1Kar se mene tiče, so pojmi 'sončno', 'oblačno' in 'deževno' podpomenke pojma 'vreme'. Prav tako so mi podpomenke pojma 'vreme' seveda tudi pojmi 'oblak', 'dež' - in tudi 'sonce'. Če me doma, ko se vrnem iz trgovine, nečakinja vpraša, 'kakšno je zunaj' ali 'kakšno je (zunaj) vreme', je povsem verjetno, da ji bom odgovoril kratko s 'sonce'. Ali pa sedim doma za računalnikom in se smilim samemu sebi, ko pa je zunaj ja tako prekrasno sonce. S tem seveda nisem imel v mislih astronomskega telesa, ampak vremenske razmere. Konec koncev celo nisem rekel, da SIJE sonce, ampak da JE sonce.

2Možno je, da je omenjena učiteljica precizirala, da se v nalogi zahteva besedna podpomenka besedni nadpomenki 'vreme', nekako v smislu torej, da se išče podpomenka samostalniku 'vreme' (ne pojmu 'vreme'). V tej luči je prav možno, da si pod nad- in podpomenko predstavlja samo besede iste besedne vrste, in ob taki razlagi 'deževno' dejansko ne bo ustrezen odgovor, ker za razliko od 'vremena' pač ni samostalnik. Taka razlaga je v mnogih pogledih vsaj na prvi pogled gotovo zelo naravna.

3Podrobnejšega ustroja naloge ne poznam, morda je bilo iz navodil jasno, kaj se zahteva. Morda je v učbeniku nad-/podpomenka definirana kot 'beseda iste besedne vrste'. Lahko pa rečem tudi, da se mi zdi povsem upravičljiv pogled tudi ta, da je slovarsko gledano npr. beseda 'rdeč' podpomenka besede 'barva'. Zame že je. In primer je povsem primerljiv z vašim, torej besedi različnih besednih vrst. Sploh je seveda lažje govoriti o nad-/podpomenkah kot o pojmih, ker gre v širšem okviru za t. i. pomenske odnose v besedišču, ne za pomenske odnose znotraj posameznih besednih vrst, saj značilnosti teh odnosov (kot npr. nad-/podpomenskost, sopomenskost, protipomenskost ...) niso omejene na posamezne besedne vrste, ampak so prisotne po vsem besedišču.

4Med podpomenkami glagolov, ki označujejo npr. dejanja, ne bomo iskali pridevnikov, ki označujejo lastnosti. Ampak marsikateri samostalnik pa se, tako kot marsikateri pridevnik, rabi tudi za izražanje lastnosti. 'Vreme' je zame lahko 'lastnost/stanje onega zunaj', 'deževnost/oblačnost/sončnost' pa prav tako. Ločevanje po besednih vrstah se ne bo vedno izšlo tako gladko.

5Če nas otrok vpraša, kakšno bo jutri vreme, pa mu odgovorimo z 'deževno', potem je precej predvidljiv sklep, da gre za podpomenko 'vremena'. In če otrok pri vremenski napovedi sliši, da bo jutri 'deževno in zaspano vreme', je 'deževno in zaspano' nadaljnja specifikacija besede 'vreme'. Strogo gledano se da seveda potem reči, da je podpomenka 'deževno vreme', ne samo 'deževno'. Ampak kot rečeno, npr. v gornjem primeru v tem odstavku je jedro zveze ('vreme') izpuščeno. In konec koncev lahko vaš otrok trdi tudi, da je pač uporabil izpustno obliko, tako kot jo v govoru precej pogosto rabimo vsi. Še posebej smiselna pa je ta trditev v vašem primeru, kjer tak odgovor neposredno sledi navodilnemu stavku "Nadpomenki vreme določi tri podpomenke!". Jedro izpustne zveze iz odgovora je torej določeno že v navodilih. Če nekoga vprašamo po treh vrstah stola, bo morda odgovoril z "Lesen, plastičen, kovinski." Jasno je, da gre za izpust jedra besedne zveze, torej za "Lesen stol, plastičen stol, kovinski stol."

6Vsekakor se mi zdi, da naj bi bilo izobraževanje o pomenskih odnosih uperjeno v to, da se pokaže, kako je besedišče hierarhično strukturirano in prepleteno, in to besedišče kot ubesedenje pojmov. Slovnične kategorije v smislu besednih vrst se mi zdijo tu dosti bolj obrobnega pomena, še toliko bolj pa se mi to zdi, ko govorimo o otrocih petega razreda osnovne šole. To je moje mnenje. Mogoče ni vse najbolj jasno, glavna ideja pa bi že morala biti razvidna. Če sem vaše pomisleke narobe razumel, se bo gotovo pritožil kak drug (bivši) Šussko.

7Še tole mi je prišlo na misel, pa zakaj bi držal zase, ne? Pri takih "napačnostih", kot ste jo opisali vi, me moti to, da nekdo otroka ostro zabije v njegovem intuitivnem zdravorazumskem sklepanju. Ponavadi je v takih primerih že odraslemu precej težko razložiti, zakaj ga intuicija vara, kaj šele otroku. Dostikrat se v takih primerih otrokom potem ponujenega drugačnega sklepanja sploh ne poskuša razložiti (pri čemer upam, da delam dotični učiteljici krivico in da se otroku dejansko JE potrudila razložiti, kaj jo pri odgovoru moti), in rezultat takih brez obrazložitve spodrezanih intuicij je frustracija, ki ima v veliki večini primerov verjetno negativen učinek, ki presega odpor do slovenščine zgolj kot šolskega predmeta in ustvarja negativen odnos kar do maternega jezika kot jezika in posledično šibi jezikovno samozavest. O posledicah takih učinkov pa kdaj drugič.