1V znanstvenih in strokovnih krogih obstaja več načinov citiranja oz. navajanja literature. Seveda se pojavljajo manjše razlike tako znotraj posameznih ved kot tudi znotraj različnih znanstvenih tradicij. Marsikdaj celo posamezne strokovne revije zahtevajo točno določen način navajanja. Vseeno pa gre pri večini različic v veliki meri za določena skupna načela, kar seveda olajša iskanje in razbiranje informacij. Bistveno je predvsem, da navedemo vse ključne podatke in da znotraj istega dela vedno uporabljamo isti način navajanja. Včasih ima posamezna fakulteta svoj prednostni način navajanja, tako da se v vašem primeru ne bi bilo slabo pozanimati v fakultetni knjižnici ali kar pri mentorju. V pomoč pa so vam lahko tudi naslednje knjige:

2Bajt, D. 1994. Pišem, torej sem: priročnik za pisanje. Maribor: Obzorja.

3Hladnik, M. 1997. Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti; 5., ponovno dopolnjena izdaja. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

4Toporišič, J. et al. 1994. Slovenski pravopis — 1 Pravila. Ljubljana: DZS, SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

5Način, na katerega so navedene zgornje knjige, je le eden od možnih. Še manj enotnosti je zaenkrat pri navajanju člankov in knjig z interneta (bistveno je, da poleg klasičnih podatkov navedete spletni naslov (URL) in datum zadnje obnovitve strani ali vsaj datum vašega ogleda strani), potem so tu še navajanja člankov iz revij ali antologij, zbornikov ipd., pa dobesedna ali prosta navajanja odlomkov besedil znotraj vašega besedila ... Zato je pravzaprav edino možno, da vas pač napotimo k omenjenim knjigam, izmed katerih si boste seveda najlažje ogledali Hladnikov Spisovnik, ki je dosegljiv tudi na internetu. (Lahko vam postrežemo še s kakšno podrobnostjo, ampak za to bi potrebovali natančnejši opis želenega citiranja.)