Meni

Izhodišča in zasnova izdaje

Matija Ogrin

O Kapelskem pasijonu

1Kapelski pasijon je poleg Škofjeloškega pasijona drugo slovensko dramsko besedilo baročne dobe, po obsegu pa je z 2.758 verzi in 123 proznimi odstavki eno najobsežnejših v slovenski dramatiki. Kot baročno pasijonsko igro v treh samostojnih predstavah so ga uprizarjali v Železni Kapli na Koroškem. Zadnje izpričano leto uprizoritve je 1800. Rokopis, v katerem je igra ohranjena, je nastal šele ob koncu 18. stoletja, dramsko besedilo v njem pa je precej starejše. Za slovenski kulturni prostor, še zlasti severno od Karavank, ima Kapelski pasijon enak pomen kakor ga ima Škofjeloški pasijon v osrednjem slovenskem prostoru.

2Rokopis Kapelskega pasijona je nastal kot prepis in priredba starejših dramskih besedil v slovenščini. Te predloge ali besedilna tradicija Kapelskega pasijona so žal izgubljene. Ohranjeni rokopis sta ponovno odkrila Erich Prunč (* 15. 10. 1941, † 28. 5. 2018) in Janko Zerzer (1935); njuna najdba predstavlja eno večjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike v novejšem času. Z raziskavo, katere rezultat je znanstvenokritična izdaja, sva s prof. Prunčem pokazala, da kapelski rokopis, zapisan ob koncu 18. stoletja, vsebuje besedilo starejših verzij te baročne igre, ki najverjetneje izvirajo iz izgubljene slovenske jezuitske dramatike 17. stoletja.

3Izdaja je z metodo kritičnega prepisa rekonstruirala verzno strukturo in narečno bralno podobo besedila. Pokazala sva na sledi starejših predlog pasijona in rekonstruirala način, kako je neznani pisec ob koncu 18. stoletja igro predelal, da bi pasijon rešil pred prepovedmi. V rokopis je vključil nekatere odlomke najstarejše slovenske dramske tradicije, ki jih ne najdemo nikoder drugod. Med te sodijo slovo Jezusa od Marije, Pilatova ječa in Monolog Smrti. Podobno stari sta verjetno tudi vloženi misterijski igri o Materi Božji in spokorjenem Grešniku ter o tehtanju pokojnikove Duše, prvovrstni baročni dramski miniaturi, ki ju je kapelski pisec ohranil slovenski literaturi.

4V uredniških pojasnilih, ki tu sledijo, so podrobneje pojasnjeni cilji in metode, s katerimi so pripravljeni temeljni sestavni deli te elektronske edicije:

  • digitalni faksimile rokopisa;
  • diplomatični prepis (reproducira vse historične podrobnosti besedila, kakor so v rokopisu);
  • kritični prepis z opombami (bralni pripomoček, usmerjen k domnevno prvotni glasovni podobi izvirnika);
  • vzporedni prikaz obeh prepisov;
  • konkordance k diplomatičnemu prepisu omogočajo podrobno preiskovanje besedja Kapelskega pasijona.

Sigle, številčenje in sklici

Sigle, prikaz kritičnih mest in njihove oznake

1Za vsak tip kritičnih mest je podan po en primer iz besedila, kjer pokažemo, kako je to mesto vizualizirano v naši izdaji (XHTML). Primeru sledi prikaz, kako je isto mesto besedila označeno v izvornem zapisu XML-TEI. Primeri so tako iz diplomatičnega kakor iz kritičnega prepisa.

