip spet vzel iz omare in ga postavil v oltar.

10Medtem ko so župnika ogrožali v njegovi sobi, se je spravila »tolpa žensk« nad nekega pisarja, ki so ga obdolžile, da je bil slekel kip. V paniki je ogroženi moški zgabil za nož in zabodel neko žensko v prsi. K sreči je pri tem ni huje ranil, ker se je nož odbil od okrasne igle.

11Župnik Brunner je v skladu s svojo obljubo, ki jo je dal ob zasliševanju v Celovcu, dne 2. 1. 1788 nadrobno poročal o dogodkih. Dejal je, da mu je sicer pomagala tržna oblast, toda kaj bi gospod tržni sodnik, tržni pisar, sluga sodišča in borih pet vojakov zmogli ob takem navalu naroda moškega in ženskega spola. Kot reakcijo na to poročilo je okrožni urad že 4. 1. 1788 odredil, da je »zaradi nadvse kaznivega upora« (Singer 1938: 234) treba cerkev zapreti in nihče v njej ne sme brati svete maše. Dne 7. 1. so v skladu s tem ukazom prenesli najsvetejše v farno cerkev in cerkev svete Marije v trnju zaprli. Ljudje pa so cerkovniku spet odvzeli ključe in jih niso bili pripravljeni vrniti župniku. Župnik je iz strahu, da njegov molk ne bi povzročil novih težav, dne 10. 1. 1788 o dogodkih poročal okrožnemu uradu, vendar odgovora ni bilo. Cerkev je ostala mesec dni zaprta, ljudje pa, ki so imeli ključ, so ob nedeljah in praznikih organizirali svoje pobožnosti.

12Dne 6. februarja 1788 se je v Železni Kapli zglasil komisar gopod pl. Hauslab z 21 vojaki, da bi kaznoval upornike in z vojaško pomočjo slekel Marijin kip. Vest o tem se je v hipu razširila v Železni Kapli in sosednih farah. Že naslednjega jutra je velika množica zasedla pokopališče pri Mariji v Trnju. Ob takem navalu ljudi se je komisar čutil brezmočnega, zato ni uporabil orožja, ampak se zadovoljil s tem, da je zaslišal nekatere imensko znane osebe. Ker se komisar s svojimi vojaki ni zglasil pri Mariji v trnju, so se ljudje odpravili v njegovo uradno poslopje in ga na kolenih prosili, naj jim dovoli, da pustijo kip oblečen. Komisar jim tega kajpak ni mogel dovoliti, vendar je obljubil, da se bo zavzel za ponovno odprtje cerkve. Ker pa je faranom odvzel ključ, so spet celo noč stražili pri cerkvi.

13Naslednjega dne je v Železni Kapli izbruhnil ogenj in ljudje so z vso silo navalili na komisarja, tako da se je čutil v življenjski nevarnosti. V svojem poročilu okrožnemu uradu je prosil za vojaško ojačanje. Že dan pozneje je dobil odgovor okrožnega urada, da dodatnih vojakov ni mogoče poslati, župnik pa naj ponovno pouči vernike o bistvu svete vere in da je ob siceršnji izgubi cerkvenih nadarbin odgovoren za skrbno zaklepanje cerkve.

14Župnik je odgvoril komisarju, da bi, ko je že izgubil ljubezen svojih faranov, najraje čim prej zapustil faro:

Da ich die Liebe bei der Pfarrgemeinde verloren und von der pol. Behörde trotzdem der Mitwirkung verdächtigt werde, will ich lieber heute als morgen die Pfarre verlassen.Singer 1938: 238

15Ključe so spet izročili župniku. Dne 10. februarja 1788 je komisar s svojimi vojaki po petih dneh moral zapustiti Železno Kaplo. Ljudje pa so ga pospremili do meje trga.

16Podobno kot Kapelčani so se jožefinskim poveljem o slačenju kipov upirali tudi na Obirskem/Ebriach, v Šmarjeti pri Bajdišah/St.Margareten ob Waidisch, na Jezerskem in v Črni (Till 2013: 156). Zato je deželni urad dne 19. junija 1788 podjunskim duhovnikom strogo zapovedal, da morajo narod ob vsaki priložnosti opozoriti na njegove dolžnosti. Župnika Brunnerja je okrožni urad že pred tem obvestil, da je poročilo o upornih faranih poslal dvorni pisarni. Do prihoda odgovora pa naj v svoji pridigi na praznik Marijinega oznanjenja skuša svoje vernike prepričati, da dobrote, ki jih Bog deli za čaščenje svojih svetnikov, nikakor niso odvisne od oblek, s katerimi so oblečeni njihovi kipi. Če bo pridiga uspešna, naj njeno besedilo pošlje uradu, na tihem odstrani Marijina oblačila in votivne table ter poročilo o slačenju kipa in zadržanju faranov pošlje uradu. Podružnica pa mora vsekakor ostati zaprta.

