1Vaše vprašanje je zelo zanimivo, odgovor nanj pa ne prav enostaven. V dopisih in raznih ostalih dokumentih srečamo obe možnosti zapisa, tako da za nobeno ne moremo reči, da je očitno napačna. Da bi ugotovili, kako pogosta je uporaba obeh možnosti zapisa, smo pogledali na svetovni splet. Za primer si vzemimo dr. Marjo Boršnik, znano slovensko literarno zgodovinarko, ki je veliko prispevala k razvoju slovenske literature nasploh, sam priimek Boršnik pa tudi ni pretirano pogost. Prav pametnega iskalnega niza nismo uspeli najti, saj iskalniki nizov 'dr. Boršnik' in 'dr. Boršnikova' sploh ne najdejo. S kombiniranim iskanjem z imenom smo prišli do teh približnih številk. Spletni iskalnik http://www.google.si je našel okoli 40 zadetkov za možnost 'dr. Boršnik' ter okoli 20 za možnost 'dr. Boršnikova'. Pogledali smo tudi v korpus besedil Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html), kjer sta dve možnosti približno enako pogosti, niz 'Marja Boršnik' ima 8 pojavitev, ravno toliko pa jih ima tudi niz 'Boršnikova'. Četudi razlika ni ravno velika, je prva možnost, torej 'dr. Boršnik' vseeno bolj pogosta.

2Eden možnih razlogov, zakaj je naslavljanje z daljšo, svojilno obliko manj pogosto, je naslednja: naslavljanje z 'dr. Majdičeva' marsikomu zveni tako, kot bi bila 'dr. X-ova' last gospoda X. Prav zaradi tega nekatere ženske raje uporabljajo možnost 'dr. Majdič', saj s tem ne kažejo na odvisnost od moža, oziroma da so njegova "last". Spet druge ženske (predvsem starejše), žene dr. Majdiča, se včasih podpišejo kar 'dr. Majdičeva', čeprav so (samo) frizerke, in si možev naziv kar prisvojijo. Bolj pogosto je sicer imenovanje 'gospa doktorjeva' ali 'gospa ministrova' itd. Znano je, da so se z moževimi nazivi podpisovale še naše babice, kljub temu, da niso imele take izobrazbe (v tistih časih imele izobrazbo le redke ženske). S takim podpisovanjem so se večinoma hotele pohvaliti (morda so hotele pokazati, kakšnega moža imajo v lasti), na tak način pa so ženske tudi izkazovale spoštovanje svojemu možu. Pripadnost in vdanost ženske možu je bila v preteklosti očitno pomembna. Ker danes živimo v drugačnih časih, ko žensko kazanje vdanosti in podrejenosti možu ni več tako popularno (niti družbeno sprejemljivo), je takšno prevzemanje moževih naslovov seveda izginilo. Ohranila pa se je (vsaj delno) ženska oblika priimka. Tudi za žensko obliko priimkov se marsikomu zdi, da kaže na nekakšno podrejenost, četudi takšna oblika seveda obstaja neodvisno od zakonskega statusa. Tudi če neka oseba, recimo 'Joži Novak' ne bo prevzela moževega priimka 'Černe' (ali pa recimo, da sploh ni poročena), je ženska oblika njenega priimka še vedno '(Jožica) Novakova'.

3Ženske oblike priimkov so v določenih položajih vseeno ostale precej pogoste. Ravno priimek 'Majdič' večkrat slišimo v ženski obliki, predvsem ko je govora o naši vrhunski tekačici na smučeh Petri Majdič. Ko na televiziji, internetu in radiu omenjajo to športnico, pogosteje uporabijo možnost (2), torej 'Majdičeva', prepričana pa sem, da ni nikoli nihče ob tem pomislil, da je 'Majdičeva' "last" kakega gospoda Majdiča, če je sploh poročena. Ženska oblika priimka je pogosta tudi pri drugih športnicah. Slovenska alpska smučarka Tina Maze je velikokrat kar Mazejeva (zasledili smo tudi 'Mazetova'), slovenska tenisačica Katarina Srebotnik je velikokrat Srebotnikova, in še bi lahko naštevali. Ne Tina Maze, ne Katarina Srebotnik nista poročeni. Pogostnost uporabe ženskih priimkov pri športnicah je povsem razumljiva v luči spodnje razlage.

4Uporaba ženske oblike priimka je pogosta tudi v tistih položajih, kjer se za nazivanje oseb uporablja priimek s kakšnim izobrazbenim predznakom. Tako recimo v zdravstvu pogosto govorimo o dr. Novaku oziroma dr. Novakovi, če je oseba ženskega spola. Uporaba statusnega naziva ob priimku se uporablja v znak spoštovanja, zato ni čudno, da tako imenujemo zdravnike. Če uporabljamo samo priimek, na lepem nimamo več možnosti iz imena samega vedeti, ali je govora o osebi ženskega ali moškega spola. To možnost si povrnemo, če uporabimo žensko obliko priimka. Tako potem vemo, da je dr. Majdičeva ženska, in predvidevamo, da je dr. Majdič moški. Spol omenjane osebe je v slovenščini pomemben zaradi našega zapletenega morfološkega sistema, s pomočjo katerega je skoraj pri vsakem povedku dodana informacija o (slovničnem) spolu osebka. Če te informacije nimamo, ne moremo tvoriti slovničnega stavka (moška oblika namreč ne more obveljati kot generična (v smislu, da velja za oba spola) v ednini, ampak je to zgolj v množini. Stavka 'dr. Majdič bo danes operiral na pediatriji' nikakor ne moremo uporabiti, če imamo v mislih dr. Majo Majdič). Za razliko od tega je v angleščini na primer precej pogosto, da se nek priimek uporablja skozi celoten tekst, na koncu pa še vedno ni jasno, ali je govora o moškem ali ženski.