  • Menjava roke v rokopisu:
    Komödia od Kristusouiga Terplinja .
    <handShift new="#h3"/> <w lemma="komedija">Komödia</w> <c/> <w lemma="od">od</w> <c/> <w lemma="kristusov">Kristusouiga</w> <c/> <w lemma="trpljenje">Terplinja</w> <pc>.</pc>
  • Vrzel v rokopisu, besedilo manjka (lakuna):
    so tekli kokər od eniga zanikarniga [...].
    so tekli kokər od eniga zanikarniga <gap reason="omittedunit="words"  quantity="1"/>
  • Uredniški popravek očitne napake v rokopisu:
    Pilatež se je riəs pomujov njega prostiga spustiti.
    Pilatež se je riəs pomujov njega <choice>  <sic>prosiga</sic>  <corr>prostiga</corr> </choice> spustiti.
  • Besedilo, za katero urednik meni, da je v rokopisu odvečno, bodisi, da je
    • pomotoma dodano:
      Nausmilenu je zgajžlan;
      Nausmilenu <surplus reason="interpolatedresp="#MOG">je</surplus> zgajžlan
    • ali pomotoma ponovljeno:
      od niega prozh.
      <surplus reason="repeatedresp="#MOG">  <w lemma="od">od</w>  <c/>  <w lemma="on">niega</w>  <c/>  <w lemma="proč">prozh</w> </surplus>
  • Besedilo, ki ga je vstavil urednik, ker ga je pisec pomotoma pozabil zapisati (emendacija): Jest səm riəs en kral! Pak nikar kokər en kral tega sveta.
    Jest səm riəs en kral! Pak nikar kokər en kral <supplied resp="#MOGreason="omitted">tega sveta</supplied>.
  • Besedilo, ki ga je vstavil urednik, ker je bilo v rokopisu fizično uničeno, a ga je bilo moč uganiti (konjektura): Premišluj, o griəšnik.
    Premišl<supplied reason="damageresp="#EPR">uj, o</supplied> griəšnik.
  • Kurziva označuje besedilo, ki je v kritičnem prepisu prevedeno iz nemščine ali latinščine v sodobno slovenščino.

Številčenja in sklicevanja v izdaji

  • No 1, No 2, No 3 itn. pomenijo prvotno številčenje dramskih replik, mestoma tudi didaskalij v rokopisu, ki ni enotno. Prva roka je začela številčiti od 1 naprej štirikrat: dvakrat v Prvem delu in po enkrat v Drugem in Tretjem.
  • Ko se urednik v komentarju sklicuje neposredno na rokopis, navaja rokopisno številčenje, npr. R III, 56 pomeni: replika, oštevilčena kot No 56 v tretjem številčenju, t.j. v Drugem delu; po enotnem številčenju kritične izdaje je to replika 257. (Prim. tudi Pregled replik.)
  • Ko se urednik v komentarju ali opombah sklicuje na kritični prepis, navaja enotno kritično številčenje replik od 1 do 502 ali verzov od 1 do 2758. Za citiranje v strokovnih delih je priporočeno navajanje kritičnega številčenja.

Ureditev in načela izdaje

Zasnova edicije. Kje je kaj?

1V naši izdaji je besedilo Kapelskega pasijona prvič objavljeno v celoti, z metodo tekstnokritične obravnave besedila in z ustreznim historično-filološkim komentarjem.1

2Med več pogledi na besedilo, ki jih izdaja omogoča, je branju namenjen (zlasti za šole in širšo publiko) predvsem kritični prepis Kapelskega pasijona, ki nudi rokopisu zvesto in jezikoslovno utemeljeno bralno podobo izvirnega besedila, ter razlagalne opombe k besedilu; strnjene informacije o igri je najti v povzetkih obeh urednikov (Prunč, Ogrin). Za znanstveno rabo so potrebi še drugi pogledi na besedilo kapelskega rokopisa.

3Kot tiskana knjiga je Kapelski pasijon izšel leta 2016 pri ZRC SAZU in Mohorjevi družbi Celje. Tiskana izdaja vsebuje kritični prepis, opombe in znanstveni komentar v enaki obliki kakor elektronska, vendar ne obsega faksimila, diplomatičnega prepisa in konkordanc. Elektronska izdaja pred nami je, nasprotno, integralna in prosto dostopna v zbirki Elektronskih znanstvenokritičnih izdaj slovenskega slovstva (eZISS).2 Celovito predstavi tekst Kapelskega pasijona v vseh štirih možnih perspektivah ali metodoloških pogledih na besedilo:

