1Ker se edina od ŠUSS-ovcev precej aktivno ukvarjam z lektoriranjem, so me kolegi poprosili, naj odgovorim na Vaše težave. Kakega učinkovitega nasveta nimam, malo za šalo, malo zares pa tole: mogoče bi pomagalo, če bi svojo lektorico poslali za kratek čas lektorirat h kakšni založbi, ki izdaja leposlovje. Sama že dve leti lektoriram leposlovno knjižno zbirko in lahko povem, da zahteva to delo od mene skrajno odprtost v jezikovnih zadevah, ki jo pri sebi opažam tudi, ko lektoriram besedila z drugih področij. Avtor je pri nas veliko bolj avtonomen, kot ste lahko pisci strokovnih besedil, saj je relativna svoboda pri prestopanju meja knjižne norme že kar sestavina umetnostnega jezika. In roko na srce, pisci leposlovja so običajno tudi bolj vešči pisci kot npr. znanstveniki, strokovnjaki, samostojni podjetniki itd., predvsem pa znajo svoja jezikovna postopanja bolje argumentirati ob morebitnih nestrinjanjih z lektorjem. Vendar to še ne pomeni, da pri njih lektor ni več potreben — nasprotno, lektor je prvi bralec novega besedila, in najlepše bi bilo, če bi bil tudi idealni. Takega idealnega bralca bi potrebovali tudi vi, vendar lektorji pogosto nimamo kaj prida pojma o stvareh, o katerih pišete strokovnjaki s posameznih, predvsem tehničnih področij. Sama zato zagovarjam mnenje, da morajo uredništva strokovnih revij do določene mere izdelati svojo jezikovno politiko in se tako zavarovati pred mnogokrat nasilnimi in neživljenjskimi posegi lektorjev. Vendar se je treba pri tem ves čas zavedati, da skozi rabo jezika sooblikujete normo jezika svoje stroke in posredno tudi širšo knjižno normo, ter zato zahteve do lektorjev smiselno utemeljevati. Vesela bi bila odziva na tole moje razmišljanje — upam samo, da ne bom dobila za vrat kake razjarjene drugače misleče lektorice ...