5Kot zanimivost naj povem, da je ženska oblika priimka v določenih kulturah (ali državah) tako rekoč uzakonjena. Na Češkem in Slovaškem se tako ženski priimki vedno končajo na '-ova' oziroma v primeru, da so priimki morfološko pridevniki le z žensko obliko tiste pridevniške končnice. Nekaj podobnega imajo tudi v Rusiji, Ukrajini in Belorusiji, kjer se vsaj patronimični priimki (torej srednji del tipičnega ruskega ... imena) razlikujejo med moškimi in ženskami, brati in sestrami: sestra Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, bi tako bila recimo Mihajlova. Nekaj podobnega poznajo tudi v Grčiji in na Islandiji, kjer imajo vsi moški (patronimični) priimki končnico '-son', ženski pa končnico '-dottir' (prva pomeni 'sin', druga, ki je sicer zapisana malo drugače, pa 'hči').

6Kaj pa o vsem tem pravi pravopis? Vprašanje je namreč, ali se lahko ob uporabi imena pri ženskah uporablja podaljševanje priimka z '-eva/-ova', ki nedvoumno pove, da je oseba ženskega spola, kar iz samega priimka seveda ni razvidno. V pravopisu piše, da je povsem običajno (čeprav ob imenu včasih morda malo staromodno) tudi podaljševanje ženskih priimkov z '-ova/-eva'. Zato je seveda mogoče reči tudi 'dr. Majdičeva'. Take vrste podaljševanje je pri ženskih osebah z dvema priimkoma običajno omejeno le na drugi priimek, recimo 'Marija Kontelj Novakova'. Podaljševanje torej ni samo po sebi napačno, niti ni po pravopisu kakorkoli obvezno. Zdi se, da je uporaba takšnih končnic prepuščena vam, četudi bomo sedaj pri določenih izjemah ugotovili, da to ni čisto res.

7Zdi se namreč, da v določenih položajih takšno podaljševanje ni le dovoljeno, temveč prej običajno, če ne celo edino slovnično. Govorim o primerih, ko za naslavljanje uporabimo samo priimek. Če namreč neko osebo ženskega spola naslavljamo le s priimkom, torej 'Majdič', potem bi ob nepodaljševanju priimka v odvisnih sklonih stvar izgledala takole:
- Kam je šla Majdič?
- Ali je kdo videl Majdič?
- Ali se dobimo pri Majdič?
- Pripelji prosim s seboj še Majdič.

8Verjetno mi boste pritrdili, da ti primeri delujejo zelo nenaravno oziroma kar neslovnično. Stvar je v tem, da ženskih priimkov ne sklanjamo, vendar ker vse samostalniške zveze v slovenščini potrebujejo viden sklon, uporaba nesklonljivih priimkov brez kakršnekoli dodatne sestavine imena deluje neslovnično. Običajno se tej težavi izognemo s souporabo imena ali kakšne druge oznake, ki jo običajno sklanjamo. Tako bi običajno rekli:
- Kam je šla gospa Majdič? / Kam je šla Petra Majdič?
- Ali je kdo videl gospo Majdič? / Ali je kdo videl profesorico Majdič?
- Ali se dobimo pri Petri Majdič? / Ali se dobimo pri tovarišici Majdič?
- Pripelji prosim s seboj še gospodično Majdič. / Pripelji prosim s seboj še Petro Majdič.

9Do podobnih težav pridemo, če ob imenu uporabljamo neujemalne prilastke, kar je na primer tudi 'doktor':
- Ali je kdo videl doktor Majdič?
- Ali boš pomagal doktor Majdič pri operaciji?

