Meni

Kako govoriti z otrokom večjezičnega okolja

Rok Žaucer

pravopis slovenščina dvodelna imena avtomobilska imena

vprašanje

1Sem mati enomesecne deklice. Jaz sem Slovenka, partner (oce) je Italijan, zivimo v Italiji, Jaz se s partnerjem pogovarjam v anglescini. Problem je v tem, da se s partnerjem ne morem pogovarjati v slovenscini, ker je ne zna. Pomembno mi je, da bi moja deklica poleg italijanscine (ki je njen "materni" jezik) znala anglesko, vendar bi rada tudi, da usvoji kaksen slovenski stavek. Kako naj ravnam, da bo moja deklica bolj ali manj znala vse tri jezike? Ali mogoce pretiravam in zahtevem prevec?

2O dvojezicnih otrocih je res mnogo napisanega, primera podobnega mojemu pa nisem zasledila, zato se obracam na vas, v upanju, da vam je moje vprasanje dovolj zanimivo, da boste nanj tudi odgovorili.

odgovor

1Nekoč smo na podobno vprašanje že odgovarjali. Odgovor je na voljo tu:
Kako ravnati z dvojezičnim otrokom pri dveh letih starosti.

2Gotovo drži, kot pravite, da je o primerih, kjer imata starša vsak svoj materni jezik in se med sabo sporazumevata v tretjem jeziku, napisanega manj kot o primerih, kjer imata starša vsak svoj materni jezik in se med seboj sporazumevata v enem od teh jezikov (jezik okolja pa je tudi eden od teh dveh jezikov), ali o primerih, kjer imata starša isti materni jezik in se v tem tudi sporazumevata, jezik okolja pa je nek drug jezik. Vendar lahko v luči tega dodamo dve stvari.

3Prvič, čeprav je o primerih, kot je vaš, napisanega manj, gotovo drži tudi, da je takih primerov po svetu vseeno veliko. Na UNG imamo trenutno med sodelavci par, kjer je oče Nemec (s hrvaškimi koreninami), mama Poljakinja, med seboj govorita včasih po poljsko, včasih po angleško, s starejšim otrokom (ki ima zdaj 9 let) pa sta živela v ZDA, na Hrvaškem in zdaj v Sloveniji. Otrok govori poljsko, angleško, nemško in hrvaško, trenutno pa se uči slovenščine... Poljsko se je naučil pretežno iz komunikacije z mamo, nemško iz komunikacije z očetom, angleško iz okolja v ZDA in iz redkejše komunikacije v angleščini med staršema, hrvaško pa pretežno iz okolja na Hrvaškem. In drugič, četudi je o takih primerih nedvomno napisanega manj, to ne pomeni nujno, da je vaš primer treba obravnavati kaj zelo drugače, kot se običajno svetuje pri otrocih, ki odraščajo v klasičnejših dvo- ali večjezičnih okoljih.

4Običajno se privzema, da se z dvo- ali večjezično vzgojo otroku lahko dela le uslugo. Razlogi za to so naslednji: hkratno usvajanje dveh ali več jezikov za otroka ne predstavlja težav (ker ima otrok za usvajanje jezika biološko predispozicijo, na kar število jezikov načeloma nima vpliva); dvo- ali večjezičnost na kognitiven razvoj ne vpliva negativno (če kaj, naj bi bila dvo- ali večjezičnost s tega stališča prednost); dvo- ali večjezičnost je prednost pri razvijanju v osebo, ki nima težav z multikulturnim okoljem, in istočasno ni pomanjkljivost tudi v primeru, da oseba v končni fazi biva v enojezičnem/enokulturnem okolju; ker je med jeziki, ki jih otrok usvaja, skoraj vedno tudi jezik okolja, dvo- ali večjezičnost ne predstavlja težav z vidika vklapljanja v družbo s sociološkega vidika; dvo- ali večjezičnost v življenju lahko pomeni ekonomsko prednost. O teh zadevah si lahko nekaj preberete tule:

5http://www.literacytrust.org.uk/talktoyourbaby/Bilingual.html
http://bilingualtalk.blogspot.com
http://www.bilingualbabies.org/modules/news/print.php?storyid=2