  1. Digitalni faksimile izvirnega rokopisa v visoki resoluciji jamči za stik s primarnim virom, omogoča preverbo vsega, kar izdaja nudi. Kalibracija bele svetlobe na 1600 K prispeva k čim večji barvni istovetnosti z izvirnikom.
  2. Diplomatični prepis reproducira vse historične podrobnosti besedila, kakor so v rokopisu: abreviature, brevigrafe, ligature, prelome vrstic, vključno z očitnimi napakami, ki so evidentirane; okrajšave so bile označene in preštete ločeno glede na jezik (latinske, nemške), da je grafija podala čim več opore tekstološkim izsledkom (prim. Preglednico okrajšav). Analizo besedila, ki je nastajala ob diplomatičnem prepisu, smo dopolnjevali z izsledki podrobne kodikološke in paleografske analize rokopisa.
  3. Kritični prepis z opombami je namenjen najširšemu občinstvu (identičen je v tiskani izdaji). Zasnovan je s težnjo, da bralca vodi k prvotni glasovni podobi besedila, kot so ga domnevno izrekali v Kapli oziroma kakor je njegovo narečno podobo razpoznal in po premišljenih jezikoslovnih načelih v kritični prepis prenesel Erich Prunč, sam rojen v Podjuni. V kritičnem prepisu je rekonstruirana verzna struktura, okrajšave so razvezane, stvarne in tekstološke posebnosti so komentirane v opombah.
  4. Možnost vzporednega prikaza obeh prepisov nudi kontrastno primerjavo diplomatične in kritične podobe besedila: izstopa mdr. vidna razlika med navidezno prozno obliko, v kateri je bilo besedilo preoddano v rokopisu, in kompleksno verzno strukturo z rimanimi dvostišji, rekonstruirano v kritičnem prepisu.
  5. Konkordance k diplomatičnemu prepisu za vsako besedo podajo temeljne jezikoslovne kategorije in njene pojavitve v besedilu ter tako nudijo leksikalno podobo Kapelskega pasijona.

4Tako vsestransko zasnovana analiza, prikaz in komentar rokopisa in teksta v njem, ki so nastajali v letih 2009–2016, so omogočili urednikoma, da kolikor moč verodostojno prikažeta historične, kodikološke, tekstološke in jezikoslovne pojave, strnjene v rokopisu in besedilu Kapelskega pasijona. Kljub izgubljenim predlogam je analiza mogla odkriti nekatere sledi njegove geneze, izpričati obstoj izgubljene besedilne tradicije in delno rekonstruirati njegovo poetično-dramsko strukturo.

Vodila kritičnega prepisa in rekonstrukcija besedilne strukture

1Gornja izhodišča vsebujejo predpostavko, da je bilo besedilo Kapelskega pasijona v procesu preoddaje (tradiranja) iz 17. stoletja do konca 18. stoletja večkrat prepisano iz rokopisa v rokopis; pri tem je neogibno prihajalo do variantnosti in modifikacij, deloma tudi pod vplivom ustnega slovstva (denimo Pesem, kokər jo je žovniər pər gruəbu pev). Najbolj očitna sled takšne kompleksne preoddaje je dejstvo, da je besedilo Pasijona večidel napisano v proznih odstavkih; analiza pa odkrije, da večino teksta sestavljajo verzi v skrbno rimanih verznih dvojicah, le prepisani so bili v prozni obliki. Prav tako so zadnji prepisovalci opustili domala vse naslove prizorov, s katerimi je bilo obsežno besedilo členjeno, ostal je le naslov prizora Ta Ponishna Pristoua Christusoua. In ne nazadnje, v besedilni preoddaji so v besedilo posegali številni narečni vplivi koroških govorov.

2Kritični prepis dramskega besedila je zasnovan kot bralni pripomoček: v mejah, ki jih nudi sodobni pravopisni sestav, smo želeli prepisati Kapelski pasijon tako, da bo prepis približal branje nekdanji glasovni podobi besedila, kakor jo izraža ohranjeni rokopis. Za natančno glasoslovno interpretacijo Kapelskega pasijona bi bil potreben podroben zapis v fonetični pisavi, kar ni bil naš namen. Naš prepis je pripomoček za branje s kar največ izvornimi historičnimi in narečnimi posebnostmi (gl. spodaj Jezikoslovna načela kritičnega prepisa Ericha Prunča) na vseh ravninah besedila – od besedne prek skladenjske do tekstološke.

3Kritični prepis je moral hkrati rekonstruirati v besedilni preoddaji (procesu prepisovanja) izgubljeno ali zabrisano besedilno strukturo, zlasti členitev na dele, prizore, prozne odstavke in zlasti – verze. Vse to je pri zasnovi kritičnega prepisa narekovalo naslednja vodila in posege.

