1SPP o vašem vprašanju ne daje natančnih napotkov. Toda glede na to, da naj bi črke oziroma glasove, ki jih slovenski sistem ne pozna, izgovarjali z najbližjimi knjižnimi glasovi, bi na vaše vprašanje odgovorili tako, da se tuja zemljepisna imena načeloma prilagajajo slovenščini oziroma da glasove, ki nastopajo v takšnih imenih in ki jih v slovenščini ni, prilagodimo najbližjemu slovenskemu glasu. Implicitno lahko to razberemo tudi iz SPP, ki ob obravnavanju neke druge problematike zraven imena Washington poda tudi izgovorjavo /vašinkton/.

2Morebitna izjema temu vodilu bi bila lahko tuja zemljepisna imena, ki so v slovenskem kulturnem prostoru vsesplošno znana in prihajajo iz jezikov, ki so pri nas med bolj znanimi (kot so verjetno angleščina, nemščina, italijanščina, (srbo)hrvaščina ...).

3Prilagajanje izgovorjave je smiselno predvsem zato, ker je nemogoče poznati glasovne posebnosti vseh jezikov. Marsikomu med nami so že glasovi, kot sta nemški ü in hrvaški mehki ć, težko izgovorljivi, kar govorcu v komunikaciji pogosto daje občutek nelagodnosti in prisiljenosti, spakovanja. Po drugi strani pa načeloma ne more biti nič narobe, če neko ime izgovarjamo tako kot domačini (saj so ti tako rekoč njegovi lastniki) — jasno, dokler nas naslovnik razume.

4Seveda je prilagajanje odvisno tudi od namena in zvrsti besedila. V potopisnem predavanju je gotovo dobrodošlo, če lahko govorec verodostojno predstavi zemljepisna imena v njihovi izvorni obliki, medtem ko bi to v neki drugi situaciji lahko povzročilo nepopisno zmedo (če npr. letite z Brnika v kakšno arabsko govorečo deželo).

5Torej, prav tako kot prilagajamo pisavo (nelatinične pisave le izjemoma zapisujemo zgolj v njihovi izvorni obliki), običajno prilagodimo tudi izgovorjavo.