1Najprej na splošno o vejici v vašem sloganu, pa naj bo v kombinaciji z logotipom ali samostojno. Vejica je (tako kot ostala ločila) v prvi vrsti vizualno bralno pomagalo, s katerim poskušamo prenesti intonacijo iz govora v pisni jezik. Ko se nam torej zdi, da naj se tule pa tule bralec našega besedila npr. ustavi, ne gre pa še za sklepno fazo stavka (večje enote), postavimo vejico. Še večji/močnejši premor in morda bolj zaključujočo padajočo intonacijo lahko signaliziramo npr. s podpičjem, dvopičjem, pomišljajem ... S pomenskega stališča je to najpomembnejši vidik. (S tega stališča je zanimiva elektronska pošta, kjer se je v manj formalnih izmenjavah razvilo in precej razširilo nekaj novih ločil, ki so skoraj popolnoma omejena samo na ta medij, naprimer :) za izražanje - hm, recimo nedobesednosti, rahle šaljivosti.)

2Pravopis naj bi nam pri postavljanju vejic pomagal tako, da povzame v govorni skupnosti sirše sprejete pisne konvencije. Po eni strani nam pove, za kakšen pomen (ki ga v govoru izrazimo npr. z intonacijo) se posamezno ločilo (npr. vejica nasproti podpičju) običajno rabi. Po drugi strani pa pove, v kakšnih položajih, ki niso predvidljivi zgolj iz pomena posameznega ločila, se to ločilo morda še pojavlja. Idealno bi tak priročnik vseboval tudi opis striktnosti pisne norme, sankcij, ki jih lahko pričakujemo, če se konvencije ne držimo. Za to je namreč potrebno večplastno sociolingvistično poznavanje določene skupnosti, ki ga ima nekdo, ki piše v tujem jeziku, le redko. Je pa res, da je od priročnikov to po svoje težko pričakovati, saj se te zadeve lahko spreminjajo zelo hitro in je zato večinoma lažje reči piši tako pa tako, s tem ne boš kršil nobene pisne norme. Vendar gre pri tem po drugi strani posledično tudi za siromašenje ustvarjalnosti.

3SPP v vašem stavku pred kjer načeloma narekuje vejico - večinska raba naj bi torej bila z vejico, ne brez. Če vejico v takem primeru izpustimo, sporočamo npr. svoje nepoznavanje te konvencije, nestrinjanje s Pravopisom, češ da napačno povzema večinsko stanje, nestrinjanje s to konvencijo (kar je seveda lahko omejeno zgolj na določen primer) ... In dejansko bi se dalo npr. za zaimke in veznike, kot sta ki in ker, reči, da nam te besedice že same po sebi dovolj jasno in prepoznavno signalizirajo, da gre za odvisnik in za določen intonacijski potek, in je torej vejica pravzaprav odveč. Po drugi strani je seveda neumnost slepo slediti pravopisnemu pravilu, ki v določenem primeru npr. prepoveduje vejico, če bi pisec pač rad dosegel, da se njegov bralec na kratko ustavi - tudi premor je konec koncev del pomena, in ta bi po mojem mnenju že moral imeti prednost pred pravopisnimi pravili. Nenazadnje ignoriranje Pravopisa, če se seveda raba dovolj razširi, v končni fazi lahko privede tudi do spremembe v naslednji izdaji. In tako je seveda res tudi to, da bi tudi popolnoma subjektivno oziroma zgolj pomensko postavljanje npr. vejice, če bi ga naša skupnost sprejela, postalo pravopisna konvencija (ker je pisanje - in enako govorjeni jezik - sporazumevalno sredstvo, brez vsaj minimalnih konvencij seveda ne more obstajati).

4In še o vašem konkretnem primeru. Vašo težavo sem si šel ogledat v naravo in našel dva različna zapisa: Kupujem tam, kjer nekaj veljam.(na vrečki) in Kupujem tam kjer nekaj veljam (na oglaševalni tablici na stojalu za kolesa). V obeh primerih sta glavni in odvisni stavek vsak v svoji vrstici, vendar pri drugem primeru slogan izgleda nekako bolj kot del logotipa, saj je napis ukrivljen tako, da poteka vzdolž enako ukrivljenega roba znaka DM, pri prvem primeru pa bolj kot samostojen slogan, npr. kot grafit, čeprav so spodaj še nek grafični znak, DM in napis drogerie markt. V tej luči se zdi razumljivo, da ima slogan v prvem primeru ločila, v drugem pa ne, ker je bolj sestavni del grafičnega oglaševalskega sporočila in manj samostojno jezikovno sporočilo. Morda bi se mi zdel slogan v drugem primeru, torej tisti brez ločil, še bolj običajen, če bi bile vse črke velike tiskane. Nikakor torej ne bi hotel reči, da je z izpustom ločil kar koli narobe. Res pa je, da je (neglede na prisotnost logotipa) jezikovno sporočilo v obliki stavka, jezikovno zaključene enote. In s tega stališča se zdi konvencionalna uporaba ločil smiselna.

5Poleg zgornjega velja upoštevati še drug vidik: čeprav sta različna zapisa na vrečkah in na stojalu za kolesa torej po svoje razumljiva, bi znalo to marsikoga navesti na misel o oglaševalčevi neodločnosti, češ Saj niti ne vejo, kako bi svoje artikle oglaševali!. Zdi se mi, da bi večini prej prišlo na misel to kot pa kakšna demokratičnost in naprednost v jezikovnih vidikih oglaševanja ali pa poudarek vsebine (kot bistva) nasproti obliki. Nenazadnje bi si upal trditi (čeprav o oglaševanju ne vem ničesar), da je oglaševanje pravzaprav ena sama oblika, saj bo vsak proizvajalec vesel, če bo kupec artikel kupil, ne da bi prej poznal vsebino.

6Za konec še čisto praktičen vidik: kako boste napisali (z vejico ali brez), je seveda vaša odločitev, saj prav - narobe v smislu zakonito - protizakonito v teh zadevah ne obstaja. Po svojih izkušnjah pa bi na žalost upal trditi, da če boste vejico izpustili, se bo prav gotovo našel kdo, ki se vam bo v zapis vtaknil, češ to je pa narobe in kakšni kronani osli da ste, ker tega ne veste (na zaveden izpust pomisli le malokdo). Zelo verjetno vtikljivec svoje trditve ne bo znal podpreti z nobenim argumentom, razen s šepavim zato, ker se pred 'ki, ko ... kjer' piše vejica - take netolerance je v naših logih namreč precej. Ampak konec koncev je tudi on morda potencialni kupec ...

7Celo tole pisarijo je treba brati izključno kot moj subjektiven pogled na zadevo.