1Žal vas moramo v vaši skrbi za lepo slovenščino razočarati. Trošarina ni nikakršna nova neslovenska spaka. Besedo vsebuje SSKJ in o njej pravi:

2trošarina: pravni izraz do 1948; davščina od določenih snovi, stvari, namenjenih porabi; plačevati, predpisati trošarino'; ‘trošarina od vina, na vino.

3Očitno so trošarino poznali že pred drugo svetovno vojno. To potrjuje tudi Glonarjev Slovar slovenskega jezika (1936), ki prav tako vsebuje geslo trošarina. Kar se slovenskosti besede trošiti tiče, tudi ni dilem. Glagol je zabeležen v SSKJ, ob njem pa ni nobenega kvalifikatorja, ki navadno označuje v knjižnem jeziku nezaželene besede, prav tako so povsem običajne tvorjenke strošek, potrošnik ... Tudi sodeč po SES trošiti ni neslovenska beseda. Izvira iz cerkvenoslovanskega glagola trošiti in še nazaj iz praslovanskega trošiti (s pomenom uporabljati), kar je prvotno pomenilo drobiti, to pa izhaja iz besede troxa, ki je pomenil drobec, drobtina.

4Trošarina pa bi sodeč po SS lahko bila neprimerna beseda iz besedotvornih razlogov. Običajna končnica za prispevek, pristojbino za nekaj je po SS -ina, torej cestna dajatev = cestnina, mostna dajatev = mostnina, končnice -arina v SS ni. Po tem vzorcu, bi lahko tvorili le trošnino in ne trošarine = ?trošna? dajatev. Vendar obstaja v SSKJ vrsta po pomenu sorodnih besed, ki vse označujejo prispevke, plačila oz. dajatve in imajo pripono -arina. Take so: stanarina, članarina, glavarina, zgradarina, zemljarina, tehtarina, vozarina, vodarina, smetarina itd. Torej trošarina tudi z besedotvornega stališča ni nič nenavadnega.

5Vsekakor se danes trošarine iz čisto praktičnih razlogov ne splača izganjati, saj se je očitno prijela, zapisana pa je tudi v mnogih zakonih.