1Vprašanje, zakaj Helsinki uporabljamo kot množinski samostalnik, je dokaj razložljivo. Samostalnike, ki se končajo na -i, najlažje razumemo kot množino moškega spola, saj so med samostalniki na -i ti najpogostejši. Tako ni nič čudnega, da smo ime finske prestolnice, ko je prvič prišlo k nam, začeli sklanjati po množinskem sklanjatvenem vzorcu za moški spol. Sicer obstajajo tudi nekateri samostalniki moškega spola, ki se končujejo na -i in se sklanjajo po v vseh treh številih, vendar so ti precej redki. Taki so alibi (alibija), ati (atija), kjanti (kjantija) ... Poleg vsega pa poznamo tudi številna krajevna imena, ki se končajo na -i in se v standardni slovenščini obnašajo kot množinski samostalniki. Takšna imena imajo številni prekmurski kraji (Beltinci, Odranci ...) pol Istre (Abitanti, Jušiči, Marušiči ...), najdejo pa se tudi drugje.

2V SSKJ seveda ni gesla Helsinki, niti ni nikjer v pravopisu ali slovnici zaslediti kakih natančnih napotkov, kako naj se sklanja finska imena krajev (govorim o finskih imenih krajev raje kot o krajih na Finskem, ker ima vsako večje finsko mesto uradno ime tudi v švedščini — na Finskem namreč živi dokaj močna švedska manjšina). Vendar se da iz gesla helsinški razbrati, da se po mnenju snovalcev SSKJ Helsinki sklanjajo kot množinski samostalnik:

3helsinški -a -o prid., zgod., v zvezah: helsinška konferenca o evropski varnosti in sodelovanju leta 1975 v Helsinkih; ...

4Morda še kak podatek v zagovor ustreznosti množinskega obravnavanja. Helsinke je ustanovil švedski kralj Gustav Wasa tako, da je zapovedal meščanom štirih drugih mest, naj se naselijo tja, kjer danes stoji mesto Helsinki. Na Helsinke torej lahko gledamo kot na združbo štirih mest, in v luči tega je obravnavanje Helsinkov v množini povsem razumljivo. Ugovarjamo seveda z vprašanjem, zakaj Finci sami nimajo Helsinkov za množinski samostalnik, ko pa je to zgodovinsko ustrezno. Verjetno imajo Finci vseeno bolj prav :).

5Zmedo, ki se je očitno začela pojavljati v slovenščini, ali so finska imena mest množinska ali edninska, se tudi da razložiti, a je verjetnost pravilnosti razlage malo manjša. Gotovo je ime mesta Helsinki prvo prišlo do nas in gotovo je to še vedno najbolj znano finsko mesto v Sloveniji (z izjemo Lahtija). To je bilo že dolgo nazaj, ko v Sloveniji še nismo imeli dosti glasnih poznavalcev finščine in Fincev. Ker se je tako zdelo najbolj normalno, smo Helsinke jemali za množinski samostalnik, saj nihče ni natančno vedel, da v originalu ni. Vzporedno z znanjem finščine se je povečalo tudi število finskih mest, s katerimi prihajamo v stik. In ker so imena teh mest najverjetneje s seboj prinesli tisti, ki so finščino tudi drugače malo bolje obvladali in so vedeli, da so ta imena edninska, so hoteli edninskost uvesti tudi v slovenščino. To jim je tudi uspelo in zato obravnavamo Lahti, Pori, Rovaniemi itd. kot edninske samostalnike. Gotovo so h kasnejšemu edninskemu obravnavanju finskih imen na -i nekaj prispevali tudi finski skakalci, dirkači in filmarji. Precej neumno (oz. nemogoče), pa tudi nam popolnoma neznano, je sklanjati Matti, Ari ali Aki v množini. In ko je bil tu led prebit, je bilo vzorec verjetno lažje prenesti še na imena mest.

6Kaj je pravilno? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Sledeč SSKJ je očitno pravilno sklanjati Helsinki v množini; ali pa je to le najpogostejša varianta in jo je smiselno spoštovati in gojiti ravno zaradi tega. Za ostala imena mest je verjetno bolj prav, če jih sklanjamo v ednini, kar počnejo tudi Finci, kot pravite vi. Da pa za ime mesta v slovenščini ni prav nič narobe, če je množinski samostalnik, potrjujejo poleg prej omenjenih krajev s končnico -i še Jesenice, Jelšane, Baske, Lokve, Rateče, Lesce, Dobravlje, Batuje, Barkovlje, Opčine, Vipolže, Trbovlje, Trojane, Domžale (ti kraji se obnašajo kot množinski samostalniki ženskega spola), pa tudi Benetke in Firence (Benetke imajo več otokov, a kaj imajo Firence? :)).

7Primer nekrajevnega samostalnika, ki se je pri nas uveljavil ravno tako proti pričakovanjem izobraženega jezikoslovca in poznavalca kakšne druge kulture in jezika, je npr. obči samostalnik tipa karaoke. Oblikovalci te oddaje so tudi nevede vpeljali rabo te besede kot ženskega samostalnika v množini, čeprav japonščina, od koder izraz izvira, sama samostalnikov sploh ne razvršča po množinskih ali edninskih oblikah, saj tega slovničnega pojma ne pozna. Zakaj ne bi npr. sklanjali tega samostalnika po moški sklanjatvi edninsko, tako kot sklanjamo iz istega vira prevzet samostalnik karate, -eja: karaoke, -eja? Podobno tudi madžarski samostalniki niso opredeljeni glede slovničnega spola, pa jim Slovenci pri prevzemanju pač moramo dodeliti slovnični spol, saj tako zahteva ustroj slovenščine.

8Vse skupaj se da pojasniti s pojmom t. i. produktivnih vzorcev. Omenjeni vzorci slovenskih krajevnih imen so produktivni, ker v slovenščini že obstajajo in z njimi tvorimo različne oblike. Zaradi tega lažje pritegnejo k sebi nove prevzete samostalnike kot neproduktivni vzorci, taki, ki v slovenščini še ne obstajajo, ali manj produkrivni, redki vzorci. Tak jezikovni mehanizem običajno prevlada nad še tako razsvetljenimi poznavalci drugih jezikov in kultur. Uveljavljene oblike pa se v jeziku tako močno zasidrajo, da jih je po dolgem času njihove rabe v jeziku težko izpodriniti s podobnimi argumenti, kot jih predlagate. Tu je v jeziku prevladalo prej načelo količine in večje uveljavljenosti kot pa načelo neke druge logike, logike pravilnosti izvirnika.