1SP 62 v geslu ostati rabe besede ostali s pomenom drugi v knjižnem jeziku ne dopušča. Nič pa po SP ni narobe z rabo ostali kos blaga, ki jo pomensko razlaga s preostali.

2Sledeča odstavka, ki sta ločena s črtama, sta poskus obrazložitve. Če želite zgolj odgovor na vprašanje, ju lahko mirno preskočite.

3

4Iz primerov ni razvidno, ali gre za nedovoljevanje besede v čistem pridevniškem in po konverziji samostalniškem pomenu (v nasprotju z dovoljenim glagolskim, preteklodeležniškim pomenom stanja — tisti, ki je ostal) ali za nedovoljevanje rabe besede za označevanje oseb (v nasprotju z dovoljenim označevanjem predmetov).

5Verjetno gre za nedopuščanje pomenskega prehajanja preteklega deležnika stanja na -l pri dovršnih glagolih (npr. ostali otrok — tisti, ki je ostal, neuspel poskus, usahla reka), ki se rabi s preteklim pomenom, v čisti, časovno nezaznamovani oziroma od glagola osamosvojeni pridevniški pomen (ostali dejavniki so ... — drugi). Tudi v slovarskem geslu preostati sta dva primera s te vrste deležnikom, oba s pomenom stanja, ki izhaja iz preteklega dejanja (preostali živi, preostali sorodniki — sorodniki, ki so ostali živi). Vsekakor pa je prehod med omenjenima pomenoma zvezen, brez jasne ločnice.

6SSKJ pa navaja dve ločeni gesli: ostati in ostali. Pri geslu ostali sta navedena dva pomena:

1. (pridevnik) ki je ostal: doma ostali otroci / (knjižno) po potresu ostali prebivalci (preživeli)
2. (pridevnik) (knjižno) drug, preostali: ... poleg teh naj se pretehtajo še vse ostale možnosti; (samostalnik) hotel se je dvigniti nad ostale; povedal sem, česar sem se spomnil, ostalo sem pa pozabil

7SSKJ torej navaja primer samostalniške rabe besede ostali za osebe. Tudi po mojem mnenju je ta raba zelo razširjena. In ker je SP nastal že leta 1962, SSKJ pa je nekoliko mlajši — tretji zvezek (od Ne do Pren) je iz leta 1979 — bi dal v tem primeru gotovo prednost SSKJ. Torej lahko ostali z osebami kar pridno uporabljate.