  • 1Ohranitev dodatkov. Že prva roka je vpisala v rokopis več dodatkov, še več pa tretja roka sredi 19. stoletja, ki je prepisovala iz neke tedaj še obstoječe druge verzije rokopisa in označila, kam v poteku dejanja sodijo – denimo besedilo ob Jezusovih padcih pod križem. Te dodatke bi lahko razporedili na ustrezna mesta v besedilu igre, vendar jih naša edicija pušča na prvotnih mestih, kamor so bili dopisani. Tako ostane besedilo Jezusovih padcev na koncu rokopisa med Dodatki, čeprav sodijo v dogajanje Prvega dela; dialog ob štetju srebrnikov (replike 357–368) ostane na koncu Drugega dela, čeprav dramaturško tja ne sodi; prva roka je v prizoru križanja pomotoma najprej zapisala repliko 279 (No 78) in šele potem 280 (No 79) namesto obratno, kakor bi bilo prav, vendar tudi te napake nismo popravili. Uveljavili smo konservativni uredniški princip, da ne spreminjamo razporeditve besedilnih dodatkov3 in pustimo, da njihovo izvirno mesto v izdaji pričuje o procesu dodajanja že ob času pisanja prve roke v 18. stoletju in tretje roke v 19. stoletju. Ta proces namreč zrcali navzočnost tedaj še obstoječe besedilne tradicije – obstoj vsaj še najmanj ene rokopisne predloge ali verzije našega pasijona.

