Meni

Dvojno zanikanje

zanikanje zgodovina jezika stavek zanikanje dvojno zanikanje glagoli glagoli zavračanja

vprašanje

1Vidim, da se zanimate za slovenščino. Mene pa že dolgo bega — jaz ga tako imenujem — paradoks v slovenskem jeziku. Gre za dvojno zanikanje, ki je v večini jezikov prepovedano! Primera:

2(a) Stavek Jaz nimam nič denarja je paradoksen. Če je oseba izgovorila, da nima nič denarja to (po naši slovnici) pomeni, da je brez denarja. Toda sedaj stavek poglejmo z druge — logične strani: če oseba nima nič denarja, v resnici pomeni, da ga ima različno od nič!!!
(b) Nedavno nazaj sem se smejal, ko sem v priročniku za voznike (Varna vožnja) prebral stavek: Voznik začetnik ne sme imeti med vožnjo v organizmu nič alkohola. Pravilni oziroma logični stavek bi bil: ... mora imeti nič ... ali ... ne sme imeti več od nič ...

3Podobne primere srečaš povsod. To se mi zdi velika napaka v slovenskem jeziku, ki bi jo bilo potrebno odpraviti, srečamo pa še bolj absurdne stavke, npr. trojno ali četverno zanikanje. Prosim za pojasnila, oziroma če niste pravi naslov, vas prosim da mi svetujete, kam naj se obrnem za odgovore.

odgovor

1Čemu bi si belili glavo, kjer to ni potrebno? Bistvo vsakega jezika je njegova funkcionalnost. Vsak jezik, ki govorcem omogoča nemoteno sporazumevanje, je popoln, je funkcionalen, deluje. Kolikor vem, Slovenci s tvorjenjem in razumevanjem zanikanih stavkov na splošno nimajo težav in se ob vsakem izrečenem stavku ne sprašujejo posebej, ali je (matematično) logičen ali ne. V vsakem jeziku je na kupe takih in drugačnih nelogičnosti. Dober primer so predlogi: gremo na kavo(sedet na zrno kave?), na morje (mar res?), potem pa še malo v hribe (bomo rili po njih kot krti (jamarji)?). Gre pač za način, kako slovenščina izraža nikalnost — dopušča oz. celo zahteva kopičenje nikalnic. Slovnična pravila so po SS takale:

  • pripovedni stavki se zanikujejo z nikalnico ne: Janez dela, Tone ne (dela).
  • Zanikani sedanjik glagolov sem, imam, (ho)čem se glasi nisem, nimam, nočem;
  • pri glagolih zavračanja (verba defendendi) se pojavlja pomenska enakost nikalne in nenikalne oblike: Bal se je, da bi mu vlak ušel = Bal se je, da mu vlak ne bi ušel;
  • nikalni zaimki avtomatično zanikujejo še povedek: Ničesar se ti ni treba sramovati. Tu ni nikogar. Nič ni res;
  • v stavku je lahko zanikanih tudi po več zaimenskih členov: Nihče me nikoli ni maral.

2Morda je takšno zanikanje nelogično, toda v jeziku je popolnoma zakoreninjeno in mislim, da bi ga bilo nemogoče odpraviti, zlasti tako, da bi nekako nasilno uvajali nova pravila. Sploh pa, ali mislite, da bi vas kdo razumel, če bi rekli: Jaz imam nič denarja. Prej bi vas poslali na tečaj slovenščine. In četudi je stavek z eno samo nikalnico možen, pomensko ni identičen tistemu z dvema ali pa je slogovno zaznamovan: Večerjali nismo nič: Večerjali smo nič.

3In kako je v drugih jezikih? Že pri naših sosedih vidimo, da slovenščina ni edini jezik, v katerem je v enem stavku lahko več nikalnic.

4hrv. Ne želim ništa od nikoga.

5it. Non voglio niente da nessuno.

6nem. Ich will nichts von niemandem. Glagol ni zanikan, možno pa je dodajanje nikalnice v predložni zvezi.

7ang. I want nothing from nobody: I don't want anything from anybody. V pogovorni angleščini je dosti bolj običajna druga oblika, v kateri je zanikan glagol, temu pa dodan nedoločni (ne nikalni) zaimek.

8! črnska ameriška angleščina I don't want nothing from nobody. Ne gre sicer za standardno angleščino, vendar je črnska angleščina pravzaprav samostojen (predvsem pa nič slabši) jezik s številnimi posebnostmi.

9šp. No quiero nada de ninguno.

10port. Nao quero nada de ninguem.

11Ne vem sicer, od kod to dvojno zanikanje v slovenščini, lahko pa v dodatno ponazoritev navedem odlomek iz Crystalove The Cambridge Encyclopedia of the English Language (1995) (v priložnostnem prevodu), ki skuša pojav osvetliti za angleščino. ‘Pri besedilu The Peterborough Chronicle je zanimiva dosledna raba staroangleške slovnične zgradbe z dvojnimi ali trojnimi nikalnicami. Teh si ne smemo razlagati narobe: ne sme nas zavesti, da bi skušali njihov pomen izničiti z matematičnim pravilom, po katerem sta dva minusa plus. Navkljub prizadevanjem sodobnih preskriptivistov ni angleški sistem zanikanja tako deloval nikoli. Načelo, ki ga izpričujejo zgodnja angleška besedila, je preprosto: dodatne nikalnice nikalnost še poudarijo, pomen zanikanosti poostrijo. ...

12for nan ne waes o ?e land

13for there was none in the land

14(nikogar ni bilo v deželi)

15V srednjeangleški dobi so se zadeve poenostavile. Staroangleška dvojna nikalnica (ne ... naht) se je v začetku dobe še veliko rabila, proti koncu pa se je zanikanje zaznamovalo samo še z eno nikalnico (nat ali not) — pred drugimi nikalnimi besedami se je ne izpuščal. Tak sistem zanikanja je kasneje sprejela tudi standardna (knjižna) angleščina, v mnogih nestandardnih različicah pa se je opisani poudarjeni sistem ohranil vse do danes.’ (Besedilo The Peterborough Chronicle datira v 12. stoletje, srednjeangleška doba pa naj bi trajala približno od 12. do 15. stoletja.)

16Ali je vznik večkratnega zanikanja povezan s poudarjeno nikalnostjo tudi v slovenščini, ne vem. Vsekakor pa ni nič nenavadnega, če se tak sistem iz takih ali drugačnih razlogov razvije. Morda se bo kdaj v prihodnosti spet sprostil, morda v kakšni drugačni različici potem spet kdaj vzpostavil. Vsekakor pa ga danes imamo in bi ga bilo nesmiselno, narobe in nemogoče na silo odpravljati.