1Če se v kakem od polinezijskih jezikov polinezijski rastlini z latinskim imenom Piper methysticum (mogoče rahlo poslovenjeno) reče kava kava, potem lahko to ime z enakim zapisom povsem legitimno prevzamemo tudi v slovenščino — če seveda za isto rastlino ne obstaja že kako drugo ime. Ob tem ne vidim pravega razloga, zakaj bi ime zapisovali z vezajem. Možno (po mojem mnenju pa kar priporočljivo) pa bi ga bilo pisati skupaj, torej kot eno besedo. Tako tudi pri sklanjanju ne bi bilo skušnjav po rabi sklanjatvenega vzorca za dvojna ali dvodelna imena (kava kava, kave kave, kavi kavi...), saj našega primera ne uvrščamo mednje. Torej bi dobili ime kavakava, poudarek bi hitro ostal samo enojen (najverjetneje /kavakava/), sklanjali pa bi besedo kot običajno slovensko besedo, ki se uvršča v prvi ženski sklanjatveni vzorec; torej kavakava, kavakave, kavakavi ... Dodatno sem poizvedoval tudi pri farmacevtih — pravijo, da uporabljajo zapis z vezajem (kava-kava). Očitno je torej ta varianta vsaj do neke mere ustaljena, tako da je morda najpametneje priporočati kar ta zapis, čeprav se sam vseeno nagibam k najpreprostejšemu enobesednemu (kavakava). Ker bi bila ta sprememba res zelo majhna, do nerazumevanja ali nejasne identifikacije gotovo ne bi prišlo, dolgoročno pa bi se mogoče dalo pričakovati razširitev takega zapisa. Končna odločitev je seveda vaša, sklanjanje pa bo v vsakem primeru enako (kava-kava, kava-kave, kava-kavi ... ali kavakava, kavakave, kavakavi ...).