1Pri sklanjanju priimkov je, ko obstaja več možnih različic, v prvi vrsti treba upoštevati željo nosilca priimka. Vsaj za priimek 'Poljšak' si upam trditi, da že kar se imenovalniške oblike tiče, obstajata dve, po mestu naglasa razločujoči se možnosti (/pOljšak/ vs. /poljšAk/), za naglasno različico /pOljšak/ pa spet dva nadaljnja različna sklanjatvena vzorca.

2Če priimek 'Poljšak' naglašujemo /poljšAk/, je najobičajnejše nadaljnje sklanjanje: /poljšAka/, /poljšAku/, /poljšAka/ ... Za priimek 'Nemac' se mojemu osebnemu jezikovnemu občutku tako naglaševanje (torej /nemAc/) sliši precej neverjetno, ampak to seveda še ničesar ne pomeni. Nadaljnje sklanjanje pa bi bilo prav tako: /nemAca/, /nemAcu/ ... Še vedno obstaja možnost, da bi tudi tako naglašeno različico imena sklanjali kako drugače. Z drugačnimi možnostmi resda nisem seznanjen, a jih le zaradi tega ne bi rad kar vnaprej izključil.

3Če pa priimka naglašujemo na prvem zlogu, se priimka 'Nemac' in 'Poljšak' sklanjata:
A) enako kot 'Nemec' in 'Poljšek', torej z izpadom neobstojnega samoglasnika drugega zloga (/nEmca/ in /pOljška/),
B) vsaj za priimek 'Poljšak' obstaja tudi možnost brez izpada samoglasnika, torej /pOljšaka/.

4Zakaj torej nekateri sklanjajo 'z M. Poljškom' /pOljškom/, drugi pa 'z M. Poljšakom' /pOljšakom/ (obe varianti sta se pred nekaj leti namreč pojavljali v javnosti)? Tipični in v takem položaju praviloma neobstojni slovenski samoglasnik (po SPP 'osnovni' slovenski neobstojni samoglasnik) je polglasnik (npr. vet6r > vetra), /a/, /i/, /o/ in /e/ (večinoma v tujih imenih) pa so po SPP njegove variante in se obnašajo neobstojno le včasih. SS naprimer navaja med zgledi slovanskih priimkov, pri katerih je v neimenovalniških sklonih možen (torej ne redovit) izpad glasov /a/, /i/, /o/ v zadnjem ali edinem zlogu: Jakac - Jakca, Lajovic - Lajovca, Vovčok - Vovčka. 'Lajovca' (neobstojno) ima torej tudi varianto 'Lajovica' (obstojno), in recimo pri kakem primerljivem, a morda manj razširjenem priimku, recimo 'Sajovic', se vsaj meni osebno 'Sajovica' (obstojno) nikakor ne zdi manj sprejemljivo kot 'Sajovca' (neobstojno), prej obratno. O 'Primičevi Juliji' (obstojno) nisem še nikogar slišal govoriti kot o 'Primčevi Juliji' (neobstojno). Po drugi strani sam sicer nikdar ne bi rekel 'Božidarja Jakaca' (obstojno) (pri čemer gre sicer spet tudi za ustaljenost). Ampak pri priimku 'Komac' pa mi je spet bolj običajno 'Komaca' (obstojno), poznam tudi družino, ki bi sami sebi rekli 'Komaci' (obstojno) in ne 'Komci' (neobstojno). No, v Delu kot rodilniško obliko priimka 'Komac' (ko gre za slovenskega pingpongaša) večinoma pišejo 'Komca' (neobstojno). Ta lastnost (neobstojnost) je v pogovornem jeziku skoraj izključno pripisana le polglasniku. Nekaj podobnega (pa zaradi naglasa v imenovalniški obliki vendarle rahlo drugačnega) lahko opazimo tudi pri pogovorni rabi pridevnika 'bolan'. Tako neimenovalniški skloni kot oblike ženskega in srednjega spola v pogovornem jeziku neobstojni samoglasnik obdržijo: 'bolanega', 'bolanemu' - 'bolana', 'bolano'. Zborna raba "neobstojnega" a-ja seveda nima: 'bolnega', 'bolnemu' - 'bolna', 'bolno'.

5Kar se priimka 'Poljšak' tiče, gre verjetno za to, ali je dotični /a/ v sistemu govorca predstavljen kot polnopraven /a/ in bo torej obstal ali je le varianta polglasnika in torej ne bo obstal. Vsaj pri nekaterih priimkih je možno tudi to, da nekateri govorci te nenaglašene končne /a/-je, /i/-je itd. že v imenovalniku izgovarjajo (v večji ali manjši meri) polglasniško, torej bližje glasu /6/. V tem primeru bo pri sklanjanju predvidljivo prej prišlo do izpada samoglasnika (vsaj za priimek Poljšak sem izgovorjavo /pOljš6k/ vsekakor že slišal). No, marsikateremu 'Lajovicu' pa se vsaj v ljubljanščini tako in tako reče 'Lajovc' in torej o kakem izpadu v rodilniku sploh ni govora, saj samoglasnika ni že v imenovalniku oziroma v osnovi. Pri priimku 'Nemac' pa verjetno vlogo igra tudi nenaglašeni končni sklop '-ac', ki je zaznan kot tuja pripona. Bolj običajen priimek je namreč 'Nemec', seveda z neobstojnim polglasnikom. Ker sklop '-ac' dojemamo kot tujo pripono, ga verjetno teže reinterpretiramo v polglasnik oziroma povežemo s polglasniškim izgovorom. No, ampak od kod razlike med posameznimi priimki, to je pa že tema kake precej bolj obširne razprave, ki je trenutno nikakor nisem sposoben. Kar se 'prav oz. narobe' tiče, je torej - ob dvojnični rabi - prvo vodilo želja nosilca priimka.