1Glagol dogajati se sodi med tako imenovane povratne glagole, ki jih J. Toporišič v ESJ opredeljuje takole:

21. Glagol s se sploh (smejati se, jokati (se), prepirati se).

32. Glagol, pri katerem sta vršilec dejanja in od njega prizadeti isto: umivati se.

4Dogajati se vsekakor ne sodi med slednje, saj nam jezikovni čut pravi, da neka stvar ne more dogajati sebe. Kakšna je torej v tem primeru funkcija se oziroma ali je se sploh nosilec kakšnega dodatnega pomena?

5Odgovor ponuja SS, v kateri je J. Toporišič natančnejši, saj v poglavju Glagoli in oblike s se oblikovno enake glagole razvrsti v več skupin. Najzanimivejša je prva, v katero se uvrščajo glagolske oblike, pri katerih se sam na sebi nič ne pomeni, vendar se ohranja v vseh glagolskih oblikah (prim. smejati se, smej se, smejal se je). Redki glagoli tak se imajo ali pa tudi ne: jokam se — jokam, smučam se — smučam, sedem — usedem se, iztiriti — iztiriti se.

6Dogajati se sicer ne sodi med te redke glagole, vendar se je v slengu se pričel opuščati, saj sleng že po svoji naravi teži k poenostavljanju jezika, pa tudi k inovacijam nasploh in k (očitnim) kršenjem ustaljene norme. Ker prisotnost oziroma odsotnost se pri obravnavanem glagolu ni pomensko razlikovalna (kot na primer pri glagolu ubiti/ubiti se), je se zlahka odpadel. Večina v slengu nastalih inovacij ima precej kratko življenjsko dobo, možno pa je, da se v tem konkretnem primeru slengovska raba širi tudi v širši pogovorni jezik.

7Seveda pa razumevanje procesa, ki je pripeljal do osirotele oblike dogajati, še ni razlog za to, da bi jo sprejeli tudi v knjižni jezik. Ta dopušča le obliko dogajati se in tako bo po vsej verjetnosti ostalo še kar nekaj časa; morda tudi za vedno, če raba dogajati v pogovornem jeziku ne bo dovolj agresivna, da bi načela knjižno normo.