1Težko je odgovarjati na takšna vprašanja. Kaj od obojega je prav? Kaj sploh je prav in kdo določa, kaj je prav? Iz teh dilem smo si skušali pomagati s SES, SPP in SSKJ.

2SPP pravi, da imajo številke sledeča imena: nič, ena, dve, tri... Tudi SSKJ razlaga geslo dva kot: 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve ... Kar je seveda zelo čudno, saj geslo dva razlaga z uporabo oblike dve.

3V SES piše, da se je števnik dva razvil iz praslovanskega števnika, ki se je tudi končeval na -va(in začel z d-). Imel je obliko za ženski spol, ki se je ravno tako kot v sodobni slovenščini končevala na -ve.

4Vse torej kaže, da se v slovenskem knjižnem jeziku številka 2 imenuje dve. Če pogledamo še ostala imena številk, vidimo, da tudi druga števila od 1 do 4 označujejo oblike števnikov za ženski spol: ena hiša, en korak; dve hiši, dva koraka; tri hiše, trije koraki; štiri hiše, štirje koraki; pet hiš, pet korakov. Vendar pa je raba dva kot zamenjave za dve precej pogostejša od rabe en kot zamenjave za ena. Zamenjave trije za tri in štirje za štiri pa še svoj živi dan nisem zasledil. Ime dva za 2 je pogosto tudi v sestavljenih številih. Tako poznamo dvanajst, dvajset in dva tisoč, izjema je dvesto, medtem ko poznamo le tristo, tri tisoč in trinajst.

5S knjigami si pri razlagi te posebnosti ne moremo kaj dosti pomagati. Ravno tako sami nismo bili sposobni priti do kake prepričljive razlage. Dva se veže tudi s -krat, z moško obliko je tvorjen tudi enkrat. A še vedno imamo trikrat in štirikrat. Vse kaže na to, da raba osnovnih števnikov v slovenščini ni najbolj dosledna in ne tvori preprostega sistema.

6Ker se dva tako pogosto pojavlja tam, kjer se drugače pojavljajo oblike števnikov za ženski spol, lahko sklepamo le, da je sopojavljanje dva in dve bolj razumljivo in torej tudi manj napačno, kot bi bilo sopojavljanje tri in trije (če bi sploh obstajalo). Še več, ker se dva pojavlja tako pogosto, je smiselno govoriti o dvojnosti, ne pa o napaki. Seveda, če se želite ravnati le po SPP (po našem mnenju slepo branje le ene knjige ni zelo dobro, ne glede na knjigo), je pravilno dve in nič drugega.

7Za konec pa še malo bolj za šalo: telefonska številka je že zaradi imena ena sama oziroma predstavlja eno samo število, in je torej sestavljena iz števk, ne številk (števka je cifra). Ko torej prebiramo telefonsko številko, bi verjetno bilo pravilno prebrati celotno številko kot eno število, torej: milijon sedemsto dvainpetdeset tisoč dvesto dve, saj je to ime tega števila. Če pa bi hoteli številko razbiti na manjše kose, bi ga morali prebrati v obliki števk, iz katerih je sestavljena. Po SPP so imena števk: ničla, enka, dvojka, trojka, štirica, petica, šestica, sedmica, osmica, devetica. 1752202 = enka sedmica petica dvojka dvojka ničla dvojka. (Celoten odstavek vzemite z rezervo, saj je bolj šala in prikaz nesmiselnosti preveč striktnega upoštevanja pravopisa.)