1Tokrat je odgovor bolj kratek. Pošiljam vam kar kopijo gesla iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika:

2posvetilo -a s (i) besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga: napisal je dolgo posvetilo / rokopisno posvetilo

3Beseda je očitno povsem sprejemljiva v slovenskem jeziku. Zdi se mi, da se uporablja samo to besedo, in po pravici povedano se ne spomnim prav nobene sopomenke.

4O pravilnosti in ustreznosti pa na splošno še tole: različne besede so ustrezne v različnih okoliščinah. Tako so nekatere besede bolj ustrezne v knjižnem jeziku, nekatere pa recimo ne spadajo v pogovorni jezik, ampak samo v knjižnega, saj se v pogovornem jeziku slišijo izumetničeno. Seveda lahko besedo uporabljamo tudi v zvrsti, kjer je običajno ne, in s tem odstopom od 'normale' dosežemo nek stilni učinek. Vendar vse to ne pride v poštev pri besedi, o kateri sprašujete, ker je očitno edina s tem pomenom, in se jo torej uporablja tako v knjižnem kot v pogovornem jeziku.

5Posvetilu soroden pojem je zahvala, ki jo ravno tako kot posvetilo najdemo v knjigah, vendar sta to vsekakor dve različni stvari, tako da imajo premnoge knjige tako posvetilo kot zahvalo. Pisec, ki je knjigo napisal na roke in dal besedilo naknadno pretipkati, bo v zahvali prav lahko omenil pretipkovalca, posvetil pa mu knjige vseeno najverjetneje ne bo, če si le ni s pretipkovalcem v še kakšnem bližjem, bolj edinstvenem, posebnejšem razmerju.