1Beseda je sestavljena iz dveh delov: glasovne/pisne podobe in pomena. Večina glasovnih/pisnih nizov pa ima pridruženih več pomenov (oziroma pomenskih odtenkov). Poleg tega je pomen nekega glasovnega/pisnega niza odvisen tudi od konteksta (tako znotrajjezikovnega - besedna zveza, stavek, odstavek, besedilo - kot tudi zunajjezikovnega - kdo je kaj rekel komu v kakšni situaciji, v kakšnem družbenem razmerju so udeleženci pogovora, kaj so hoteli drug od drugega). Že iz tega je razvidno, da je slovarska definicija besede zgolj abstrahirano in idealizirano vodilo, nikakor pa ne popolna razlaga pomena. V določenih kontekstih so vsi vaši primeri smiselni in upravičeni.

2Takšna prilagodljivost jezika po eni strani sicer prinaša možnost napačnega razumevanja izrečenega/napisanega, po drugi strani pa jeziku prav to omogoča neskončne variacije in neizmerno uporabnost tudi v položajih/primerih/situacijah, ki se zgodijo prvič. Spet druga plat pa je ta, da ko so take enkratne modifikacije primarnega pomena v rabi dovolj agresivne, se lahko tudi ustalijo.