10Oba zadnja primera delujeta podobno neslovnično kot tisti zgoraj, kjer je bil priimek uporabljen brez kakršnegakoli dodatka. Tako smo prišli do povsem smiselne razlage, zakaj se zdi podaljševanje priimkov zdravnic običajno. V primeru, da zdravnico poimenujemo 'doktor [priimek]', kar se zdi dokaj običajno poimenovanje (precej bolj kot 'doktorica [priimek]'), potem moramo vsaj v odvisnih sklonih za priimek uporabiti žensko obliko. In ker je v nekaterih sklonih ženska oblika obvezna, se ta oblika posploši še na imenovalnik (kar pa ni pravilo). Podobna razlaga obstaja tudi za športnice. Ker se o športnikih in športnicah običajno govori brez kakršnegakoli predznaka oziroma oznake, torej samo o Križaju, Stenmarku itd., bi morali ob nepodaljševanju ženskih priimkov govoriti o Maze, o Svet, o Bukovec in tako naprej, kar se sliši vse neslovnično. Govorimo lahko samo o gospodični Maze, o Mateji Svet in tako naprej. Če hočemo torej ohraniti rabo samostojnega priimka, moramo (vsaj v odvisnih sklonih) uporabiti žensko obliko priimka, tako da govorimo o Mazejevi, o Svetovi, o Bukovčevi itd. Enako kot prej se ta raba lahko prenese tudi na imenovalnik, tako da potem tvorimo stavke tipa:
- Svetova je ravnokar prešla ciljno črto in ...
- Bukovčeva je včeraj podrla državni rekord.

11Kot je omenjeno zgoraj, je takšno podaljševanje vsiljeno tudi zaradi ujemanja v spolu med osebkom in povedkom. Brez ženske oblike priimka, bi stavki delovali rahlo okorno, če ne že skoraj neslovnično:
- Svet je ravnokar prešla ciljno črto in ...
- Bukovec je včeraj podrla državni rekord.

12Brez podaljševanja bi morali imenu dodati neko sklonljivo sestavino, vendar to ne velja za kakršnokoli dodatno sestavino, niti ne deluje enako sprejemljivo ob vseh priimkih. Stavka:
- Atletinja Bukovec je včeraj podrla državni rekord.
- Smučarka Pretnar je ravnokar povozila količek.
delujeta sprejemljivo, medtem ko tale naslednji ne.
- Smučarka Svet je prešla ciljno črto.

13Vaše vprašanje je bilo o izbiri med 'dr. Majdič' in 'dr. Majdičeva'. Predvidevamo, da je govora o zdravnici, kar pomeni, da je to okrajšava za 'doktor Majdič' oz. 'doktor Majdičeva', kakor se običajno naslavlja zdravnice. Ker je govora o nesklonljivi sestavini imena iz katere tudi ni razviden spol naslovnika. Vsekakor drži, da bomo v odvisnih sklonih v tem primeru uporabili podaljševanje priimka z '-eva', ali bomo to storili tudi v imenovalniku, pa ni več tako očitno. Slovnične potrebe za to ni, obstaja le potreba po izkazovanju ali pa morda prikrivanju spola naslovnika, ki nam bo diktirala uporabo ali neuporabo podaljševanja. Stvar je torej v vaših rokah, vedite pa, da ni nobena možnost napačna. Tudi podaljševanje z '-eva' je povsem legitimen del slovenščine, v nekaterih primerih (morda ne v vašem, saj uporabljate imenovalnik) celo obvezna sestavina.

14Kot dodatek še tole: podaljševanje z '-eva' ni edini način tvorbe ženskih priimkov, bolj pogovorni način je recimo s končnico '-ca', naprimer 'Goldenca', 'Gantarca' itd. ali pa s končnico '-ka', naprimer 'Šivička', 'Feguška' itd. Morda za konec še tole, ker se priimki oseb ženskega spola, ki se končajo na '-a' sklanjajo po običajni ženski sklanjatvi, z njmi ne pridemo do težav, če jih uporabljamo osamnjene brez imena ali dodatkov. Ker s takimi priimki ni težav pri sklanjanju, pri njih tudi ni potrebe po podaljševanju z '-eva'. Ko bomo za osebo ženskega spola uporabljali le priimek 'Muha', ga bomo sklanjali takole 'Muha, Muhe, Muhi ...'. Takšni stavki delujejo povsem sprejemljivo (običajno):
- A si naredil izpit pri Muhi?
- Muha je imela včeraj predavanje.
- Muhe včeraj ni bilo v pisarni.

15Vprašali pa ste tudi, ali se za naslavljanjem (Spoštovana dr. Majdič) uporablja mala začetnica. Glavno pravilo za uporabo velike začetnice pravi, da se z veliko začetnico piše prvo besedo v povedi, lastna imena, izraze posebnega razmerja ali spoštovanja, svojilne pridevnike iz lastnih imen in izrazov posebnega razmerja ali spoštovanja in še nekatere druge besede. Torej se za 'Spoštovana dr. Majdič,' (z vejico) piše mala začetnica. V primeru, da bi uporabili drugo možnost, primer: 'Spoštovana dr. Majdič./! (pika/klicaj) V dopisu Vam pošiljam ...', bi novi stavek začeli z veliko začetnico, saj se je prejšnji zaključil s končnim ločilom, npr. piko. Več o tem pa si lahko tudi sami preberete v Slovenskem pravopisu ali v kakšnih drugih priročnikih recimo:
● Cik cak po pravopisu: za boljšo slovenščino na delovnem mestu, Danica Cedilnik. Sledi, Žalec, 1995.
● Pisno sporočanje za vsakdanjo rabo, Stanko Šimenc. DZS, Ljubljana, 1994.

16(februar 2007)

17Odgovor je nastal pri predmetu Jezikovnosvetovalni seminar na Univerzi v Novi Gorici