1Slovenski etimološki slovar Marka Snoja (Mladinska knjiga 1997) pravi takole:

2dijak -a m, dijaški. Prevzeto prek srednjeveškolatinskega 'diacus' iz srednjegrškega 'diakos', 'diakon', kar se je razvilo iz grškega 'diakonos' "strežnik, služabnik" (Bezlaj 1977, 101). Izhodiščni pomen je "strežnik pri maši, ministrant", ker so gojenci šole, ki so se pripravljali na duhovniški poklic, lahko ministrirali. Glej tudi 'diakon'.

3diakon -a m "pripravnik za duhovniški poklic". Tujka, prevzeta (eventualno prek nemškega 'Diakon' v enakem pomenu) iz cerkvenolatinskega 'diaconus' "strežnik pri maši, ministrant, pripravnik za duhovniški poklic", to pa iz grškega 'diakonos' "strežnik, služabnik" (Kluge 1989, 140). Glej tudi 'dijak'.

4Žal sem moral opustiti vsa naglasna znamenja in oznake dolžin samoglasnikov, upam, da opuščenih podatkov ne potrebujete. Bezlaj (1977) je prva knjiga Etimološkega slovarja slovenskega jezika, Kluge (1989) pa nemški etimološki slovar.

5(februar 2006)