1Marsikatero krajevno ime na -ovo ali -evo domačini izgovarjajo z nezložnim u na koncu, torej /-ou/ za pisni -ovo in polglasnik + nezložni u za pisni -evo. Pri zapisovanju in poenotenju zapisovanja slovenščine so se ta imena zapisala z -ovo, -evo. Tako imamo recimo Bukovo, Polževo, Tomačevo. Standardna slovenska izgovarjava je danes /-ovo/, /-evo/, četudi morda marsikje samo pod vplivom pisave ali (prevladujočih) neimenovalniških oblik.

2In tu se odgovor navezuje na zgornjega. Lastnik imena je isti kot lastnik kmetije, torej naj on pove, kako se kmetija imenuje. Pa tudi, če bo kdo v vaši okolici spraševal Kje je Čežovo?, ga domačini morda ne bodo razumeli. Če bo spraševal ‘Kje je Čežou?', pa bodo gotovo vsi vedeli, o čem govori. Spet pa je standardni zapis nevtralen in predvsem občeslovenski, sicer lahko čisto vse zapisujemo po načelu vsaka vas po svoje, ali še bolj radikalno, vsak posameznik po svoje. In ravno iz takih neenotnosti izvira želja po standardizaciji in poenotenju. Poenotenje je torej mehanizem za lažje sporazumevanje, enostavnejše življenje. Marsikdaj pa taki procesi zbujajo občutke ogroženosti in izginevanja regionalnih značilnosti ter identitete in lahko konec koncev do tega dejansko pripeljejo. Tudi zato bodo v jeziku vedno prisotna taka nihanja in oklevanja med raznimi rabami, lovljenje prave mere med poenotenjem in ohranjanjem regionalnih ali kakih drugih posebnosti.

3Pri poenotenju lahko mimogrede zaidemo v absurdne ekstreme. Danes nihče verjetno ne bi zagovarjal poenotenja vseh Šempetrov in Špetrov v Šentpetre (ali celo Svete Petre), kaj takega bi se nam zdelo nadvse neumno. Poskus poenotenja imen krajev, ki jih pod določenim imenom že vsi poznamo, gotovo ni smiseln. Ni pa verjetno smiselno niti nasilno ukalupljati imen krajev, ki so zaenkrat le lokalno znana in morda niti še niso bila zapisana (v Atlasu Slovenije, Krajevnem leksikonu Slovenije). Ta imena poznajo le domačini, zato naj oni povedo, kako naj se ime zapiše. (Drugače pa je recimo z Ljubljano, katere lastniki smo morda kar vsi Slovenci, ne samo Ljubljančani, tako da si Ljubljančani ne moremo lastiti pravice forsiranja zapisa Lublana, čeprav ime tako izgovarjamo. In sploh, kot rečeno, ustaljenih imen ni smiselno spreminjati.)

4Težava pri imenih na -ovo z izgovorom /-ou/ je sklanjanje. Če zapišemo ime Čežou, kako ga bomo sklanjali? Čežou; Čežouga/Čežoua/Čežova; Čežoumu/Čežou; Čežou; pri Čežoum/pri Čežou/pri Čežouu; s Čežoum/s Čežovim ...? Če ohranjamo dialektalno ime, ga ohranjajmo v vseh oblikah. To pa bo očitno sprožilo velike težave, sploh za tiste, ki se bodo z imenom srečali le poredkoma. Obliko /Čežoua/ bi verjetno velika večina Slovencev poenostavila v /Čežova/, tako kot sklanjamo recimo Dachau — 2. sklon je /Dahava/. Podobna težava je pri prevzeti besedi šou, šova — bomo zapisali v (šov) tudi v prvem sklonu? In kaj s predložnima sklonoma? Bomo pisali pr Čežoum, (če pač tako izgovarjate, ugibam)? Verjetno ne izgovarjate pri. Morda je potem vseeno bolje, da za zapis končnega nezložnega u-ja uporabimo črko v in pišemo Čežov, saj bo potem vsaj pri sklanjanju manj težav. Čežov, Čežov(e)ga, Čežov(e)mu, Čežov, pri Čežovem, s Čežovim. In seveda, če bi vsaka vas povedala, kako naj se sklanja njeno ime, bi bilo sklanjatvenih vzorcev prav hitro preveč, da bi jih zmogli obvladovati, sploh če bi se s takimi imeni srečevali redko. Zato se standardizacija zapisa (ki vpliva tudi na izgovor) hitro razširi z neimenovalniških oblik (to so oblike vseh sklonov razen prvega) na imenovalnik (prvi sklon). Tako smo spet pri Čežovem.

5Primer kompromisa med ohranjanjem regionalnih značilnosti in poenotenjem so na primer Beltinci. Domačini pri tem in podobnih imenih iz svojih krajev forsirajo drugi sklon Beltinec(namesto večinskoslovenskega Beltincev). Ne forsirajo pa ponazoritve izgovarjave z zapisom Böltinec.

6Enoznačnega odgovora vam torej žal ne morem dati. Morda je smiselno, da upoštevate zapis, ki ga želi lastnik kmetije, mu pa ob tem skušate predstaviti prednosti in pomanjkljivosti obeh variant.