17Zadnje poglavje v tem sporu se je dogajalo konec aprila in prve dni maja 1788, ko sta Georg pl. Wagensberg, oskrbnik Ženeka/Sonegg, in dobrolski prošt Melchior obiskala Železno Kaplo. Njuna naloga je bila, obiskati obirskega in kapelškega župnika. Obisk se je končal v pravem kaosu. Moški so se spravili nad prošta in kričali, da to ne more biti cesarjeva volja, okrožni urad jih je prevaral in poslal vojake. Slačenje kipa je duhovniška zadeva, zato jim mora pomagati. Moški so poljubljali prošta v obraz, ženske so se prepirale za njegove roke. Kapelčani so po svoje interpretirali tolerančni patent, da vsakdo lahko živi po svoji veri, zato ne potrebujejo več poučevanja. Prošt je pod navalom množice in iz strahu, da bi prišlo do prelivanja krvi, končno popustil in pod pritiskom razjarjenih ljudi 1. maja 1788 celo podpisal izjavo, da – kolikor je v njegovih močeh – ostane vse pri starem.

18Z doma je poročal o dogajanju in med drugim predlagal, da kapelškega župnika prestavijo v podružnico Šmarkež/St. Marxen v fari Škocjan/St. Kanzian, obirskega pa v Šentlipš/St. Philippen. Toda do tega ni prišlo, kajti končno so oblasti spoznale nesmotrnost in neizvedljivost svojih ukazov.

19Župnik Brunner je svojim faranom z zadovoljstvom in komaj prikritim zmagoslavjem poročal, da vse ostane pri starem in da bodo odslej spet zvonili za večernice in proti hudemu vremenu, da bodo v podružnicah spet praznovali patrocinije in žegnanja, ki jih bodo oznanili s prižnice in ob katerih bodo tudi pridigali.

20Opisani dogodki nam nudijo nazoren vpogled v odpor proti jožefinskim reformam v Železni Kapli, obenem pa nam omogočajo, da zaslutimo tudi vzdušje v narodu in togost avstrijskih oblasti ter orišemo ideologijo in psihogram osrednjega akterja, župnika Brunnerja.

Župnik Valentin Brunner

1Valentin Brunner/Prunner/Pruner se je rodil leta 1741 (Singer 1938: 218) v približno 30 km od Železne Kaple oddaljenem Kamnu v Podjuni/Stein im Jauntal. Ker je fara Kamen/Stein med letoma 1751 in 1781 sodila v Goriško nadškofijo (Singer 1938: 65; Volčjak 2010), je v ordinacijskem protokolu goriškega nadškofa Karla Michaela Attemsa zapisano, da je PRUNER Valentinus, Carinthus e Stein dne 22. septembra 1759 prejel tonzuro in štiri nižje redove (Volčjak 2010: 146), dne 19. decembra 1761 bil posvečen v subdiakona (Volčjak 2010: 148), dne 5. junija 1762 v diakona (Volčjak 2010: 148) in dne 2. aprila 1763 v duhovnika (Volčjak 2010: 148). Svojo prvo službo je med letoma 1764–1765 nastopil kot kaplan v Železni Kapli (Singer 1938: 218), 1765 je bil kaplan v Žitari vasi/Sittersdorf (Singer 1938: 145), še istega leta pa je bil premeščen v Libeliče/Leifling, kjer je ostal do leta 1772 (Singer 1983: 118). Med letoma 1773 in 1781 je služil kot župnik na Obirskem/Ebriach (Singer 1938: 171) dokler ni 1781 leta postal župnik v Železi Kapli.

2V protokolu škofijske pisarne lavantinske škofije za leto 1809 je pod štev. 920 zapisan povzetek obvestila dobrolskega prošta z dne 20. nov. 1809: da je g. Valentin Brunner umrl dne 16. novembra 1809.²¹⁵ Obenem dobrolski prošt prosi, naj ordinarijat imenuje ustreznega provizorja, ker v svojem okraju ni našel primerne osebe in je zato prosil kaplana z Jezerskega za pomoč (Nadškofijski arhiv Maribor, Škofijska pisarna, Protocoll der Exhibiten und Expediten vom Jahre 1809). Deželni arhiv v Celovcu hrani pod signaturo AT-KLA 429-8 Su zapuščinski akt Valentina Brunnerja pri okrajnem sodišču v Železni Kapli, pod signaturo AT-KLA 73-C-991 Ak pa zapuščinski akt deželnega sodišča v Celovcu. V slednjem je tudi več prepisov oporoke Valentina Brunnerja. V oporoki z dne 1. novembra 1787 si je zagotovil slovesen pogreb z osmimi duhovniki in nagrobni kamen na severni steni cerkve,²¹⁶ svojim sorodnikom in sodelavcem je zapustil primerne vsote denarja, Ignacu Feldpacherju,²¹⁷ kaplanu pri sv. Urbanu, pa vse svoje knjige.