  • Verzi in proza. Ker je bilo prvotno baročno besedilo Kapelskega pasijona zapisano v verzih – že pred prepisom v ohranjeni rokopis, kjer je zapisan v prozni obliki (ali pred več predhodnimi prepisi) –, smo besedilo iz proze razčlenili ponovno v verze. Pri tem nam je kot glavni kriterij služila rima verznih dvojic. Ti verzi so ponekod poškodovani s kontaminacijo – z besedami ali zvezami, ki izvirajo iz drugih virov in uničijo prvotni verzni ritem in rimo –, česar zaradi izgubljenih predlog nismo mogli rekonstruirati. Na teh mestih je bila rekonstrukcija verzne strukture težavnejša. V prozni obliki so seveda ostali odlomki, ki so bili v rokopis že vpisani kot proza, zlasti didaskalije in 122 odstavkov, s katerimi je v Prvem delu pisec nadomestil prvotne verze – teh več ne poznamo. Poseben problem za prepis sta predstavljali dve vloženi pesmi, ki sta v rokopisu zapisani v prozni obliki in sta po strukturi takšni, da bi ju bilo načeloma moč razčleniti v razne verzne in celo kitične oblike. Takšna je predvsem pasijonska pesem Vse stvari žalujte (398–421), v manjši meri pa tudi velikonočna hvalnica Vesiəli se, o kralica! Mati nebeška (2266–2297). Po naši dosedanji evidenci sta ohranjeni le v rokopisu Kapelskega pasijona, zato ne vemo, kakšna naj bi bila njuna prvotna verzna struktura. Zato zapis obeh pesmi v našem prepisu pomeni določeno verzološko interpretacijo – kar je skladno z načeli kritičnega prepisa, ki je že sam po sebi tekstološka interpretacija; ta je bila še zlasti težavna pri pasijonski pesmi Vse stvari žalujte. 4
  • Členitev in naslovi. V besedilo smo z naslovi uvedli členitev na glavne dele ali predstave (Prvi, Drugi, Tretji del) in prizore (npr. Oljska gora, Slovo Jezusa in Marije, Tri Marije itn.); dodani naslovi so dosledno označeni kot uredniški dodatki.
  • Didaskalije in replike. Vse besedilo, ki je namenjeno odrskemu govoru, t.j. dramske replike, je v rokopisu zapisano v slovenščini. Skoraj vsi odrski napotki, t.j. didaskalije, in redki ohranjeni naslovi pa so zapisani v nemščini v rokopisni frakturi (Kurrent). Ti so dosledno prepisani v diplomatičnem prepisu, v kritičnem prepisu pa so prevedeni v sodobno slovenščino. Odrske napotke, zapisane v rokopisu večidel v nemščini, je bilo treba interpretirati glede na njihovo dramsko fukcijo bodisi kot imena govorcev bodisi kot didaskalije tako v diplomatičnem kakor v kritičnem prepisu: če napotek pove predvsem, da neka oseba govori, npr. Der Wiert redet also zum Petrus (Oštir tako govori Petru), je tak napotek označen z oznako za govorca <speaker>. Če pa napotek izraža še kakšno drugo odrsko dejanje, ga označujemo z oznako za didaskalijo <stage>, npr.: Xſtus komt mit den 12 Juger, und der Wierth macht ein Compliment (Kristus nastopi z 12 učenci, oštir se mu prikloni).
  • Imena dramskih govorcev so zapisana v didaskalijah, običajno v kontekstu nemškega sobesedila, z več variantnimi oblikami, tako denimo: Kaÿphas, Kayphas, Kaifas, v slovenskem dramskem tekstu pa nastopajo oblike Kaifash, Kaifesh, Kaijfeſh, ki so jih verjetno izgovarjali večidel enako in smo jih zato tudi zapisali poenoteno: Kajfež. Enako velja za druge dramske osebe, ki se v didaskalijah pojavljajo v latiniziranih inačicah zapisa, denimo Pilatus, Pillattus, Pillattus in v pregibnih oblikah, npr. vor Pillato, vendar tudi Pilatesh, Pilatesch, Pilateſch; v slovenskem, dramskem tekstu pa v celi vrsti podomačenih pisnih oblik: Pilatesh, Pilateſh, Pilatush, Pilatuſh, Pilatish. V tem in takih primerih smo se ravnali po predvideni prevladujoči izgovorjavi in zapis imena poenotili: Pilatež, Kajfež, Anež ipd.
  • Številčenje replik in verzov. Dramske replike je v rokopisu glavni pisec (t. i. prva roka) številčil kot enote No 1, No 2, No 3 itn. Kot običajno pri historičnih številčenjih je tudi pri številčenju kapelskega pisca težava, da je neenotno: večinoma šteje dramske replike, toda ne prav vseh; včasih šteje tudi didaskalije, toda redko; predvsem pa začenja šteti štirikrat na novo. Zato smo v kritičnem prepisu izvirno številčenje sicer obdržali, toda vsem replikam od uvodnega prologa do sklepne himne Stabat mater dolorosa smo dodali tudi enotno številčenje od 1 do 502 za jasno sklicevanje. Prav tako smo enotno oštevilčili verze od 1 do 2758.
  • Staro in novo besedilo. V redkih primerih, ko se je zaradi dodatkov t.i. tretje roke sredi 19. stoletja v rokopisu kakšen odlomek ohranil tako v zapisu prve roke kakor tretje roke, smo v kritični prepis sprejeli prvotni zapis. Tako denimo v rokopisu na prehodu s strani 16 na stran 17 tekst iz 19. stoletja Nam se nespodobi koga umoriti, dokler ti Rimlarji … izvira iz besedila iz 18. stoletja Nam se na spoduebi kaga vmoriti, dokler ti Rimlarÿ … Kritični prepis se ravna po starejši verziji.

