1Kar se tiče sklanjanja moških imen na -o(Marko, Samo, Mirko ...) in -a (Luka, Žiga ...), je podaljševanje s -t v SPP res označeno kot samo pogovorno, vendar je v kontekstih, ki niso pretirano formalni, po mojem mnenju čisto dopustno.

2Pri mnogih tovrstnih imenih je želja po podaljševanju s -t- še posebej razumljiva, saj sicer iz neimenovalniških oblik ne moremo izvedeti, za katero ime gre, čeprav je eno od obeh včasih tuje (npr. z Markom — Marko ali Mark, Sama — Samo ali Sam, Luku — Luka ali Luke (/Luk/)), ali za kateri samostalnik gre (/jaka/ — Jaka ali jak, /z žigom/ — Žiga ali žig). Često se iz takega oklevanja rodijo pomanjševalnice, kjer dilema odpade (z Žigcem, Jakcem, Lukcem). Nikakor pa ne smemo pozabiti na lastnika takega imena, ki lahko zahteva določeno obliko sklanjanja svojega imena, recimo s podaljševanjem osnove s -t-. Takšne zahteve bi načeloma morali upoštevati.

3Sploh pri osebnih imenih (ne priimkih) je močan dejavnik to, da so več rabljena v neformalnih položajih kot v formalnih. V bistvu se jih tam naučimo (tudi sklanjanja) in jih iz zasebne rabe prenašamo v javno/formalno in ne obratno. S pogovornimi prvinami je pač tako, da izvajajo pritisk na knjižno normo in jo kdaj pa kdaj tudi preoblikujejo (ravno zaradi zgoraj omenjene živosti"). Kar seveda ne pomeni, da jih lahko zaradi tega vsevprek vnašamo v knjižni jezik (konec koncev bomo s tem škodovali sebi, ker lahko družba naše besedilo zavrne); vanj so sprejete le prvine, ki so dovolj vztrajne, saj so spremembe največkrat stvar desetletij. Pa še tako je, da v ‘vmesnem času knjižna norma od dveh med seboj tekmujočih oblik praviloma podpira starejšo različico — tako pač kot pri veliki večini družbenih norm in konvencij.