1Opravičujemo se vam za to neznansko zamudo. Delno je zanjo krivo tudi naše slabo poznavanje slovenskega glasoslovja. Ker sam, tako kot tudi vsi ostali Primorci, niti ne ločim med širokim in ozkim 'e'-jem, sem za odgovor pogledal v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) in v Slovenski pravopis.

2V SSKJ je v geslu 'rep' navedeno tole:
rèp rêpa in répa tudi rép -a m (ȅ é, ẹ́; ẹ́) [...]

3Razlago gesla 'rep' sem izpustil, saj v njej ne piše nič za nas ta trenutek zanimivega. SSKJ navaja, da ima osnovna različica besede 'rep' v imenovalniku naglašen kratki široki 'e', v rodilniku pa se ta spremeni ali v dolgi široki 'e' ali pa v dolgi ozki 'e'. SSKJ navaja tudi drugo možnost izgovora besede 'rep', in sicer z dolgim ozkim 'e', ki se v rodilniku ne spremeni.

4Dvojnost -- oziroma če gledamo na paradigme, celo trojnost -- je zelo verjetno narečno pogojena, SSKJ pa je dvojnost/trojnost v tem primeru pripustil tudi v t.i. knjižno slovenščino (često skušajo knjižnojezikovni priročniki dvojnosti, ki izhajajo iz različnih narečij, odpravljati). V sistemu nekaterih narečij torej v imenovalniku ednine najdemo ozki 'e', v drugih širokega. Gre pač za dva, deloma različna jezikovna sistema. Kot že omenjeno, obstaja tudi jezikovni sistem, ki razlike med širokimi in ozkimi 'e'-ji in 'o'-ji ne pozna (oziroma se govorci takih narečij te razlike ne zavedajo). Poleg že omenjenih Primorcev naj te ločnice ne bi poznali tudi Štajerci. Posamezna narečja so pač različni jezikovni sistemi.

5Nadalje se lahko postavi vprašanje, kako se ta prvina realizira v nekem spontanem nadpokrajinskem govoru. Če vzorec kakterega od sodelujočih narečij postane dovolj prestižen, da ga za nadpokrajinski govor sprejmejo tudi govorci ostalih narečij, potem bodo v tem govoru (oziroma v takih govornih situacijah) govorci uporabljajo samo eno različico. Ampak glede na to, da ste vprašanje sploh postavili, očitno to za neko nadpokrajinsko različico slovenščine ne drži. Tudi v taki različici bo realizacija večinoma odvisna od izgovora v izvornem narečju govorca. (Seveda ni nujno, da knjižnojezikovni priročniki spontano nadpokrajinsko rabo upoštevajo; morda se kot v knjižni slovenščini sprejemljivo raje trudijo predpisati samo eno možnost. Katera možnost to bo, je z ozko jezikovnega vidika tipično poljubno, odvisno pa od socioekonomskega, zemljepisnega itd. prestiža govorne skupnosti posameznega narečja. Kakorkoli že, v vašem konkretnem primeru tako ali tako tudi SSKJ in Slovenski pravopis navajata več možnosti.)

6Kolegi iz Ljubljane ločnico med širokimi in ozkimi 'e'-ji in 'o'-ji poznajo. Pravijo, da besedo 'rep' vedno izgovarjajo s širokim 'e', tako v imenovalniku kot v drugih sklonih. Podobno se s stalnim širokim 'e' izgovarja 'rep' tudi v Tuhinjski dolini. (Lahko dodamo, da pri nekaterih ljubljanskih govorcih vsekakor obstaja vzorec, po katerem je 'e' v npr. imenovalniški edninski obliki širok, v rodilniku pa ozek; npr. 'rdeč', 'rdeč(e)ga'. Nekateri (starejši?) Ljubljančani 'e' v tej besedi premenjujejo, drugi (mlajši?) ne. Vendar nam je tudi vsaj en Ljubljančan, ki pri besedi 'rdeč' kakovost 'e'-ja premenjuje, zatrdil, da pri besedi 'rep' tega ne počne.) Narečja, kjer je se 'e' v 'rep'/'repa' redovito premenjuje, ali narečja, kjer je 'e' v besedi 'rep' ozek skozi vso paradigmo, ne poznam, seveda pa to nikakor ne pomeni, da ne obstaja; če sta taka vzorca navedena tudi v SSKJ, sta v kakšnem narečju gotovo obstajali, po vsej verjetnosti pa obstajata tudi še danes.

7Dodamo lahko še to, da je 'e', kot ga izgovarjajo v vseh oblikah besede 'rep' na goriškem, verjetno bližje npr. ljubljanskemu ozkemu 'e'-ju kot ljubljanskemu širokemu 'e'-ju (čeprav goriška narečja ločnice, kot rečeno, ne poznajo, oziroma se ti govorci razlike ne zavedajo). Zato bo ljubljanski govorec prav mogoče goriški izgovor besede 'rep' prepoznal kot ozki 'e' raje kot kot široki 'e'. (To bi nadalje pomenilo, da bi ravno goriški govori oziroma primorščina lahko bila tip narečja z nespremenljivim ozkim 'e'-jem skozi celotno paradigmo.)

8Kakšen vzorec je bolj priporočljiv? Prav vseeno je katerega boste izbrali. V takšnih primerih je najbolje slediti lastnemu jezikovnemu občutku. Če se vam zdi ena od različic boljša od druge, bolj naravna, oziroma če se vam zdi, da uporabljate vedno le eno možnost, ali pa da je raba ene od različic za vas bolj spontana, je verjetno najbolje, da uporabljate tisto različico. V rabi boste zelo verjetno pač sledili vzorcu svojega narečja. Če pa se vam zdita enako dobri in sprejemljivi obe različici, pa je tako ali tako še bolj vseeno, katero boste uporabili. Zdi se, da se je v takšnih primerih še toliko manj smiselno spraševati, katera različica je boljša ali pa bolj priporočljiva. Pozabite na pravila in uporabili boste tisto, ki vam bo kot najbolj naravna prišla iz ust. Tudi če boste uporabili enkrat eno in drugič drugo, ni s tem nič narobe. Dvojnosti so v jeziku običajne, četudi morda ne najbolj funkcionalne (saj lahko kdo dobi vtis, da je na razliko med širokim in ozkim 'e', vezana tudi razlike v pomenu) in četudi marsikdaj preganjane. No, v tem konkretnem primeru pa dva možna izgovora za imenovalniško edninsko obliko navajajo že tudi knjižnojezikovni priročniki.

9(maj 2007)

10Odgovor je nastal pri predmetu Jezikovnosvetovalni seminar na Univerzi v Novi Gorici