Uredniški posegi v besedilo

  • Regularizacija. Mnoga mesta, po več besed v stavku, so v prepisu regularizirana po jezikoslovnih načelih (gl. nadaljevanje), zasnovanih zelo konservativno: večidel so omejena na normalizacijo standardnih in nestandardnih bohoričičnih zapisov sičnikov in šumevcev v gajico, sodobno rabo ločil, rabo velike začetnice ipd. V elektronski izdaji so označena in predstavljena vsa mesta, kjer so bili regularizirani razni fonetično bolj kompleksni ali dvomljivi primeri, npr. uſakkatierivsakkatiəri, vrschachuržah, gualegvale. Mesta, ki so zgolj pravopisno regularizirana, v kritičnem prepisu tiskane izdaje niso posebej označena. Elektronska izdaja nudi s faksimilom rokopisa in z možnostjo vzporednega prikaza diplomatičnega in kritičnega prepisa ter zlasti s konkordanco popolno evidenco nad prvotnimi oblikami zapisa in posegi kritične redakcije.
  • Kratice vseh vrst (suspenzije, kontrakcije, brevigrafi) so razvezane, kar v tiskani knjigi ni označeno, pač pa je izdatno označeno in prikazano v elektronski izdaji.
  • Lakune ali vrzeli, kjer besedilo zaradi raznih razlogov manjka, so označene kot izpusti s tropičjem v oglatih oklepajih: […]. Tako denimo: v verzu 1311 so tekli kokər od eniga zanikarniga [...] manjka samo ena beseda; za verzom 437 inu skuəz le-tu jih bade veliku za mano prišlu. [...] manjka neznani odlomek, morda izgubljeni listič z besedilom; za verzom 1719 zupet tam okuəli hodiju sovražniki naši. [...] pa manjkajo štiri strani besedila.
  • Uredniški popravki ali dodatki so označeni tako, da je kritična oblika predstavljena v vrstici in z obarvanimi črkami, diplomatična oblika zapisa pa se ob dotiku pojavi v okencu: al vender nika kakor jest očemal vender nikar kakor jest očem. Podobno so kot dodatki označeni uredniški naslovi: Kronanje s trnjem.
  • Konjekture, t. j. besedilo, ki ga je pisec pomotoma izpustil, a bi ga po mnenju urednikov napisal, če bi se pomote zavedal, je označeno posebej, informacija je dostopna ob dotiku: kokər je mene postav moj Oče, taku jest vas postavim v mojem kralestvi.
  • Nadomestno besedilo, t. j. tekst, ki je v rokopisu uničen zaradi fizičnih poškodb, a ga je bilo moč uredniško nadomestiti z veliko verjetnostjo, je označeno z informacijo o poškodbi kot vzroku vrzeli, ki jo uredniški nadomestek zapolnjuje: Od tebe je teklu krvi inu vade zadajsti. Kdu je, katiəri bi nutu s tabo žalvati.
Opombe

1. Izdaja je nastala v okviru raziskave Slovensko slovstvo v neznanih rokopisih med reformacijo in romantiko: informacijsko-tehnološko podprte analize in znanstvene objave, ki je potekala na ZRC SAZU od avgusta 2013 do julija 2016. Erich Prunč je začel prepisa pripravljati leta 2009.

2. Na domači strani je celotno edicijo s faksimili rokopisa vred moč prenesti na uporabnikov računalnik za branje brez spletne povezave.

3. Edino modifikacijo tega načela predstavlja naš prepis prologa v Drugi del, t.j. predgovora k večerni predstavi. Glavna roka je začela pisati prolog v rokopisu na strani 35; na dnu strani ji je zmanjkalo prostora in je pisanje nadaljevala na strani 34. Tekst na strani 34 je torej organsko nadaljevanje teksta na strani 35. Ker dejansko ne gre za dodatek, ampak za enoten akt pisanja, smo torej v prepisu sledili smiselni strukturi Pasijona kot teksta in ne diplomatični strukturi rokopisa kot dokumenta. Prim. Prolog v Drugi del.

4.

1Pesem je v rokopisu (gl. digitalni faksimile rokopisa, str. 23) zapisana v treh odstavkih, ki so oštevilčeni od 1 do 3, in je s tem nedvoumno razdeljena na enote, ki pomenijo tri kitice. V njih prepoznamo znani ritem poskočne ljudske pesmi, toda prepisati jih je moč na dva načina. Razumemo jih lahko kot štirivrstične kitice iz enajstzložnega amfibraškega verza (Amf11, ponekod 12 zlogov zaradi kontaminacije v preoddaji). Ta razlaga bi se lahko opirala na raznolikost poskočnih verznih tipov, ki so po razlagi Ivana Grafenauerja (1980: 404–405) nastali iz stare pripovedne dolge dvodelne vrstice: v novem veku sta iz obeh polstišij stare dvodelne vrstice nastala dva kratka verza kot osnovna gradnika raznih poskočnih oblik. V nekaterih starejših zapisih ju najdemo še v skupni, enotni vrstici iz 11 zlogov, tako v Leškem rokopisu, npr. Nu ti si moi shazei, sam toie dekle (okr. leta 1758, J. Kotnik 1929: 118). Podobno je Vodnik znano pesem o zadovoljnem Kranjcu prvotno zapisal v štirivrstičnih kiticah z dolgo amfibraško vrstico iz 11 ali 12 zlogov (Men sonce iz straže Hrovaške gor pride), ki jo je pozneje razdelil na polstišji in je nastala osemvrstičnica iz šest- in petzložnih verzov, ki je najbolj značilna oblika alpske poskočnice (Svetina 2007: 174). Tako bi po analogiji z Leškim rokopisom lahko tudi našo pasijonsko pesem interpretirali, da je sestavljena iz treh štirivrstičnih kitic, ki jih sestavljajo amfibraški enajsterci (Amf11) še pred členitvijo na obe kratki polstišji:

Vse stvári žalujte, kar koli živi,
Ta žalost spremišlujte, kaj Jezus trpi.
Nausmilenu je zgajžlan, člaveku glih ni,
ves čistu je ranjen, leži v sojej krvi.