3Valentin Brunner je bil po vsej verjetnosti jezuit. Njegovo ime se pojavlja v spisku učencev jezuitske gimnazije v Celovcu, ki ga je za Škofijski arhiv v Celovcu sestavil P. Kotnik.²¹⁸ Opazno je, da je tudi kot kaplan služboval v farah, na katere so imeli dobrolski jezuiti močan vpliv. V Žitari vasi so dobrolski jezuiti podedovali pravice in dolžnosti svojih predhodnikov, avguštisnih korarjev (Singer 1938: 142). Faro Libeliče/Leifling so po letu 1604, ko so Dobrlo vas prevzeli jezuitje, sicer upravljali svetni duhovniki, vendar jih je vsako tretje leto vizitiral rektor jezuitskega samostana (Singer 1983: 111). Na Obirskem/Ebriach so dobrolski jezuiti plačevali župnika najprej v naturalijah, od leta 1871 naprej pa v denarju (Singer 1938: 168). Posredni namig na njegovo pripadnost jezuitski skupnosti je morda videti tudi v tem, da je v sporu z jožefinsko oblastjo, o katerem smo že poročali, za župnika zavzel stališče nekdanji jezuit Ožbalt Gutsman v funkiji namestnika arhidiakona (Singer 1938: 228).

4Župnik Brunner je torej vsaj kot dijak jezuitskega kolegija iz lastnega doživetja poznal jezuitsko dramatiko. Zato je zelo verjetno, da je prav on vključil sklepno igro v Kapelski pasijon. Ali je njeno besedilo prinesel s seboj iz jezuitske gimnazije ali ga je poznal iz tradicije češčenja svetega Mihaela v Železni Kapli, ni moč ugotoviti. Estetska struktura sklepne igre sicer kaže znake redovniške dramatike, vendar v seznamu gledaliških predstav celovškega jezuitskega kolegija, ki ga nudi K.W. Drozd (1965: 206–242), ni najti predstave, ki bi utegnila služiti kot konkretna predloga sklepne igre.

5Kar večidel svojega skoraj 30-letnega župnikovanja se je Valentin Brunner spoprijemal z administrativnimi ukrepi jožefinskih oblasti. Njegove strategije nasproti jožefinskim reformam so lepo razvidne iz njegovega ravnanja v konfliktu o odstranjevaju votivnih tabel in slačenju Marijinega kipa v podružni in romarski cerkvi Marija v trnju/Maria Dorn. Valentin Brunner vsekakor ni bil pripadnik jožefinske miselnosti, prej je bil tradicionalist in legitimist, ki je z notranjo distanco izvajal navodila jožefinskih oblasti, kolikor je pač bilo nujno potrebno. Ob koncu spora zaradi Marije v trnju tudi ni skrival veselja nad tem, da je ostalo vse pri starem in se jožefinske cerkvene reforme v Kapli niso izvedle. Zato se nam zdi tudi zelo verjetno, da se je tako kot za ohranjanje ljudskih oblik pobožnosti s strategijo elastičnega popuščanja zavzemal za ohranjanje in morda tudi preoblikovanje pasijonske igre.

Viri

1Ožbalt Gutsman 1780: Evangelie inu branje ali pisme: na vse nedele inu jimenitne prasnike zielega leta resdelene. V' Zelouzi: vtisnjene skus Aloisia Ignazia Kleinmayerja, deshelstvega stamparja.

2Ožbalt Gutsman 1789: Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten Windischen Stamwoerter und einiger vorzüglichern abstammenden Woerter. verfasset von Oswald Gutsman, Weltpriester. Klagenfurt.

3Jurij Japelj, Blaž Kumerdej 1784: Svetu pismu noviga testamenta, id est: Biblia sacra novi testamenti […] / in Slavo-Carniolicum idioma translata per Georgium Japel … et Blasium Kumerdey … Pars Prima. Labaci: typis Joan. Frid. Eger.

