1Beseda 'skripta' izvira iz latinščine, kjer je 'scripta' množinska oblika deležnika 'scriptum', ta pa je deležnik glagola 'scribere', ki pomeni "pisati". 'Scriptum' in 'scripta' torej pomeni "tisto, kar je (bilo) napisano", prvo v ednini, drugo v množini. 'Scriptum' se je tudi v latinščini že uporabljal kot samostalnik v pomenu "pismo", "zapisek", "knjiga".

2V slovenščino je beseda prišla preko srednjeveške latinščine, kjer so uporabljali množinsko obliko samostalnika, in tako je tudi sedaj v knjižni slovenščini to samomnožinski samostalnik srednjega spola (v slovenščini imamo kar nekaj pogosto rabljenih samomnožinskih samostalnikov, recimo 'hlače', 'škarje, 'vrata' -- rečemo 'vrata so', ne 'vrata je'). Se pravi, da se 'skripta' sklanja tako kot recimo množina samostalnika srednjega spola 'tele', torej 'teleta':
imen.: skripta,
rodil.: skript,
daja.: skriptom,
tožil.: skripta,
mest.: o skriptih,
orod.: s skripti.

3Pomeni pa 'skripta' "učbenik", "zapiski". Tule je kopija gesla iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika:

4skripta skript s mn., daj. skriptom in skriptam, mest. skriptih in skriptah, or. skripti in skriptami (i) knjiga ali listi z razmnoženimi, navadno natipkanimi predavanji za študijske namene: izdati skripta v dvesto izvodih; posoditi komu skripta; debela skripta / napisati skripta; preštudirati skripta v enem tednu - knjiž., redko odnesel je aktovko s skripti s spisi, zapiski

5Kot vidite, SSKJ navaja še eno varianto sklanjanja: v dajalniku skriptam, v mestniku skriptah, v orodniku pa skriptami. Gre za 1. sklanjatveni vzorec za ženski spol množine (tako kot se sklanja recimo 'breza' v množini ali pa samomnožinski samostalnik 'hlače'). V govorjenem jeziku se vsaj v Ljubljani sreča tudi imenovalniško obliko 'skripte', kar je povsem razumljivo, saj to pomeni popolno prilagoditev temu vzorcu. Sicer pa ste verjetno opazili tudi, da se skripta velikokrat uporablja kar kot edninski samostalnik ženskega spola in se sklanja po prvi ženski sklanjatvi (skripta, skripte, skripto, skripto, o skripti, s skripto). Očitno je torej, da beseda ni povsem neproblematična in da je mnogo ljudi ne občuti kot samomnožinski samostalnik srednjega spola.

6Možna razlaga tiči v besedinem statusu prevzete besede. Za prevzete besede pa na splošno velja to, da v jeziku, v katerega pridejo, prevzamejo tisti najbolj običajen spregatveni ali sklanjatveni vzorec, ne pa kakega posebnega. In ker je skripta beseda, ki se končuje na -a in se torej "sliši" nekako bolj ženskega spola, jo interpretiramo izhajajoč iz najbolj običajnega vzorca, v tem primeru torej ženskega sklanjatvenega vzorca, tako kot breza, ženska ipd. Največ besed s tako obliko pač spada v ta vzorec. Taka oblikoslovna podomačitev je za prevzete besede običajna. V SSKJ omenjena druga varianta sklanjanja pa bi bila verjetno neka mešanica med obliko, prilagojeno izvornemu jeziku, tj. srednji spol množine, in obliko, prilagojeno ciljnemu jeziku, tj. ženski spol ednine. Ta oblika ohranja število iz izvornega jezika (samomnožinskost), podomačuje pa spol (ženski namesto izvorni srednji).

7Vendar pa po drugi strani ni neobičajno niti to, da se skupaj z besedo iz nekega jezika prevzame tudi obliko (tj. spol, število). V angleščini imamo številne primere, ko ohrani iz grščine ali latinščine prevzeta beseda tudi končnico za ednino in množino. (Iz grščine prevzeta beseda 'phenomenon' v množini je 'phenomena' in ne 'phenomenons'. Enako 'criterion' -- 'criteria' itd.) Take, tuje končnice se v jeziku lahko ohranijo zelo dolgo, preden se beseda dokončno udomači in postane čisto običajna. Predvsem se izjemne oblike dalj časa ohranijo v formalnih okoljih. K vztrajanju tujega vzorca prispeva tudi število takih besed: v angleščini je besed omenjenega tipa 'phenomenon' kar precej in 'poseben' vzorec zato lažje vztraja, v slovenščini pa je besed tipa 'skripta' verjetno relativno manj.

8Sklep je torej ta, da je v knjižnem jeziku 'skripta' samomnožinski samostalnik srednjega spola in se sklanja temu primerno, manj formalno pa obstajata vsaj še popolna (ednina in množina) ženska oblika in samomnožinska ženska oblika, ki se sklanjata kot običajni primerljivi samostalniki ženskega spola (npr. 'breza' oziroma 'hlače'). Vse tri variante so torej ustrezne v svojem govornem položaju, vsaka pač sledi svoji logiki.