1Razumeva vašo dilemo, saj sva se po glasnem branju vašega primera tudi sami znašli pred podobno težavo.

2Naj vam za začetek ponudiva (kot ste že v vprašanju napisali) možnost, da si lahko nekaj o podobnih primerih preberete v ŠUSSovem arhivu, konkretneje na tem naslovu. V odgovoru na podobno vprašanje smo razložili, da tam vejice Pravopis ne predvideva. Seveda pa ima tudi vaše vprašanje nekaj svojih posebnosti, o katerih bova še nekaj dodali.

3Ponovno, Slovenski pravopis (2001, v nadaljevanju SP) v primerih, kot je vaš, ne predvideva vejic med prislovnim določilom in preostalim stavkom. Vejice med 'delu' in 'je' torej ne bi smelo biti, kakor je ni v vašem primeru b). Vašo poved sva podrobneje preučili in skušali ugotoviti, kaj povzroča težave.

4Vaša poved je sestavljena iz glavnega in odvisnega stavka. V glavnem stavku se nahajajo prislovno določilo, povedek in osebek. Pred "vprašljivo" vejico se nahaja prislovno določilo kraja (po katerem se vprašamo z vprašalnico: Kje je ugotovil?), desno od njega pa preostali del stavka. Vejice za (nestavčnim) prislovnim določilom ne pišemo. V SP ni pravila, ki bi jo zapovedovalo. Poskusimo si to pravilo predstavljati na lažjem in enostavnejšem primeru:
(1) V Novi Gorici je Uroš ugotovil, da ...

5Med prislovno določilo in pomožni glagol vejice nismo postavili. Ne glede na kompleksnost prislovnega določila (v vaši povedi je le-to zloženo) ga od povedka torej ne ločujemo z vejico, ker v SP ne obstaja pravilo, ki bi to določevalo. Seveda lahko sestavimo primer, v katerem bi med prislovnim določilom in presotalim stavkom vejica morala biti, vendar je to le v primerih, ko je vejica tam nujna zaradi kakih drugih razlogov. Če ima prislovno določilo kraja v sebi oziralni stavek, ki ga vedno zamejimo z vejicami, bo ena od vejic pač sovpadla z mejo celotnega prislovnega določila. Vendar ponovno, vejica v (2) ne ločuje prislovnega določila od ostalega stavka temveč le oziralni stavek znotraj prislovnega določila od preostalega prislovnega določila.
(2) Na vrhu hriba, ki sta ga ravno preplezala, je Peter pokazal Pavlu svojo parcelo.

6Pa v nadaljevanju poglejmo, zakaj nas kljub drugačnim navodilom pravopisa mika, da bi na tem mestu v vaši povedi postavili vejico. Vejica je nekakšna pisna ustreznica premoru. SP pravi, da "[...] najkrajše premore zaznamujemo z vejico. Če govorimo počasi, delamo tudi premore, ki jih z ločili ne zaznamujemo. Pri hitrem govorjenju se dolžina premorov krajša, premori lahko tudi docela izginejo (najprej taki, ki bi jih zaznamovali z vejico, včasih pa tudi s končnimi ločili). Vendar je govorjenje brez premorov težje razumeti in zapisovati. [...] Sorazmerno izrazite premore delamo še pri dostavkih, pristavkih, vrivkih in podobnem, kar zaznamujemo z vejicami. [...]" (SP 2001, § 478).

7Zakaj imamo torej pri glasnem branju vašega primera občutek, da je vejica nujna? Če primer preberemo na glas, bi drugo vejico postavili zaradi intonacije, premora. Vejica je, kot beremo v SP, namreč grafično znamenje za najkrajšo pavzo. V postavitev druge vejice nas torej vleče izgovorjava, kar SP (kot navedeno zgoraj) priznava. Vendar obenem v SP ne najdemo nobenega pravila, ki bi prislovna določila kraja od ostalega dela povedi ločevalo z vejico, kar je seveda smiselno, saj smo videli v primeru (1), da na tem mestu ni vedno premora.