4Jurij Japelj 1796: Listi inu evangelia: na vsse nedele, inu prasnike zhes zelu lejtu: … katere je … novizh na krajnski jesik prestavil. V' Lublani: per Joan. Friedrihu Egerju.

5Jurij Japelj 1806: Listi inu evangelji: na vsse nedele, inu prasnike zeliga lejta: … na svetlobo dani po svetim pismi v' krajnski jesik prestavlenim. V' Lublani: per Joan. Rezerju.

6Maks Pleteršnik 1894: Slovensko-nemški slovar. V Ljubljani: Knezoškofijstvo.

7Franc Mihael Paglovec, 1741: Evangelia, inu branie na nedele inu prasnike zhes zelu leitu, is latinskiga na crainski jesik svestu, inu skerbnu preloshene, popraulene, inu pogmerane. Labaci: Typis, Adami Friderici Reichhardt, Incl. Prov. Carn. Typ. Sumpt. Joann. Bapt. Volufij, & Joann. Bapt. Blanck.

8Marko Pohlin 1772: Branja, inu evangeliumi na nedele, inu prasneke zhes zelu lejtu, is Latinskiga na Kraynski jesik svestu, inu skerbnu prestavlene, popravlene, inu pogmirane. Joan. Fridrika Eger.

9Marko Snoj 2006: Slovar jezika Janeza Svetokriškega. Knjiga 1, 2. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU.

Literatura

1Kozma Ahačič et al. 2011: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU.

2Hans Blosen (ur.) 1979: Das Wiener Osterspiel: Abdruck der Handschrift und Leseausgabe. Berlin: Schmidt.

3Anton Breznik 1917: Literarna tradicija v 'Evangelijih in listih', Dom in svet 30: 5; 6, 170–174; 225–230; 279–281; 333–347.

4Godfried Danneels 2012: Sedem Jezusovih besed na križu. Ljubljana: Družina.

5Drabosnjak gl. Šuster, Andrej.

6Janez Dular 1989: Slovenska plemiška etiketa. Skaza, Aleksander/Vidovič-Muha, Ada (ur.), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Znanstveni inštitut, 267–273.

7Georg Eineder 1960: The ancient paper-mills of the former Austro-hungarian empire and their watermarks. Hilversum (Monumenta chartae papyraceae historiam illustrantia 8).

8Emil Fascher 1951: Das Weib des Pilatus (Matth. 27.19). Halle/Saale.

9Georg Graber 1910: Rezension Lustig, das Christi Leidensspiel aus Sörg. (citirano po Kotnik Pasijonska igra iz Železne Kaple). Carinthia, 89 isl.

10Georg Graber 1923: Kärntner Volksschauspiele II. Das Kärntner Paradeisspiel. Jedermann. Wien: Österr. Schulbücherverlag (Deutsche Hausbücherei 73).

11Georg Graber 1936: Das Köstenberger Passionsspiel. Beiträge zur Geschichte und Kulturgeschichte Kärntens, 231–240.

12Georg Graber 1937: Passionsspiel aus Köstenberg Das Leiden Christi. Ein Trauerspiel in 3 Aufzügen samt dem Kreuzzug und der Kreuzigung Mit 41 Lichtbildern von der Aufführung des Spieles im Jahre 1936. Graz: Leykam Verlag.

13Elfriede Grabner 1990: Wort- und Bildzeugnisse zur Verehrung des 'Geheimen Leidens Christi'. Eberhardt, H. (ur.), Volksfrömmigkeit. Referate der Österreichischen Volkskundetagung 1989 in Graz. Wien (Buchreihe der Österreichischen Zeitschrift für Volkskunde NS 8.), 127–136.

14Haus der Bayerischen Geschichte (b. l.): Passionsspiele im alpenländischen Raum http://www.hdbg.de/ps/psstart.htm (21. 3. 2016).

15Michael Henker et al. (ur.) 1990: »Hört, sehet, weint und liebt.« Passionsspiele im alpenländischen Raum. München (Veröffentlichungen zur Bayerischen Geschichte und Kultur 20/90).

16Michael Henker et al. (ur.) 1990: Passionsspiele im alpenländischen Raum. München: Süddeutscher Verlag.

17Christine Karner 1988: Die frühe Geschichte des franziskanischen Kreuzweges und seine Einführung in Österreich. Graz: Diplomarbeit.

18Bruno Klammer (ur.) 1986: Bozner Passion 1495: die Spielhandschriften A und B. Bern: Peter Lang.

19Antje Knorr 1976: Villinger Passion. Literarhistorische Einordnung und erstmalige Herausgabe des Urtextes und der Überarbeitungen. Göppingen: Alfred Kümmerle.

