1V vprašanju ste žal navedli premalo podatkov za bolj konkreten odgovor. Potrebovali bi še podatke o starosti otroka (glede na to, da omenjate slikanice, domnevamo, da je še predšolski), družini (ali otrok živi s starši, ali sta starša morebiti ločena, ali v otrokovem vsakodnevnem življenju nastopa še kakšna stalna oseba/sorodnik (recimo stari starši)), o tem, na kakšnem jezikovnem območju družina živi (eno-, dvo- ali večjezičnem), o izobraževalni infrastrukturi v območju, o izobrazbi staršev (jezikovna, pedagoška) in podobno. Vprašanje je namreč precej kompleksno in odgovor nanj ni lahek, če sploh obstaja. Učenje jezika pa je tudi zelo zapletena stvar, na katero vpliva cela gora dejavnikov.

2Na splošno stroka svetuje, naj v dvojezičnih družinah vsak od staršev govori z otrokom v svojem maternem jeziku, in to dosledno, ne glede na okoliščine pogovora. V primeru, da otroka želimo zgolj naučiti jezika, ta nasvet seveda nima uporabne vrednosti. Priporočljivo pa je, da če sami nimamo ustreznega strokovnega — jezikovnega in pedagoškega — znanja, v proces učenja vključimo tudi strokovnjaka za to področje. Informacije o viru pomoči bi morali dobiti v lokalni izobraževalni ustanovi.

3Glede interference med jezikoma (mešanja jezikov) pa je tako, da je večinoma odvisna od stopnje znanja obeh jezikov. Manjša ko je stopnja znanja, več bo mešanja, vsaj v eno smer. Pri visoki stopnji znanja (kar se seveda meri glede na otrokovo starost) pa naj bi znanje dveh jezikov imelo ugoden vpliv na razvoj otrokovih miselnih sposobnosti.

4Ostane še vprašanje, koliko otroku pomagamo, če ga učimo jezika, ki ga mi sami ne obvladamo najbolje. Mnogi pravijo, da se jezika do stopnje znanja rojenega govorca lahko naučimo le v rani mladosti. Vsega, česar se naučimo kasneje, pa naj ne bi obvladali enako dobro kot materinščino. V vašem primeru bi otroka učili ne najbolj pravilne nemščine. Koliko bi mu to lahko koristilo? Kolikor nam je znano, te stvari še niso popolnoma razjasnjene, zato lahko le domnevamo vrsto stvari.

5Jezik lahko razdelimo na več, v tej luči med seboj dokaj neodvisnih ravnin. Tako imamo izgovor jezika, stavkotvorje in besede, njihovo tvorbo in spreminjanje. V primeru branja slikanic, kjer so nemške tekste napisali Nemci (torej rojeni govorci nemščine), odpadeta težavi na področju stavkotvorja in besed, saj mi posežemo v nemščino le s svojim izgovorom. Otroka bomo navadili svoje interpretacije nemških glasov in te interpretacije se verjetno zlepa ne bo mogel otresti, saj mu jo bomo vcepili zelo globoko. Predvsem bi mu ta globoko vcepljena interpretacija tujih glasov lahko škodila, ko bi se jezika učil kasneje. Po drugi strani pa sta si nemščina in slovenščina zaradi dolgoletnega sobivanja v srednji Evropi glasovno oziroma izgovorno precej podobni — glasove izgovarjamo namreč precej podobno oziroma so si izgovori glasov med seboj zelo podobni.