1Lastnega mnenja nismo pripravljeni prodajati kot najpravilnejšo možnost. Lahko pa poskusimo pojasniti, odkod te razlike med pravopisom in Svetim pismom, kaj pravi Pravopis, kaj se da razbrati iz ostalih jezikovnih priročnikov in morda še, kaj si o tem mislimo sami.

2Po SPP 90 se Bog lahko piše z veliko začetnico, če je beseda uporabljena kot lastno ime. Ko govorimo o bogu kot o eni od vrst nadnaravnih bitij, ga zapisujemo z malo začetnico (enako kot pišemo z malo vila, škrat, muza ...). Za izpeljanke pa Pravopis pravi, da se z veliko začetnico pišejo svojilni pridevniki iz besed, pisanih z veliko, vendar le, če so izpeljani s priponskimi obrazili -ov/-ev ali -in. Iz povedanega sledi, da se, sodeč po Pravopisu, božji piše z malo začetnico, saj ni izpeljan z -ov ali -in. Niti ni (sodeč po SS) svojilni pridevnik.

3Z veliko začetnico bi se pisal pridevnik bogkov(to je geslo v SSKJ), če bi se nanašal na Bogka in bi bila ta beseda rabljena kot lastno ime, če bi torej mislili na konkretnega bogka, točno tistega in nobenega drugega. Ko sem že ravno omenil besedo bogkov, naj povem, da se bogek nanaša na podobo križanega Kristusa, je torej obče ime za stvar, za pisanje z veliko začetnico pa ni pravega razloga. Z veliko bi se pisal tudi svojilni pridevnik Boginjin (v primeru, da bi besedo Boginja uporabili kot lastno ime, recimo za Ateno).

4Da je pridevnik božji v Svetem pismu dosledno pisan z veliko začetnico, ni prav nič čudnega. Z veliko začetnico lahko po Pravopisu izražamo posebno razmerje in spoštovanje. Da Boga Biblija postavlja v posebno razmerje do bralca, je dokaj jasno. Očitno pa je za izdajatelje Svetega pisma v tako posebnem razmerju, da so bili pripravljeni celo prekršiti Pravopis, da bi le opisali svoje občutje. Ali da bi posebno razmerje prenesli še na bralca. Pravopis takih izražanj spoštovanja pri pridevnikih, ki izražajo le povezanost (ne svojine), namreč ne predvideva.

5Tu bi se lahko vprašali, ali pridevnik božji res ne izraža tudi svojilnosti. Zdi se namreč, da Sin božji pomeni Bogov sin, saj naj bi Kristus to tudi bil. Dalo bi se to tudi drugače razlagati, a bi te razlage raje prepustili za to poklicanim teologom. Malo težje bi se dalo prevesti Mati božja v Bogova mati (kolikor mi je znano, to le ni bila).

6Lahko še povem, da nam SPP s svojimi pravili vedno ne olajša dela. Zgled je vsekakor tudi beseda božji, ki morda zaradi svoje ustaljenosti onemogoča svojilni pridevnik z -ov> bogov, ki bi se potem (po pravilih SPP) lahko pisal tudi z veliko začetnico.

7In kakšno je naše mnenje? Pravopisa se je sicer smiselno držati, a tudi upoštevanje njegovih pravil mora imeti v sebi določeno mero fleksibilnosti. Kaj naj to pomeni? Pisci pravopisa niso nezmotljivi bogovi in tudi njihovim trditvam (zapisom) se da ugovarjati. Prav nič nenavadnega ni, da se je tudi v SPP prikradla kakšna čudnost ali prikrita težava. Ne razumite tega narobe - ne podpiramo kršenja pravopisnih norm, radi bi le spodbudili njihovo premišljeno uporabo.

8Kar se konkretnega pravila o velikih začetnicah izimenskih svojilnih pridevnikov na -ov/-ev in -in tiče, pa takole. Če že imamo pravilo, ki določa velike začetnice za svojilne pridevnike, naj potem to velja za vse iz lastnih imen izpeljane pridevnike, ki izražajo svojino, raje kot da se pravilo omejuje na končnice. Res je sicer, da je lažje ugotoviti, kakšna je končnica, kot pa to, ali pridevnik izraža svojino ali ne. Toda če za določen pridevnik vemo, da v določenem primeru izraža svojino svoji končnici navkljub, po mojem ne bi bilo nič narobe, če bi ga pisali z veliko začetnico.