20Anton Koblar 1892: Pasijonske igre na Kranjskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 2, 110–125.

21Maria Kohle 1956: Das Paderborner Gesangbuch von 1609. 1. Das älteste erhaltene katholische Gesangbuch Westfalens und sein gottesdienstlicher Gebrauch im Dienst der katholischen Reform. Paderborn: Bonifatius.

22Jože Koruza 1972a: Pregled slovenske dramatike. Jezik in slovstvo 18, 1/2, 9–20.

23Jože Koruza 1972b: Važnejša literatura o slovenski dramatiki. Jezik in slovstvo 18, 1/2, 68–72.

24Jože Koruza 1973: Starejša slovenska koroška dramatika. Erich Prunč, Avguštin Malle (ur.), Koroški kulturni dnevi I. Zbornik predavanj. Maribor: Obzorja, 128–145.

25Jože Koruza 1979: Začetki slovenske posvetne dramatike. Jezik in slovstvo 24, 8, 149–266.

26France Kotnik 1906a: A) O slovenskih koroških pasijonskih igrah B) Andrej Šuster p. d. Drabosnjak in njegovo književno delovanje. Seminarska naloga v zimskem tečaju 1905/6 Spisal Fr. Kotnik, phil. V Gradcu, dne 21. marca 1906. Institut für Slavistik Graz.

27France Kotnik 1906b: a) O slovenskih koroških pasijonskih igrah b) Andreja Šusterja življenje in njegov svovenji OBACE. Sem. naloga za letni tečaj 1906. V Nemškem Gradcu, dne 26. junija 1906. Institut für Slavistik Graz.

28France Kotnik 1907: Andreas Schuster-Drabosnjak: sein Leben und Wirken. Graz: Dissertation.

29France Kotnik 1910: Beiträge zur Volksliteratur Kärntens. Sonderabdruck aus dem 60. Programm des Staatsobergimnasiums zu Klagenfurt 1909/1910, 3 isl.

30France Kotnik 1912: Nekaj črtic o slovenskih pasionskih igrah na Koroškem. Dom in svet 25, 1, 11–17.

31France Kotnik 1922: Predigra kostanjske pasionske igre. Časopis za zgodovino in narodopisje 17, 89–96.

32France Kotnik 1924: Pasionska igra iz Železne Kaple. Časopis za zgodovino in narodopisje 19, 101–108.

33France Kotnik 1943: Slovenske starosvetnosti: nekaj zapiskov, orisov in razprav. Ljubljana: Konzorcij Slovenca, Zadružna tiskarna (Slovenska poljudnoznanstvena knjižnica I/1).

34France Kotnik 1943a Nekaj črtic o slovenskih pasionskih igrah na Koroškem. V: Kotnik 1943: 88–98.

35France Kotnik 1943b: Pasionska igra iz Železne Kaple. V: Kotnik 1943: 99–105.

36France Kotnik 1952: Verske ljudske igre. Ivan Grafenauer, Boris Orel (ur.), Narodopisje Slovencev. II. del. Ljubljana: Državna založba, 103–121.

37Franc Kovačič 1928: Zgodovina Lavantinske škofije: 1228–1928. Ob 700 letnici njene ustanovitve. Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat (Tiskarna sv. Cirila).

38Franika Kranjc-Vrečko, Jonatan Vinkler (ur.) 2010: Primož Trubar. Ta celi Novi testament (1582). Ljubljana: Pedagoški inštitut (Zbrana dela Primoža Trubarja 6).

39Leopold Kretzenbacher 1951: Lebendiges Volksschauspiel in Steiermark. Wien: Österr. Bundesverl. f. Unterricht, Wiss. u. Kunst (Österreichische Volkskultur 6).

40Leopold Kretzenbacher 1952a: Passionsbrauch und Christi-Leiden-Spiel in den Südost-Alpenländern. Salzburg: Otto Müller Verlag.

41Leopold Kretzenbacher 1952b: Frühbarockes Weihnachtsspiel in Kärnten und Steiermark: Klagenfurter und Grazer Weihnachtsspieltexte des frühen 17. Jahrhunderts als kulturhistorische Denkmäler der Gegenreformation in Innerösterreich. Klagenfurt: Geschichtsverein (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 40).

42Leopold Kretzenbacher 1958a: Die Seelenwage. Zur religiösen Idee vom Jenseitsgericht auf der Schicksalswaage in Hochreligion, Bildkunst und Volksglauben. Klagenfurt.

