1Pozdravljeni, na tako vprašanje smo na Šussu že odgovarjali, zato vam spodaj ponujam v ogled tri stare odgovore iz našega spletnega arhiva (najbolj direktno relevanten je prvi).

2Za dodatek k tem odgovorom pa sem pobrskal še po korpusu Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html), kjer je večina besedil iz dokaj nedavnih izdaj časnika Delo. Ta pisni korpus kaže, da se konkretno ime 'Miha' pogosteje sklanja po drugi moški (= prvi ženski) sklanjatvi kot po prvi moški. Pogostejša je naprimer oblika 'Mihi' (140 zadetkov) kot 'Mihu' (38 zadetkov). Pogostejši je niz 'z Miho' (44) kot niz 'z Mihom' (17). Pregledal nisem vseh oblik, ker bi bilo pri nekaterih oblikah treba iti od primera do primera, kajti če prikličete recimo pojavitve oblike 'Miha', bo izpis vseboval tako imenovalniške oblike, kjer se obe sklanjatvi ne razlikujeta, kot tudi tožilniške in rodilniške oblike prve moške sklanjatve ('Srecal sem Miha'; 'Miha nisem videl ze celo vecnost'). No, konkretno za tožilniško in rodilniško obliko bi si tudi brez korpusnih podatkov upal špekulirati, da je v tožilniku skoraj zagotovo pogostejša oblika 'Miho' kot 'Miha' (Srečal sem Miho (Klepca) / Miha (Klepca)) in v rodilniku pravtako 'Mihe' kot 'Miha' ('Mihe (Klepca) / Miha (Klepca) nisem videl ze celo večnost) -- tudi tu torej prevladuje druga moška (= prva ženska) sklanjatev. Bolj podrobno si lahko stanje v korpusu Nova beseda -- ali pa kar širše, na svetovnem spletu, recimo z guglanjem po slovenskih straneh -- ogledate še sami (oboje seveda izpričuje le rabo v pisnem jeziku, ne govorjenem).

3Ko sem zdajle preletel zgoraj navedene tri odgovore, sem mi je zazdelo, da bi glede rabe s podaljševanjem osnove ('Mihata'), ki jo tam omenjamo, dodal še naslednje.

4Podaljševanje tipa 'Miha, Mihata', 'Marko, Markota' je zelo pogosto npr. v govoru Ljubljane in okolice. Omeniti velja, da je v teh narečjih srednji spol (v ednini) oblikovno sovpadel z moškim spolom, tako da se srednjespolne besede, ki imajo v standardni slovenščini na koncu nenaglašeni -o, npr. 'mesto', 'okno', v teh narečjih glasijo /(pomembn) mest/, /(zaprt) okn/. Vsaj nekaterim govorcem teh narečij zato jezikovni čut pravi, da z obliko 'z Mihom' govorimo o (neobstoječem) imenu 'Mih', z obliko 'z Žigom' o neobstoječem lastnem imenu (vendar obstoječem občnoimenskem samostalniku) 'Žig', z obliko 'z Lukom' o imenu 'Luk', z obliko 's Samom' o imenu 'Sam', z obliko 's Sašem' o imenu 'Saš', z obliko 'z Markom' o imenu 'Mark', medtem ko z obliko 'z Mihatom', 'z Žigatom', 's Samotom, 's Sašotom', 'z Markotom' nedvoumno govorimo o imenih 'Miha', 'Žiga', 'Luka', 'Samo', 'Sašo', 'Marko'. Po drugi strani se marsikateremu govorcu zdi, da z oblikami 'z Miho', 'z Žigo', 'z Luko' (za imena na -o to ne velja) govorimo o slovnično ženskih samostalnikih -- ker pa pri lastnih imenih slovnični spol običajno odseva biološkega, slovnično ženskospolno obliko tu pač hitro poasociiramo z biološkim ženskim spolom. Zdi se nam torej, da govorimo o ženski, o ženskem imenu. (Se posebej oblika 's Sašo' je zato verjetno le redko rabljena za moško ime 'Saša'.) Da torej govorce teh narečij jezikovni čut često vodi v podaljševanje s -t-, ni res nič nenavadnega (v tem tudi ni nič sistemsko 'napačnega', četudi so oblike po pravopisu neprimerne za knjižni jezik).

5Poudariti moram, da vas s tem ne poskušam prepričevati, da sklanjajte ime svojega sina 'Miha, Mihata' namesto 'Miha, Miha' oziroma 'Miha, Mihe', oziroma da za svojilnopridevniško obliko rabite 'Mihatov' namesto 'Mihov'. Vse tri variante obstajajo, izbira je vsekakor popolnoma vaša. (Izbire in s tem dileme pa ni ob manjšalniški obliki 'Mihec', rodilniška oblika je samo 'Mihca', svojilnopridevniška pa 'Mihčev'.)

