1Evo, pa ste nas dobili, da samo blefiramo :)!

2Vendar, v omenjenem § 811 piše, da ne sklanjamo ženskih imen, ki se ne končajo na -a ali -e. Ime Hannah pa se konča na -a in bi se moralo sklanjati po 1. ženski sklanjatvi. Tudi v § 822 ne piše ravno tako, kot bi se dalo razumeti iz vašega sporočila. Tam sta omenjena dva primera, Ruth in Marguerite, piše pa, da ju lahko sklanjamo ali ruth, ruth, ruth ... ali ruth, ruthe, ruthi ... (enako Marguerite). Priznam, ta dva paragrafa sem spregledal.

3Pogledal pa sem v SP 50 in tam nisem našel nič oprijemljivega. Omenjena je le Sarah Bernhardt, Sarah Bernhardtove, kar pa bi lahko bila tudi napaka. Druga možnost je, seveda, da se takšno lastno ime ne sklanja, vendar ... Tu naletimo na manjši problem. Če Sarah beremo kot /sara/, kar je, kolikor razumem, prav, saj se to ime tako izgovarja tudi v izvirnem jeziku (hebrejščini), potem ne moremo (ampak res ne moremo, ker je popolnoma nemogoče) govoriti /sara bernard, sara bernardove/. Še toliko bolj čudno izpade, če na tak način sklanjamo Hannah: /Hana Arendt(ovi)/ sem včeraj podaril lep šopek (bljek, fuj ...). Drugače je seveda, če sarah beremo kot /sarah/, tako se imenuje vsaj ena Sarah v Sloveniji, potem res ni težko pustiti vso stvar v vseh sklonih v isti obliki. Ime pa, če prav vem, moramo pustiti v citatni obliki ne le v zapisu imena, temveč tudi v govoru.

4Imena se načeloma pušča v citatni obliki, izjema je le zadnji samoglasnik, ki se razume kot obrazilo (Marguerite, Margueriti), ta predstavlja pri imenih, kot sta Sarah in Hannah, težavo, saj se nahaja pred nemim soglasnikom. Pravopis ne daje natančnega navodila, kako ravnati ob takih težavah. Zato moramo tu smiselno uporabiti vodila, ki jih pravopis in slovnica dajeta pri podobnih primerih. Vodilo je predstavljeno že v prejšnjem odgovoru; gre za izpeljevanje svojilnih pridevnikov iz tujih lastnih imen. Naj tu navedem le nekaj primerov: Descartesov, Dumasev, Laplaceov, Ruthin. § 818 v SPP bi lahko razumeli, kot da dopušča možnost uporabe podomačene oblike imena pri zahtevnejših primerih, vendar meni osebno ta možnost ni všeč.

5Imate torej tri možnosti in zdi se mi, da se morate v takem primeru sami odločiti, katero boste uporabili. Ali boste dali prednosti lažji berljivosti in manjši optični prepoznavnosti z uporabo poslovenjenega zapisa (Han(n)a, Han(n)e...) ali raje ob uporabi citatne oblike ignorirali sklanjanje, s tem otežili branje, razumevanje, morda napeljevali k necitatnemu (nepravilnemu) izgovoru /hanah/, zato pa dosegli najvišjo stopnjo optične prepoznavnosti (Hannah, Hannah ...), ali pa ime sklanjali, končnice dodajali citatni obliki, s tem dosegli dokaj veliko stopnjo optične prepoznavnosti ter hkrati omogočili normalno branje tistim, ki vejo, kako se takšno ime izgovarja, druge pa napeljevali k napačnemu izgovoru /hanahe/.