43Leopold Kretzenbacher 1958b: 'Christus auf dem Dreikant' in Innerösterreich. Zur Südostverbreitung eines altbayerischen Barockbildes. Carinthia I, 148, 680–699.

44Leopold Kretzenbacher 1972: Christus soll nicht gegeißelt werden. Ein mittelalterliches schwedisches Visionsmotiv in einem altsteirischen Passionsspiel. Österreichische Zeitschrift für Volkskunde, N.S. XXVI, 116–126.

45Leopold Kretzenbacher 1979: Drei Bilddenkmäler vom 'Geheimen Leiden Christi' in der Steiermark. Österreichische Zeitschrift für Volkskunde, N. S., XXXIII, 81–94.

46Leopold Kretzenbacher 1986: Zur 'Frau des Pilatus' (Matth. 27,19) im österreichischen Christi-Leiden-Spiel der Gegenwart. Österreichische Zeitschrift für Volkskunde N.S. XL, 17–32.

47Leopold Kretzenbacher 1988: Mürztaler Passion: steirische Barocktexte zum Einort- und Bewegungsdrama der Karwoche. Wien: Verl. d. Österraichische Akademie d. Wissenschaften.

48Egon Kühebacher (ur.) 1976: Tiroler Volksschauspiel. Beiträge zur Theatergeschichte des Alpenraumes. Bozen (Schriftenreihe des Südtiroler Kulturinstituts 3).

49Niko Kuret 1932: Pasijon. Kranjski zvon: župnijski list za Kranj in okolico 3, 2–3.

50Niko Kuret 1934: Slovenski pasijon: prolog, predigra, štirinajst slik in zaključni zbor. Po rokopisu škofjeloške pasijonske procesije iz leta Gospodovega 1721. V Kranju: Založba ljudskih iger.

51Niko Kuret 1958: Ljudsko gledališče pri Slovencih. Slovenski etnograf, 11–48.

52Niko Kuret 1981: Duhovna drama. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon 13).

53Hermann L'Estocqu 1926: Geistliche Bürgerspiele im Völkermarkt im 18. Jahrhundert. Carinthia I, 116, 1–6, 77–79.

54Helena Ložar-Podlogar 1998. Ozadje nastanka 'Narodopisja Slovencev'. Traditiones, 159–174.

55Fritz Markmiller 1979: Ein Sonderbild der Geheimen Leiden. Zur Ikonographie von 'Christus auf dem Dreikant'. Volkskunst 2, 176–184.

56Fritz Markmiller 1981: Neue Belege zur Bildgestalt der Geheimen Leiden Christi. Volkskunst 4, 98–105.

57Pavle Merku (ur.) 1980: Slovenska plemiška pisma družin Marenzi – Coraduzzi s konca 17. stoletja. Trst: Založništvo tržaškega tiska.

58Rimski Misal 1961: Rimski misal. S sodelavci priredil dr. p. Metod Turnšek. V Celovcu: Družba sv. Mohorja.

59Missale romanum, 2004: Missale Romanum ex decreto Concilii tridentini restitutum s. Pii V. pontificis maximi jussu editum aliorumque pontificum cura recognitum a s. pio x. reformatum et benedicti xv. auctoritate vulgatum. Reimpressio editionis XXVIII Juxte typicam Vaticanam. Bonnae ad Rhenum: Edibus Palmarum.

60Günther Mittergradnegger 1993: Die Lieder in den Kärntner Passionsspielen. Klagenfurt: Kärntner Heimatwerk.

61N. N. 1937: Uprizoritev pasijonske igre v Železni Kapli. Nedelja, 110.

62N. N. 1967: Pred 30 leti so v Železni Kapli obnovili pasijonske igre. Koledar Družbe sv. Mohorja, 91.

63Johann Willibald Nagl, Jakob Zeidler (ur.) 1899: Deutsch-Oesterreichische Literaturgeschichte: ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Dichtung in Oesterreich-Ungarn. Unter Mitwirkung hervorragender Fachgenossen hrsg. von J[ohann] W[illibald] Nagl und J[akob] Zeidler. Wien: Fromme.

64Julka Nežič 2005: Frančiškanski, ljudski in jožefinski križev pot. Bogoslovni vestnik 65, 2, 263–275.

65Matija Ogrin (ur.) 2009: Oče Romuald. Škofjeloški pasijon. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana, Celje: SAZU, ZRC SAZU, Celjska Mohorjeva družba.

66Matija Ogrin (ur.) 2010: Poljanski rokopis. Jezusovo življenje v sto postavah. Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. Ms 023. http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_023/VIEW/ (21. 3. 2016).