2Vendar govori proti takšni verzološki interpretaciji troje razlogov, ki po vrsti zadevajo dolžino verza, rimo in samo kitično obliko (reference so razvezane v razdelku Bibliografija).

31. Verz. Če alpsko poskočnico razumemo z melodične, spevne strani, kakor jo razlaga Valens Vodušek – kot daktilski verz z nepoudarjenim nastopom (anakruzo, ki naj bi bila za petje pesmi nebistvena, Vodušek 2003: 55 isl., bistvena pa je v literarnem pogledu, saj daktil z nastopom tvori amfibrah) –, je razumljivo, zakaj ima naša pesem ponekod nastop iz dveh nepoudarjenih zlogov (dvojna anakruza). S te strani je poskočnico treba razumeti kot obliko ljudske pesmi, kjer se menjavata pet- in štirizložni verz s prestopno rimo, torej v shemi 54–54, ki je tudi daleč najbolj razširjena poskočna verzna oblika slovenske ljudske pesmi in ji naša pesem Vse stvari žalujte dosledno ustreza.

42. Rima. Če bi našo pasijonsko pesem prepisali v dolgih enajstercih namesto v sosledju petercev in četvercev, bi s tem zapostavili izrazite ženske rime (žalujte – spremišlujte), ki bi se skrile v polstišja; rimana polstišja pa bi bila vsaj za 18. stoletje nenavaden pojav. Rimo moramo v danem verzološkem kontekstu baročne dobe razumeti kot oblikovalno sredstvo verzne členitve. Še več, prestopno menjavanje zaporedja ženske in moške rime (aB aB, cD cD), kot ga oblikuje tudi naša kapelska pasijonska pesem, je po izsledkih Janeza Höflerja značilno za baročni tip nemške ljudske in cerkvene pesmi 17. in zgodnjega 18. stoletja, v nasprotju z moško-žensko rimo (Ab Ab), ki naj bi bila bolj značilna za starejše nemško ljudsko in cerkveno pesemsko gradivo do 16. in zgodnjega 17. stoletja (Höfler 1975: 106).

53. Kitica. Štirivrstična kitica z dolgimi enajsterci bi bolj spadala v kontekst poznosrednjeveškega pesništva, in ker primerjalnega slovstvenega gradiva v slovenščini nimamo, moramo zlasti pod težo argumentov glede verza in rime sklepati, da je tri kitice naše kapelske pasijonske pesmi treba razumeti kot osemvrstičnice. Te so namreč značilne ravno za dobo visokega nemškega baroka od srede 17. stoletja naprej, na Slovenskem pa je osemvrstično kitico (v jambskih in trohejskih inačicah), sodeč po doslej ohranjenem gradivu, uveljavil Ahacij Stržinar s pesmarico Katoliš kešanskiga vuka pejsme (Gradec 1729), s čimer je postala vzorec za veliko večino slovenskih pesmi baročne dobe. Höfler je ob tem poudarjal, da pri tem novem, osemvrstičnem vzorcu »nikakor ne gre za enostavno spajanje dveh štirivrstičnic v eno osemvrstično … V osemvrstičnici gre za novo metrično tvorbo, zraslo predvsem v razvitejšem tipu melodije« (Höfler 1975: 105). Pri cerkveni pesmi torej še posebej velja pravilo, da napev z zgradbo glasbenega stavka narekuje verzno strukturo kitice, in v baročni dobi je v tem pogledu prevladovala osemvrstična sestava. Zaradi teh razlogov je kazalo pesem Vse stvári žalujte v tukajšnji, prvi objavi predstaviti v osemvrstičnih kiticah značilnega poskočnega verza ljudske pesmi.