6Običajni nasvet pri otrocih, ki odraščajo v večjezičnih okoljih, je sledeč. Če želimo, da bi otrok poleg jezika širšega okolja, ki je enak jeziku enega od staršev, usvojil tudi jezik drugega starša, naj starš, čigar jezik ni jezik okolja, z otrokom načeloma striktno govori v svojem jeziku. To načelo lahko seveda posplošimo tudi na situacijo, kjer starša govorita različna jezika in kjer hkrati nobeden od teh dveh jezikov ni tudi jezik širšega okolja; če želimo, da bi otrok poleg jezika širšega okolja usvojil tudi jezika obeh staršev, naj starša z otrokom načeloma komunicirata vsak v svojem jeziku, torej po načelu ena oseba en jezik. Vi bi torej z otrokom načeloma komunicirali v slovenščini, oče bi z otrokom načeloma komuniciral v italijanščini. Seveda je to le načelo, ki naj bi k usvojitvi večih jezikov sicer precej pomagalo, je pa skoraj v vsakem primeru take družine praktično nemogoče, da bi se to načelo udejanjalo popolnoma; v vajinem primeru bo odstop od tega načela gotovo sprožalo dejstvo, da se med sabo pogovarjata v angleščini, in govorne situacije pač niso tako lepo ločene, da bi vedno vključevale le komunikacijo med vami in otrokom ali med očetom in otrokom, ne pa naprimer komunikacije med vsemi tremi, nenadnih sprememb v številu udeležencev komunikacije z dveh na tri itd. In če se pogovarjate vsi trije, boste pač očitno govorili v angleščini, ker se, kot pravite, s partnerjem pač pogovarjata po angleško. Pa vendar, če vi s punčko načeloma govorite v slovenščini, bo slovenščino načeloma usvojila. Morda bo na določeni točki začela odgovarjati v katerem od drugih jezikov, to ni tako redko, smo pa o tem, kako postopati v tem primeru, pisali že v zgoraj omenjenem odgovoru (Kako ravnati z dvojezičnim otrokom pri dveh letih starosti), tako da ne bomo tu ponavljali. K usvojitvi slovenščine bi gotovo prispevalo tudi, če bi otrok sem in tja zašel v Slovenijo, recimo na vikend, teden, mesec ... pri starih starših, če imate kakšno tako možnost.

7Glede na to, kar smo zdaj zapisali -- torej da bi vi z otrokom govorili slovensko, vaš partner pa italijansko -- se vam verjetno postavlja vprašanje, od kod se bo otrok naučil angleščine. To naj vas ne skrbi, kajti če se bosta med seboj pogovarjala po angleško, se bo otrok pač hočeš nočeš učil tudi vajine angleščine. Bo pač usvajal italijanščino iz komunikacije z očetom in iz komunikacije s siršim okoljem, slovenščino iz komunikacije z vami, in angleščino iz izpostavljenosti komunikaciji med vama s partnerjem in iz vsaj občasnih trosmernih komunikacijskih situacij.

8Ob tem pa lahko tudi dodamo, da če bi se vidva s partnerjem sporazumevala npr. po italijansko ali po slovensko, zelo verjetno ni razloga, da vas skrbi za otrokovo angleščino. Z drugimi besedami, če bi bil za to, da se sporazumevata v angleščini, edini razlog to, da skušata poskrbeti za otrokovo angleščino, zelo verjetno za to ni prave potrebe. Ta hip je angleščina v svetu pač lingua franca in zato se je bo otrok naučil tako ali tako, pač skozi formalno šolanje, vsakodnevno življenje itd.

9Ob scenariju, kakršnega smo opisali, bo sicer slovenščina na nek način gotovo hendikepirana, pač že zato, ker bo otrok izpostavljen le enemu govorcu slovenščine in s tem le eni vrsti slovenščine, medtem ko je v slovenskem okolju odraščajoč otrok izpostavljen mnogim vrstam slovenščine, in to v vseh mogočih družbenih situacijah, a temu se pač ne da izogniti (razen če se trudite za to, da bi otrok daljša obdobja, npr. počitnice, preživljal v slovenskem okolju); vendar je otroku tako ali drugače lahko le v korist tudi to, če je po naravni poti, kot je usvajanje jezika od enega od staršev, še nek dodatni jezik usvojil vsaj do neke mere. In seveda bo -- v primerjavi z italijanščino -- na enak način 'omejena' tudi angleščina, saj bo šlo le za angleščino, kot jo govorita vidva s partnerjem, in le za določene življenjske situacije; tudi temu se pač ne morete izogniti.

10Če torej povzamemo: če želite, da otrok usvoji tudi slovenščino, z otrokom govorite slovensko. Dejstvo, da vas partner slovensko ne zna in se vidva med sabo pogovarjata angleško, naj vas pri tem ne moti; seveda se bo zaradi tega dogajalo, da boste tudi vi z otrokom kdaj komunicirali v angleščini, pa nič zato. Načeloma pač poskusite z otrokom govoriti slovensko. (V pomoč otrokovi slovenščini so gotovo lahko tudi obiski slovensko govorečih okolij, stiki s slovenskimi govorci ...) Če se s partnerjem pogovarjata angleško, se bo otrok seveda naučil tudi vajine angleščine (ne zdi pa se, da bi bilo potrebno, da se vidva s partnerjem sporazumevata v angleščini zgolj zaradi cilja otrokovega znanja angleščine; angleščine se bo ob življenju v Evropi danes naučil tako ali tako). Italijanščino pa bo seveda usvojil iz komunikacije z očetom in s širšim okoljem. Težav s to večjezično situacijo otrok načeloma ne bo imel.

11(december 2007)