1O izgovorjavi kratic pravi aktualni SPP 94 (§ 1021) naslednje:

2Kratice beremo ali kakor druge besede, npr. TAM (tam), ali pa črkovalno, npr. PTT (p~t~t~ — znak ~ označuje polglasnik — tj. glas, ki nastopa npr. v imenu Pet~r), SP (espe), samo izjemoma s tujimi imeni črk, npr. BBC (bibisi), vendar USA (uesa).

3Iz Slovenskega pravopisa pa ni jasno, na podlagi česa naj se odločimo, katere kratice bomo brali na katerega od načinov. Npr. če beremo PTT /p~-t~-t~/, zakaj naj ne bi brali SP kot /s~p~/ — in obratno, če beremo SP /es-pe/, zakaj naj PTT ne bi brali /pe-te-te/? Ista nedorečenost je pri tujih kraticah — če beremo BBC z angleškimi črkovalnim izgovorom /bi-bi-si/, zakaj naj ne bi tako brali tudi USA, torej /ju-es-ej/, oziroma če beremo USA /uesa/, zakaj naj ne bi brali tudi /be-be-ce/ ali /b~b~c~/? Verjetno se gre pri tem pač zanašati na rabo, ki posamezno dvojnico sčasoma izrine iz jezika. Po slovenskem pravopisu sodeč je torej ustrezno izgovoriti ZDA kot /ze-de-a/ ali kot /z~d~a/.

4V istem paragrafu je delno odgovorjeno tudi na vaše drugo vprašanje, torej ali lahko kratice tudi sklanjamo: ‘Nečrkovalno brane (in govorjene) kratice s pogostno rabo prehajajo med navadno pisano besedje in se potem tako tudi pišejo: sit, Unesco, Tam.’ Kakor hitro namreč kratica postane navadna Kakor hitro namreč kratica postane navadna beseda, se jo kot tako tudi sklanja (npr. pri Unescu, z Natom).

5Sklanjamo pa vedno vse kratice, le da nekatere vedno samo s t. i. ničto končnico (npr. ZDA, pri ZDA), druge pa lahko bodisi z ničto bodisi z glasovno končnico. Če v zapisu ohranjamo same velike črke, med osnovo (kratico) in končnico postavimo vezaj (AVNOJ-a, AIDS-a ipd.), če jih zapisujemo kot običajno besedo, pa ne (Avnoja, aidsa; velika začetnica je odvisna od tega, ali predstavlja kratica lastno ali občno ime).

6Slednji zapis je problematičen pri končnicah, ki jim v slovenščini pripisujemo ženski spol in se končujejo na -a(IRA, ETA) — te raje zapisujemo kot besede, saj bi zapis IRA-e, ETA-i vnašal nepotrebno zmešnjavo. Lahko bi jih sicer pisali tudi z ničto končnico, kar ne bi vnašalo nobene zmešnjave (kar se tiče pisave), vendar nas pri tem verjetno moti dejstvo, da pač te kratice izgovarjamo kot običajne besede (Ira, Ire ...) — in jih potem raje tako tudi zapišemo.

7To, da se kratice izgovarjajo v skladu z nemško izgovorjavo, pa drži le delno — če bi bilo to res, črke v ne bi izgovorjali /ve/ ali /v~/, temveč /fau/, z ne bi bil /ze/ ali /z~/, temveč /cet/ itd. Črkovalni izgovori so za posamezne črke navedeni v SSKJ, ustrezno pa so zaznamovane tudi dvojnosti (npr. /s~/ in /es/, /c~/ in /ce/).

8Je pa z današnjega stališča pravzaprav povsem vseeno, ali so naši današnji črkovalni izgovori izvorno nemški ali ne. Kot taki so v slovenščini ustaljeni že precej dolgo, tako da so z današnjega vidika to pač slovenski izgovori, nihče pa ne zanika obstoja dvojnic tipa /ce/ in /c~/; del slovenskega jezika sta obe. V nekaterih zvezah se nam verjetno danes intuitivno zdi mogoča samo ena od dvojnic, npr. visoki /ce/, ton /ef/. In če rečemo, da so to slovenski izgovori, je tudi razpravljanje, zakaj bi bile nemške variante za slovenščino boljše od angleških, brezpredmetno.