67Matija Ogrin 2015: 'Ob štirih po pridigi v vikariatu.' Pridiga kot duhovni kontekst Škofjeloškega pasijona. Miha Preinfalk (ur.), Leto 1713 in njegovi odmevi v slovenskem prostoru. Ljubljana: Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z15/VIEW/ (21. 3. 2016).

68Matija Ogrin 2016: Kodikološki opis rokopisa in besedilno izročilo Kapelskega pasijona. (V tej izdaji.)

69Karl Konrad Polheim 1972: Das Admonter Passionsspiel: Textausgabe, Faksimileausgabe, Untersuchungen. Textausgabe, Faksimileausgabe. Zv. 1. Paderborn, München, Wien: Schöningh.

70Karl Konrad Polheim 1980a: Das Admonter Passionsspiel: Textausgabe, Faksimileausgabe, Untersuchungen. Untersuchungen zur Überlieferung, Sprache und Osterhandlung. Zv. 2. Paderborn, München, Wien, Zürich: Schöningh.

71Karl Konrad Polheim 1980b: Das Admonter Passionsspiel: Textausgabe, Faksimileausgabe, Untersuchungen. Untersuchungen zur Passionshandlung, Aufführung und Eigenart nebst Studien zu Hans Sachs und einer kritischen Ausgabe seines Passionsspieles. Zv. 3. Paderborn, München, Wien, Zürich: Schöningh.

72Karl Konrad Polheim 1990: Passionsspiele in Steiermark und Kärnten. Michael Henker et al. (ur.) »Hört, sehet, weint und liebt.« Passionsspiele im alpenländischen Raum. München (Veröffentlichungen zur Bayerischen Geschichte und Kultur 20/90), 33–41.

73Karl Konrad Polheim 1992: Katalog der Volksschauspiele aus Steiermark und Kärnten: nebst Analekten aus Bayern, West- und Ostösterreich. Tübingen: Niemeyer.

74Erich Prunč 1974: Rokopisno in arhivsko gradivo Koroške. Jezik in slovstvo, 19, 6–7, 263–265.

75Erich Prunč 1980: Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar. Jože Koruza et al. (ur.), Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 28. do 30. junija 1979. [Ljubljana]: Filozofska fakulteta, 209–265.

76Erich Prunč 1989: Kapelski pasijon. Aleksander Skaza, Ada Vidovič-Muha (ur.), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Znanstveni inštitut, 191–208.

77Erich Prunč 2014: Ogovarjanje in etiketa v Kapelskem pasijonu. Andreas Leben et al. (ur.), Beiträge zur interdisziplinären Slowenistik – Prispevki k meddisciplinarni slovenistiki. Festschrift für Ludwig Karničar zum 65. Geburtstag. Graz: Leykam, 293–302.

78Vincenc Rajšp 2011: Jožefinizem in jožefinske reforme na Slovenskem. Miha Preinfalk (ur.), Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z11/VIEW/ (21. 3. 2016).

79Luise Maria Ruhdorfer 2007: Das Passionsspiel »Terplenje in smrt Jezusa Kristusa«, St. Stefan bei Finkenstein, 1931. Klagenfurt/Celovec: Mohorjeva.

80Luise Maria Ruhdorfer 2008: Štebenski pasijon. Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu, 81–84.

81Luise Maria Ruhdorfer 2011: Verurteilt zum Tod am Kreuz. Kärntner Christi-Leiden-Spiele. Klagenfurt: Kärntner Landesarchiv.

82Luise Maria Ruhdorfer 2015: Geboren zum Leiden und Sterben. Kärntner geistliche Volksschauspiele. Remscheid: re di roma.

83Franz Sartori 1811: Neueste Reise durch Oesterreich ob und unter der Ens, Salzburg, Berchtesgaden, Kärnthen und Steyermark: in statistischer, geographischer, naturhistorischer, ökonomischer, geschichtlicher und pittoresker Hinsicht / unternommen von Franz Sartori. Zv. 2. Wien: Doll.

84Hubertus Schendel (b. l.) Deutsches Lied. http://www.deutscheslied.com/ (21. 3. 2016).

85Anton Schlossar (ur.) 1891a: Deutsche Volksschauspiele in Steiermark gesammelt. Mit Anmerkungen und Erläuterungen nebst einem Anhange: Das Leiden Christi – Spiel aus dem Gurkthale in Kärnten. Zv. 1. Halle [Saale]: M. Niemeyer.

86Anton Schlossar (ur.) 1891b: Deutsche Volksschauspiele in Steiermark gesammelt. Mit Anmerkungen und Erläuterungen nebst einem Anhange: Das Leiden Christi – Spiel aus dem Gurkthale in Kärnten. Zv. 2. Halle [Saale]: M. Niemeyer.

