števila pisanje števila z besedo decimalna števila
1Imam dve pravopisni vprašanji, če mogoče poznate odgovor (nekako nisem uspel najti odgovora v nobenem pravopisu). Kako je s pisanjem decimalnih števil? Kako zapisati 2,15 SIT (oz. 101,15 SIT)? Očitna rešitev je uporaba stotinov, ampak mene zanima zapis z decimalkami, ker so tudi stotini lahko premalo natančni.
| dva cela petnajst tolarjev |
| dva cela petnajst tolarja |
| dve celi petnajst tolarjev |
| dve celi petnajst tolarja |
| sto en cel petnajst tolarjev |
| sto en cel petnajst tolarja |
| sto ena cela petnajst tolarjev |
| sto ena cela petnajst tolarja |
1Izgovor decimalnih števil ni posebej obravnavan niti v SPP 94 niti v SS, kot ste že sami ugotovili. V SSKJ pod geslom cel najdemo tale primer:
2cel -a -o tudi -o [ceu] prid.
milijonina)
3Iz teh zgledov vidimo, da se pridevnik cel
sklanja, in sicer v odvisnosti od izpuščenega samostalnika enota
(z njim se ujema v spolu, številu in sklonu), ki si ga lahko mislimo, kadar smo v dvomih, kako sklanjati pridevnik cel
. Res pa je, da je danes raba pogosto drugačna, ker se izgublja spomin, da ena cela tri
pravzaprav pomeni ena cela enota in tri desetin(k)e te enote
. Da se pridevnik cel
ne sklanja tako kot vsakokratni samostalnik, na katerega se nanaša, lahko sklepamo po tem, da takšne oblike zvenijo zelo tuje. Če je enota slovenski tolar, bi v tem primeru sklanjali:
4Skratka, ne glede na to, o kateri enoti govorimo, uporabljamo vedno enake oblike kakor v osnovnem primeru, kjer si mislimo samostalnik enota
, ob to obliko pa postavimo poljubno enoto (v našem primeru tolar
), in sicer v rodilniku ednine, ne glede na število teh enot. Ta rodilniška edninska oblika očitno izvira iz slovnično nadrejenih stotin
, desetin
..., medtem ko se prvi tolar
in stotine
ne izrekajo, oziroma se prvi tolar
prelevi v namišljeni samostalnik enota
(trije celi tolarji
petnajst stotin tolarja
> tri cele enote petnajst stotin tolarja
> tri cele petnajst tolarja
) Torej bo takole:
5S tega vidika bi bilo neustrezno npr. dva cela tri
, tri cela tri
, sto cela tri tolarjev
, osem cela tri tolarja
itd., čeprav je dejansko tako, da se vse to zelo široko uporablja. To niti ni čudno, saj se človek le stežka pouči o standardni rabi iz kakega priročnika, dejstvo pa je tudi, da je stvar nemalo zakomplicirana, govorimo pa načeloma raje spontano, kot da moramo ob vsaki besedi aktivno razmišljati o npr. sklonu. Ko se v takih primerih izgubi avtomatizem
, se v jeziku običajno kaj spremeni. Očitno je, da besedico cela
marsikdo že občuti kot nesklonljivo obliko, ki izgublja svoj izvorni pomen in svojo sklonsko odvisnost in se zato rabi kakor npr. zarez
v hrvaščini (5,6 = pet zarez šest
) ali point
v angleščini (5.6 = five point six
). Izraz cela
torej vse bolj postaja zgolj znak za ločevanje celih števil in njihovih decimalnih mest in ima vse manj svojega bivšega pomena; danes nam očitno pomeni pravzaprav decimalna vejica
. Če se bo taka raba oblike cela
še naprej širila, bo verjetno nekoč prevladala, zaenkrat pa naj bi v standardnem jeziku še upoštevali zgoraj opisani sistem.
6Vendar se za ta sistem pokažejo še večje težave, ko pridemo do primerov z neimenovalniškimi skloni. Npr. imenovalniški dve celi tri tolarja
bi v stavku tečaj se je ustavil pri 2,3 SIT
morali brati tečaj se je ustavil pri dveh celih treh tolarja
> dveh celih enotah treh desetinah tolarja
. In o tem res ne gre več zgubljati besed, saj se oblika verjetno zdi čudna prav vsakomur, standardni jezik gor ali dol. Zdi se mi dosti bolj verjetno, da bi kdo rekel tečaj se je ustavil pri dva cela treh tolarjih
, pri dva celih tri tolarja
(čeprav to ni ne prvi ne drugi sistem, ampak spet nekaj tretjega), marsikdo pa verjetno tudi tečaj se je ustavil pri dva cela tri tolarja
.