1Slovenščina ima po SPP dve vrsti sedanjiških spregatev: v prvi tip gre npr. jaha-m, -š, -0; -va, -ta, -ta; -mo, -te, -jo; v drugi tip pa npr. je-m, -š, -0; -va, -sta, -sta; -mo, -ste,-do. ‘... neknjižne so oblike kot date in imaste namesto daste in imate.’ (SPP) (SPP) ‘Prihodnjiška spregatev (bom) je enaka sedanjiški tipa vem, le da ima v 3. osebi množine končaj -do samo nenaglašen (knjižno pogovorno bojo).’ (SPP) (SPP) ‘Ob končnici -do za 3. osebo množine se v novejšem času (zlasti v knjižnem pogovornem jeziku) precej pogosto uporablja končnica -jo (vedo — vejo, gredo — grejo, jedo — jejo). Te oblike na -jo so še bolj navadne v sestavljenkah: prepovejo — prepovedo ...’ (SPP)

2SPP deli knjižni jezik na knjižno zborno zvrst in knjižno pogovorno zvrst, knjižnemu jeziku nasproti pa postavlja pogovorni jezik, pokrajinske narečne skupine, narečja in mestne govorice.

3SS pravi: ‘Namesto 'jeste, veste, daste, boste, greste' se v narečjih govori tudi 'jete, vete, date, bote, grete'. (Tako tudi v dvojini jeta itd.) To seveda ni knjižno, le pri sestavljenkah z da- so skoraj bolj navadne končnice -ta, -te, -jo (pridate). Pač pa se za 3. os. množine tudi pri brezpriponskih glagolih poleg končnice -do rabi tudi -jo. ...'jejo, grejo' in vejo je skoraj enako pogosto kot 'jedo, gredo' in vedo, pač pa je bojo narečno.’

4SP 62 navaja spreganje prihodnjiške oblike glagola biti takole: ‘bom boš bo, bova bosta in bota bosta in bota, bomo boste in bote bodo in bojo’, kjer in označuje nekoliko manj navadno dvojnico, ne pa tudi nepravilno, odsvetovano ali celo prepovedano.

5SSKJ pa: ‘bom boš bo, bomo boste bodo, stil. bote bojo’, kjer stil. pomeni dvojnico, ki je v sodobnem knjižnem jeziku stilno obarvana. Oznaka stil. nadomešča kako izmed stilno-plastnih oznak (biblijsko, knjižno, pesniško, pisarniško, publicistično, vzneseno, narečno, otroško, pogovorno, nižje pogovorno, žargonsko). Tu se mešata pojma knjižni jezik kot socialna in knjižni jezik kot prenosniška zvrst.

6Izmed teh knjig naj bi bila najbolj v normativnost usmerjena oba dela pravopisa, je pa slovarski del še iz davnega leta 1962, torej precej zastarel. Npr. bojo je očitno knjižno pogovorno (SPP), narečno (SS), manj navadno, a pravilno (SP 62) in stilno obarvano (SSKJ). Kaže torej, da je bojo sprejeto v knjižni jezik (3 : 1 ali 2 : 2, odvisno od tega, kam štejemo splošno oznako stil. iz SSKJ), kjer pa kot bolj sproščena oblika še vedno kontrastira z zborno varianto bodo. Bote, bota sta neknjižna (SPP), narečna (SS), manj navadna (SPS) in stilno obarvana (SSKJ), torej na meji knjižnega jezika (2 : 2 ali 3 : 1). Iz rezultatov po mojem mnenju veje duh SPP-ja, ki v knjižnem jeziku dopušča bojo, ne pa bota, bote.

7V najširši knjižni slovenščini so gotovo najobičajnejše in največ rabljene oblike bodo, boste, bosta, vprašanje pa je, kaj je prevajalec z vključitvijo teh oblik hotel sporočiti. Morda z zavestno kršitvijo knjižne norme zvrst pogovora v izvirniku televizijske oddaje, ki je bila mogoče pogovorna, torej bi težko rekli, da je katera od oblik a priori neustrezna ali celo nepravilna, češ da ni knjižna. Je pa tako tvegal, da pri (vsaj nekaterih) gledalcih ne doseže želenega učinka, temveč nasprotovanje ali zgražanje, ki kot učinek na gledalca morda nista bila del originala. Pri tej rabi gre torej manj za prav ali narobe, bolj pa za uspešnost prepleta splošnejših razmerij med knjižnim in pogovornim jezikom, govorjenim in pisnim jezikom, izvirnikom in prevodom, normami izvirnih in prevodnih besedil, prevajalcem in gledalcem, posameznim gledalcem in večinskim gledalcem itn.