87Stephan Singer 1938: Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales. Band III: Dekanat Eberndorf. Kappel: Im Selbstverlage des Verfassers.

88Stephan Singer 1979: Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales. Dekanat Eberndorf. Zv. 3. Klagenfurt: Photomechan. Nachdruck.

89Stephan Singer 1983: Kultur und Kirchengeschichte des Dekanates Bleibuirg. IV. zvezek. Klagenfut/Celovec: KKZ.

90Avguštin Stegenšek 1912: Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. V Mariboru: Tiskarna sv. Cirila.

91Karel Štrekelj 1908–1923: Slovenske narodne pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil Dr. Karel Štrekelj. Zvezki I do IV. V Ljubljani, Natisnila tiskarna J. Blasnika naslednikov.

92Andrej Šuster, Drabosnjak 1841: Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jesuſa Kriſtusa naſhiga lubiga Gospuda. Popisana od Andreja Draboſnjaka eniga paura v Korantane, is nemzhiga v koroshko ſhprajo v rajme napraulano v letu 1818.

93Andrej Šuster, Drabosnjak 1811: Pasion tu je popisvanie od terpleinia Jesusa Kristusa inu niegove shalostne matare Marie Deviza / ta pasion je venka uset is tajstih bukou katere se jemenujajo Kristusaua shiulenjä ali Christe Leben-Buch inu u' druk dane u' tem lete od Andreja Shuesterja Drabosnika eniga poredniga paura u' Koratane.

94Andrej Šuster, Drabosnjak 1989: Pasijon. Priredila in za tisk pripravila Herta Lausegger; izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu. Klagenfurt/Celovec.

95Karlmann Tangl 1841: Reihe der Bischöfe von Lavant. Klagenfurt: Leon.

96Jože Till 2012: Kapelski pasijon. Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu, 41–43.

97Jože Till 2013: Eisenkappel und seine Kirchen entdecken/Spoznavanje Železne kaple in njenih cerkva. Klagenfurt/Celovec: Hermagoras/Mohorjeva.

98Anthonius H. Touber (ur.) 1985: Das Donaueschinger Passionsspiel: nach der Handschrift / mit Einleitung und Kommentar neu herausgegeben von A. H. T. Stuttgart: Reclam (Universal-Bibliothek 8046).

99Anton Trstenjak 1892: Slovensko gledališče: zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske. V Ljubljani: Dramatično društvo.

100Veronika Urank-Olip 2016: Slovenski križevi poti v cerkvah južne Koroške. Celovec: Mohorjeva.

101Johann Weichard Valvasor 1970: Pasijonska Knjižica 1679 [Dominicae passionis icones, Emilijan Cevc et al., ur.]. Ljubljana: Mladinska knjiga.

102Verbund der Volksliedwerke (b. l.) Verbund der Volksliedwerke Österreichs und Südtirols [http://vlw1.dabis.org/PSI/redirect.psi ] (21. 3. 2016).

103Jure Volčjak 2010: Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. http://www.arhivsko-drustvo.si/Viri/Viri_31.pdf. (21. 3. 2016).

104Joseph Eduard Wackernell 1897: Altdeutsche Passionsspiele aus Tirol; Mit Abhandlungen über ihre Entwicklung, Composition, Quellen, Aufführungen u. litterarhistorische Stellung. Ur. J[oseph] E[duard] Wackernell. Graz: Styria (Quellen und Forschungen zur Geschichte, Litteratur und Sprache Österreichs und seiner Kronländer).

105Joseph Eduard Wackernell 1972: Altdeutsche Passionsspiele aus Tirol; Mit Abhandlungen über ihre Entwicklung, Composition, Quellen, Aufführungen u. litterarhistorische Stellung. Ur. J[oseph] E[duard] Wackernell (Unveränd. Neudr. d. Ausg. von 1897). Walluf bei Wiesbaden: Sändig.

106Ludwig Wirth 1889: Die Oster- und Passionsspiele bis zum XVI. Jahrhundert: Beiträge zur Geschichte des deutschen Dramas. Halle a. S.: Niemeyer.

107Otmar Wonisch 1957: Das St. Lambrechter Passionsspiel von 1606. Passio Domini und Dialogus in Epiphania Domini des Johannes Geiger. Wien: Im Selbstverlag des Museums für Volkskunde (Veröffentlichungen des Österreichischen Museums für Volkskunde 11).

108Janko Zerzer et al. (ur.) 2006: Dobri pastirji: naši rajni duhovniki: 1968–2005. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva.