1Sedaj je odgovor že rahlo prepozen. Recimo, da smo odgovorili kasneje namenoma, saj se ni zdravo upirati profesorici tik pred kontrolko. Načeloma v šoli velja, da je treba v kontrolko napisati tisto, kar reče profesorica.

1Pri takih vprašanjih je del odgovora vedno stvar teorije oz. analize. Nekatere teorije recimo ne bojo nikoli priznale obstoja zlogotvornega L in R, medtem ko druge dopuščajo tudi zlogotvorne N, M in celo Z, D ali pa kar skoraj vse soglasnike (seveda so ti zlogotvorni v le redkih jezikih). Pri vsakem takem zlogotvornem soglasniku lahko namreč dodamo še nek izredno tih ali celo popolnoma utišan polglasnik (glas, ki se v knjižnem izgovoru pojavlja v besedi 'pes' - zaznamoval ga bom z znakom 6, torej [p6s]). Moji trenutni učitelji vsekakor priznavajo obstoj zlogotvornih R in L (govorjeno splošno teoretično, ne jezikovnospecifično za slovenščino). Del odgovora pa je povezan še z izbiro zvrsti jezika, ki nam je predmet razprave. Če govorimo o slovenščini, govorimo o govorjenem jeziku. V tvojem vprašanju je slovenščina povsod imenovana SKJ (torej slovenski knjižni jezik), kar je umetna tvorba s predpisanimi pravili. SKJ je jezik, kakor ga opisujejo Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), Slovenska slovnica in Slovenski pravopis. Kot rojeni govorec pa lahko ponudim podatke iz lastne govorjene slovenščine (mešan solkansko-ljubljanski dialekt).

2Kot že rečeno, (moja) slovenščina zlogotvorne soglasnike pozna. Mednje pa ne spada samo L (in morda R) temveč tudi N in M. Kar sem zapisal zgoraj o dveh možnih analizah, bom sedaj zavrgel, v govoru se da namreč dve možni zgradbi tudi razlikovati. In spodnji zapis dokazuje, da v nekaterih primerih polglasnika tam preprosto ne more biti. Dober primer razlike med zlogotvornim L in tihim polglasnikom sta dve možni izgovorjavi besede 'butelj' - [butL] ali [but6l]. SSKJ navaja samo izgovorjavo s polglasnikom:

3bútelj -na tudi -tlja [t6l] m (ú) slabš. omejen, neumen človek: z njim se ni mogoče pogovarjati, ker je butelj / kot psovka prekleti buteljni.

4Iz tega bi lahko sklepali, da je v SKJ predpisana izgovorjava s polglasnikom. SSKJ sicer istočasno navaja tudi besedo 'krempelj', kjer naj se polglasnik ne bi dodajal, torej gre pri besedi 'butelj' verjetno vseeno za posebnost te konkretne besede in ne za sistematično načelo SSKJ-ja oziroma SKJ-ja. Sam bi trdil, da je druga možnost tudi pri besedi 'butelj', torej izgovorjava [butl], vsekakor možna in se tudi uporablja. Da pri tej drugi možnosti ni nikakršnega polglasnika, se vidi po izgovoru prehoda med soglasnikoma (T in L). Jezika namreč nikoli ne spustimo, tako da se konec jezika venomer dotika prednjih dlesni. Ker je položaj jezika za izgovor L in T podoben, se ta prehod lahko izvede. Iz popolne zapore, ki jo jezik ustvarja za T, preidemo v delno zaporo za L, kjer zrak prehaja mimo jezika ob njegovih straneh, ne da bi jezik postavili v položaj za izgovorjavo polglasnika (polglasnik izgovarjamo z jezikom v nevtralni srednji legi - sredi ustne odprtine, ne da bi se dotikal neba ali česarkoli podobnega).

5Kot rečeno, slovenščina ne pozna samo zlogotvornega L (in morda R) temveč tudi N in M, naprimer v besedah 'siten'=[sitN], 'hladen'=[hladN], 'zoben'=[zobN], 'kupim'=[kupM] (ljubljanski izgovor). Tu v primerih [hladN] in [kupM] sploh ni nikakršnega premika jezika oz. ustnic v prehodu med zadnjima soglasnikoma - torej zopet ni in niti ne more biti polglasnika.

6Druga možna razlaga bi bila, da so navedene besede vse po vrsti enozložne. V tem primeru bi L, (R), N in M ne bili zložni, saj bi bili vsi le zadnji glasovi v edinem zlogu v besedi. Problema sta tu dva. Načeloma (čeprav ne brezizjemno) velja, da so zlogi sestavljeni sledeč zvenečnosti lestvici. Zvenečnost glasov v zlogu narašča do jedra zloga in od tam naprej pada. Vsi našteti kandidati za zložne glasove pa so bolj zveneči od glasov, ki v omenjenih besedah stojijo pred njimi. V vseh teh primerih bi torej šlo za kršitev načela zvenečnosti glasov v zlogu, torej od najmanjše prek viška spet do najmanjše zvenečnosti (rastoče - višek - padajoče). Druga težava je bolj splošna in velja tudi za prvi pristop. Koncept zloga namreč ni najbolj natančna kategorija in za ugotavljanje njegovih meja ne obstajajo absolutna in objektivna merila. Najlažji način ugotavljanja zložnosti je (zaenkrat še vedno) govorčev jezikovni čut. Lahko si mislite, da se prav vsi govorci slovenščine ne bojo strinjali, kje postaviti mejo, lahko pa da bojo na določenih mestih (tudi kot posamezniki) celo v precepu, kje meja zlogov dejansko je. (Za besede, kot je 'siten' ob izgovoru brez polglasnika, se vseeno zdi, da bi vsaj večina gotovo pritrdila, da gre za dva zloga in po merilu jezikovnega čuta sodeč torej dejansko za zlogotvoren soglasnik N.)

1Zopet si ne bi upal govoriti o SKJ, saj res nisem strokovnjak za to področje (SKJ mi je po pravici povedano precej tuj). Kar pa se moje slovenščine tiče, moram priznati, da mi naglaševanje zlogotvornih soglasnikov deluje rahlo nenaravno. Soglasniki niso najboljša jedra zlogov, še toliko slabše pa se obnašajo, ko jih je treba naglasiti. Jaz bi naglasil soglasnik le, če ne bi imel v besedi nobenega drugega zloga z običajnim jedrom. Trenutno se ne morem spomniti nobenega primera enozložne besede z zlogotvornim L. Nekaj mi jih pride na pamet s po vašem zlogotvornim R, vendar sam za te primere nisem prepričan, kako jih izgovarjam (ali jih izgovarjam s polglasnikom ali brez): vrt [v6rt] ali [vRt], smrt, čmrlj, srp ... v bistvu se mi zdi, da tu vedno izgovarjam poglasnik, tako da ti v tem pogledu verjetno ne bi pritegnil. Soglasnikov (vsaj moja) slovenščina v normalnem govoru ne naglašuje. Če pa ciljate na besede, kot je ime reke Vltava, pa je treba ločiti med zapisom in izgovorom. Namreč dejstvo, da v zapisu ni samoglasnika, še ne pomeni, da v izgovoru nimamo kar lepo pravega polglasnika, ne pa zlogotvornega L, torej [v6ltava].

1Največkrat se polglasnik res zapisuje z E. Tvoja primera pa sta nekako v nasprotju s tvojo tezo o zlogotvornosti R-ja in L-ja. Če je namreč L res zlogotvoren in ne potrebuje nikakršnega polglasnika, potem L v 'Vltava' ne označuje polglasnika ampak zlogotvorni L (R v 'krt' pa zlogotvorni R). Pa tudi če bi označeval polglasnik, še vedno ne označuje samo polglasnika, ker izgovor ni [v6tava] ampak [v6ltava]. Črka L bi potem predstavljala sklop dveh glasov, namreč polglasnika in soglasnika L. Enako velja za drugi primer: [k6rt] in ne [k6t], črka R bi torej predstavljala sklop polglasnika in soglasnika R. Težko bi torej rekli, da se ti dve črki rabita za zapis poglasnika. V bistvu predstavljata drugačna glasova.

2Je pa res, da bi bil vsaj odgovor R (krt) gotovo pravilen, če bi vprašanje malo obrnili, recimo takole: 'Polglasnik se v SKJ često zapisuje s črko E. Pred katero črko pa se polglasnik često ne zapisuje z nobeno posebno črko?'. In to tudi kaže, da je vprašanje v obliki, kot ga navajaš, rahlo zavajujoče in tvoje sklepanje po svoje ni neupravičeno, še manj pa presenetljivo. Morda vprašanje s tem celo nastavlja zanko, verjetno nehote, malo bolj kritično razmišljujočim.

3Kar se tiče L-ja pa lahko dodamo še tole. Četudi bi trdili, da gre v 'Vltavi' res za zapis polglasnika s črko L, je treba upoštevati, da je beseda lastno ime, ki prihaja iz drugega jezikovnozapisovalnega sistema. Če v slovenščini zapišem ameriški lastni imeni Lou in Newt, ki ju izgovorim [lu] oziroma [nut], verjetno vseeno še ne bom trdil, da se v slovenščini glas U med drugim zapisuje tudi s črkovnima sklopoma 'ou' in 'ew'. Tako postopanje bi nas hitro privedlo do trditve, da se v slovenščini vsak glas zapiše na ogromno načinov, pa čeprav bi dotični glas v domačih besedah produktivno zapisovali le na dva, tri načine.

1~~~~~~~~~

2Kratek dodatek h kolegovemu izčrpnemu odgovoru:

3Pogledal sem v Toporišičevo Slovensko slovnico (izdaja 2000), od koder navajam dva citata (kadar ni izrecno zapisano, da gre za značilnosti narečij, pogovornega jezika, ipd., Slovenska slovnica načeloma govori o knjižnem jeziku, torej SKJ):

4"Med glasove srednje odprtostne stopnje, tj. med zvočnike, gredo m in n, r in l [...]." (str. 73)

5"Neobsamoglasniški zvočnik lahko postane tudi zložen ('himn'), vendar je izvzet r ('kamer')." (str. 77) (Kar pomeni, da pri izgovoru besede 'kamer' polglasnika ne moremo izpustiti, torej je izgovor [kam6r] in ne [kamr].)

61. Iz drugega citata je razvidno, da so zlogotvorni zvočniki (razen R) očitno predvideni tudi v SKJ in vam učiteljica oporeka neupravičeno. (Moram reči, da mi je sicer konkretni primer, 'himn', dokaj težko izgovoriti z zlogotvornim N, in bi kot primere raje podprl kolegove 'sitn', 'kupm', 'butl', ki jih vse izgovorim ali s polglasnikom ali z zlogotvornim zvočnikom.)

72. Drugi citat tudi za SKJ potrjuje to, kar je za svojo slovenščino namignil kolega, torej nezlogotvornost zvočnika R, ki ga v takem potencialnem okolju vselej spremlja še polglasnik. Tu vam vsaj glede na SKJ učiteljica torej nasprotuje utemeljeno. Tudi v moji slovenščini je verjetno enako. (To tudi izloči besede kot "vrt" kot potencialne besede z naglašenim soglasnikom -- naglašen je torej polglasnik, ki spada med samoglasnike.)

83. Enciklopedija slovenskega jezika (J. Toporišič, 1992), ki načeloma verjetno tudi govori o SKJ, med zlogotvorne zvočnike poleg L, M, N uvršča tudi R (ne pa zvočnikov V in J). Kako naj se zdaj človek odloči, ali mu bo za vodilo za SKJ Slovenska slovnica ali Enciklopedija slovenskega jezika, oboje izpod peresa J. Toporišiča, pa res ne vem. Status R-ja glede na zlogotvornost se v teh dveh priročnikih pač ne ujema, vsekakor pa obe deli priznavata zlogotvornost trem zvočnikom, torej M, N, L.

1Kolega je v svojem odgovoru takoj na začetku napisal, da je vse skupaj rahlo odvisno od teorije. V prvem delu je napisal tudi, da njegovi trenutni profesorji priznavajo obstoj zlogotvornega R-ja (čeprav je tu govoril na splošno, ne konkretno o slovenščini). Kasneje je zapisal, da se mu zdi, da se v slovenskih primerih z R vedno vriva polglasnik. Kot rečeno, Slovenska slovnica trdi isto, Enciklopedija slovenskega jezika pa tudi R-ju pripisuje zlogotvornost.

2Moja trditev, da moj R ne more biti zlogotvoren, medtem ko je recimo L lahko, pa sloni na močnem jezikovnem občutku (ne pa na fonetični študiji), da imam pri izgovoru 'butelj' možna dva različna izgovora, enega s polglasnikom in še enega drugega, pri izgovoru 'vrt' ali 'baker' pa mi polglasnika nikakor ne uspe udušiti / ne izgovoriti.

3Ob ponazarjalnem primeru iz SSKJ (zlogotvorni R) se da seveda reči, da gre zgolj za primer in ne za trditev, da tak glas obstaja v slovenščini. Lahko pa obstaja v kakem drugem jeziku. Prav tako prisotnost gesla 'aorist' v SSKJ (z razlago "glagolska oblika za izražanje dovršenega dejanja, zlasti preteklega") še ne pomeni, da pozna 'aorist' tudi slovenščina. Je pa res, da se zdi ponazarjalni primer nekam namigujoč na pozicijo sestavljalcev slovarja (med katerimi je sicer tudi avtor Slovenske slovnice in Enciklopedije slovenskega jezika).

4Za popolnost informacije tule navajam še dve relevantni gesli iz Toporišičeve Enciklopedije slovenskega jezika.

5zlogotvoren - Tak, ki lahko tvori jedro zloga, pri nas zmeraj samoglasnik, če tega ni, pa tudi nezvočnik (S v 'pst', 'st', 'sss'), ali zvočnik ('tovarn', 'brr'), če teh primerov ne izgovarjamo s polglasnikom spredaj ([-r6n, 6r]).

6zlogotvorni zvočnik - Zvočnik, ki lahko tvori jedro zloga. V slovenščini M -- N, R -- L, ne pa tudi V in J, ki v takih primerih postaneta U in I (uvezati, iti, imeti).

7Trditev ESJ o zlogotvornih nezvočnikih je najbrž treba vzeti z rezervo. Pri 'pst', 'hm', 'sss' itd. je verjetno težko govoriti o zložni vrednosti, ker pač lahko vsak pripornik tipa Z, Ž, S, Š, F, zvočnik V in R, nosna zapornika M in N, itd. v izolaciji izgovarjamo z nekaj časa, z vlečenjem, ker so ti glasovi pač trajni, neprekinjeni (za razliko recimo od zapornikov, kot je T, kjer je izgovor nujno hipen). Vendar to verjetno še ne pomeni, da gre za zlog. Primerjaj izgovor, ki ga ponazarja zapis 'ffffffalanga', 'sssssolata' -- taka izgovora teh besed imata še vedno tri zloge.

8Kot dodatek dodajmo še nejasnost, ki se kaže ob zlogovanju besed, kot je rodilniška oblika samostalnika 'tovarna', torej 'tovarn', ali pa pridevnikov tipa 'nevarn'. Ali gre tu na koncu besede, če ne vrinemo polglasnika, za zlogotvorni N? To ni ravno jasno. Nekaterim govorcem jezikovni čut pravi, da gre za tri zloge, z zlogotvornim N kot nosilcem zadnjega zloga. Tako zlogovanje najdemo tudi v Enciklopediji slovenskega jezika, saj je oblika 'tovarn' navedena kot primer zlogotvornega zvočnika, namignjeno je torej trodelno zlogovanje to.va.rn. Po drugi strani pa nekaterim govorcem jezikovni čut pravi, da gre morda vseeno za dvozložno besedo, z dvodelnim zlogovanjem to.varn. Sklop 'varn' namreč po zgoraj omenjenem načelu zvenečnosti lahko tvori povsem legitimen zlog -- od manj zvenečega zvočnika V zvenečnost naraste v najbolj zvenečem (jedrnem) samoglasniku A, potem pa v dveh stopnjah spet pade, in sicer prek bolj zvenečega zvočnika R do manj zvenečega nosnega zapornika N. Torej, medtem ko mora pri besedah tipa 'butelj' (ob izgovoru brez polglasnika) gotovo iti za zlogotvoren L, kajti zvočnik L je bolj zveneč od zapornika T, pri oblikah tipa 'tovarn' ni jasno, ali gre za zlogotvornost ali ne. Teoretične motivacije za tako trditev ni, jezikovni čuti govorcev slovenščine pa niso enotni.

1V sistemu International Phonetic Alphabet (http://www2.arts.gla.ac.uk/IPA/fullchart.html) se zložnost soglasnika zapisuje s kratko navpično črtico pod ustreznim soglasnikom (zelo verjetno pa obstaja še kak zapis).

1Verjetno ja, tako pravi Slovenska slovnica, tako pravi moj jezikovni čut, Enciklopedija slovenskega jezika pa zlogotvornost pripisuje tudi R-ju.