6Pod črto vam navajam še nedavno sorodno vprašanje in odgovor.

7--------------------------------------

1ODGOVOR:
Potrdim lahko, da se za ime 'Jaša' večinoma uporablja ženska sklanjatev (oz. druga moška). Sklanjatev v prvem stolpcu je bolj pogosta od tiste v drugem stolpcu.

21. ženska / 1. moška
Jaša / Jaša
Jaše / Jaša
Jaši / Jašu
Jašo / Jaša
pri Jaši / Jašu
z Jašo / Jašem

3Pogostost sem preveril v korpusu Nova beseda (kjer je velika večina gradiva iz časnika Delo), kjer sem zasledil še eno posebnost. Prva moška sklanjatev je bila uporabljena predvsem za ime režiserja Jaša Jamnika (izjema je pet zadetkov z orodnikom prve moške sklanjatve -- 'z Jašom Zlobcem', 'z Jašem Zlobcem', 's sinom Jašem', 'z Jašem', 'z Jašem Otrinom'). Vendar vseeno ne moremo trditi, da se 'Jaša Jamnik' sklanja samo po prvi moški sklanjatvi, saj se v korpusu nahaja tudi mnogo primerov, kjer je režiserjevo ime sklanjano po prvi ženski/drugi moški sklanjatvi. Ker se sklanjanje po prvi moški sklanjatvi pojavlja pri enem samem imenu v sorodnih besedilih -- največ zadetkov ima rodilnik 'v režiji Jaša Jamnika' -- lahko sklepamo, da je zares zelo omejeno (morda na le enega novinarja/novinarko pri časniku Delo, morda pa je taka raba do neke mere ustaljena ob enem konkretnem imenu, namreč imenu Jaša Jamnik, za razliko od drugih imen, npr. Jaša Zlobec).

4Jaša Zlobec / Jaša Jamnik
Jaše Zlobca / Jaša Jamnika
Jaši Zlobcu / Jašu Jamniku (nobenega zadetka)
Jašo Zlobca / Jaša Jamnika
pri Jaši Zlobcu / Jašu Jamniku (nobenega zadetka)
z Jašo Zlobcem / Jašem Jamnikom

5Lahko še dodam, da se tudi meni zdi sklanjanje imena 'Jaša' po prvi ženski/drugi moški sklanjatvi bolj običajno kot sklanjanje po prvi moški sklanjatvi. Zanimivo je, da se ime 'Jaša' razlikuje tudi od jezikovno praktično identičnega imena 'Saša', kjer se zdi sklanjanje po prvi moški sklanjatvi precej običajnejše. Zelo verjetno je temu kriva pogostost obeh imen (in naša navajenost nanje), saj je 'Saša' bolj pogosto moško ime kot pa 'Jaša', pa tudi dejstvo, da imamo ob obliki moškega imena 'Saša' tudi različici 'Sašo' in 'Saš', ki obe "promovirata" sklanjanje po prvi moški, medtem ko sklanjanje po prvi moški pri imenu 'Jaša' nima kakšnih "podpornikov" v neobstoječih različicah 'Jašo' in 'Jaš'. Morda na sklanjanje moškega imena 'Saša' vpliva tudi to, da imamo istočasno žensko ime 'Saša', in je s tem sklanjanje moškega imena 'Sašo' po drugi moški (ki je enako prvi ženski) manj verjetno, saj je tovrstno sklanjanje do neke mere "rezervirano" za žensko ime.

6Morda še bolj striktno "prvožensko/drugomoško sklanjatveni" so imena 'Aljoša', 'Vasja' in 'Vanja', še posebej 'Vanja'. Precej nenavadno se sliši, da bi rekel 'Srečal sem Aljoša/Vanja/Vasja' ali pa 'Aljoša/Vasja/Vanja ni bilo na trening'. In tudi 'z Aljošem/Vasjem/Vanjem (Klepcem)' se sliši v primerjavi z 'z Aljošo/Vasjo/Vanjo (Klepcem)' dokaj nenavadno (slišal sem tudi podaljšave 'z Aljošatom', 'z Vasjatom' in -- bolj osamljeno -- 'z Vanjatom'). Zanimivo je, da pri imenu 'Vanja' očitno ne igra bistvene vloge niti to, da rabimo ime 'Vanja' tako za moške kot za ženske; možnosti prve moške sklanjatve za moško ime očitno tu ne izkoriščamo za razlikovanje med ženskim imenom 'Vanja' in moškim imenom 'Vanja'. (To seveda postavlja pod vprašaj tudi zgoraj podano tovrstno razlago za sklanjatveni vzorec pri moškem imenu 'Saša'.)