8Stava vejice je vsaj deloma odvisna tudi od načina oziroma okoliščin uporabe: ali je neko besedilo namenjeno bralcem ali je namenjeno javnemu branju in ima torej dejansko poslušalce. Ker je vaša poved verjetno namenjena pisnemu sporočanju, vejico odsvetujeva. Če pa se odločite pisati proti pravopisnim pravilom, Vam z upanjem, da imate za to dobre razloge, priporočava temeljit premislek. Po SP bi bila vejica v vašem primeru lahko legitimna, ker vejica označuje neko mejo znotraj stavka oziroma ker vejica bralcu sugerira, naj na tem mestu pri branju naredi premor. V kolikor je besedilo, iz katerega je poved izpisana, namenjeno govornemu sporočanju in tako služi kot opora za predstavitev/govorni nastop ipd., se zdi vejica še toliko bolj upravičena. Z njo je branje namreč lažje, poslušalcem pa celotno besedilo prijetnejše. Poudarjava pa, da bi v tem primeru kršili pravopisna pravila in morda tudi zmedli tistega, ki bi besedilo bral, če bi ta pričakoval, da bodo vsa ločila v besedilu sledila le določilom SP.

9Če povzameva: zapis, ki ste ga navedli kot primer a), bi lahko imeli za primeren v primeru, da ga uporabljate v govornem sporočanju. Tako postavljeni vejici sta namreč grafični znamenji, ki ustrezata glasovnemu premoru med branjem. Zapis pod primerom b) pa ustreza pravopisu in je tako primernejši v pisnem sporočanju.

10Z upoštevanjem vsega zgoraj ugotovljenega Vam torej lahko napiševa, da je Vaše nagibanje k pravilnosti primeru a) zaradi izgovorjave popolnoma razumljivo in vsekakor legitimno glede na SP, istočasno pa lektorji, ki sledijo SP, v zapisanem tekstu vejice tam ne bi dovolili.

11Da bi se izognili težavam z vejicami, bi lahko vaš stavek zapisali tudi kako drugače. Lahko bi na primer zapisali takole:
(3) V svojem drugem delu, ki je bolj obširno (od prvega), je avtor ugotovil, da ...

12Tu vejici obdajata oziralni odvisni stavek, ki je vedno obdan z vejicami. Še ena možna sprememba vašega stavka zajema stopnjevanje pridevnika. Pridevnik 'obširen' bi namreč lahko stopnjevali drugače. Na spletni strani http://besana.amebis.si/pregibanje/ je primernik pridevnika 'obširen' zapisan z obrazili in ne s prislovi (bolj), torej 'obširnejši, obširnejša, obširnejše' raje kot 'bolj obširen, boljobširna in bolj obširno'. Poved bi torej zapisali:
(4) V svojem drugem, obširnejšem delu je avtor ugotovil, da ...

13Pri takšnem stopnjevanju naju ne zamika, da bi ob glasnem branju za besedo 'obširnejšem' naredili pavzo, tako da se zdi tudi vejica na tistem mestu manj očitna. Lahko bi tudi zamenjali vrstni red besed v povedi, recimo:
(5) Avtor je v svojem drugem, bolj obširnem delu ugotovil, da ...

14Tudi tu se nama zgodi isto kot v primeru (4). Ker stopnjevanemu pridevniku sledi beseda 'ugotovil' z rastočo polkadenco (ker ji sledi vejica), del 'bolj obširnem delu ugotovil' prebereva skupaj - brez premora, ki bi nakazoval vejico.

15Če že piševa o vejicah v tem stavku, se nama zdi smiselno napisati tudi par besed o prvi vejici v vašem primeru. Ta vejica je vezana na pomen; njena prisotnost oziroma odsotnost vpliva na razlike v pomenu stavka oziroma prislovne predložne zveze. Med levimi pridevniškimi prilastki ne pišemo vejice, kadar levi pridevnik določa celo preostalo samostalniško zvezo. Pisanje vejice med dvema levima prilastkoma (oz. dajanje premora med dva leva pridevniška prilastka) pa ravno obratno pomeni, da najbolj levi prilastek ne določa preostale samostalniške zveze v celoti. Na vašem primeru bi zapis brez vejice pomenil, da ima avtor v svojem opusu dve obširni deli in da bi mi radi govorili o le enem od njegovih dveh občirnih del, namreč o njegovem drugem obširnem delu. Vejica na drugi strani prinese premor, ta pa razumevanje, da je avtorjevo drugo delo obširnejše, medtem ko njegovo prvo delo (pa tudi vsa preostala dela) zelo očitno ni enako obširno. Domnevava, da je željen pomen enak tistemu, ki ga vejica prinaša in da je vejica v tem primeru upravičena.

16Verjameva, da vam je poved povzročala težave, in upava, da sva vam z odgovorom pomagali rešiti težavo (ali pa da sva vam vsaj podali dobre predloge, s katerimi bi lahko na drugačen (morda preprostejši) način zapisali to poved).

17(januar 2008)